VSK sodba PRp 305/2012

Jedro

Tudi ob upoštevanju dovoljene tolerance (+ - 5 %), se izkaže, da kolo s pomožnim motorjem, ki ga je v času prekrška upravljal obdolženi, presega dovoljeno hitrost, ki jo takšno vozilo sme doseči, in ker za predelavo s katero je bilo to doseženo, obdolženi nima odobritve, po presoji pritožbenega sodišča ni nikakršnega dvoma, da je odgovoren za prekršek po sedmem odstavku 19. člena ZMV. Ukvarjanje z vprašanjem, na podlagi kakšne konkretne predelave je obdolženi dosegel, da je njegovo vozilo presegalo največjo konstrukcijsko določeno hitrost, za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, kot tudi ne ukvarjanje z vprašanjem ali takšne predelave in spremembe na vozilu pomenijo poslabšanje njegovih varnostnih ali okoljevarstvenih lastnosti. Dejstvo je namreč, da obdolženi odobritve predelanega vozila nima, poleg tega tudi ne gre za spremembe na vozilu, ki jih ne bi bilo potrebno evidentirati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti spremeni glede odgovornosti za prekršek in v odločitvi o sankciji tako, da se:

izpodbijana sodba glede prekrška po sedmem odstavku 19. člena ZMV spremeni tako, da se obdolženega L.Š. (z osebnimi podatki navedenimi v izpodbijani sodbi), spozna za odgovornega prekrška po sedmem odstavku 19. člena ZMV, ki ga je storil s tem, da je dne 30. avgusta 2012 ob 14. uri vozil svoje kolo s pomožnim motorjem znamke Piaggio, po cesti O. iz smeri P. proti L., ob čemer je bilo omenjeno vozilo predelano tako, da je najvišja hitrost presegala 25 km/h, saj je vozilo na tehničnem pregledu doseglo najvišjo hitrost 34,50 km/h in torej presegalo največjo konstrukcijsko dovoljeno hitrost, določeno v homologacijskih dokumentih vozila, s čimer je kršil prvi odstavek 19. člena tega zakona in se mu na podlagi sedmega odstavka 19. člena ZMV določi globa 400,00 EUR.

Na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1), se izpodbijana sodba spremeni po uradni dolžnosti v odločitvi o sankciji in, upoštevaje globo, ki jo je obdolžencu za prekršek po 5. odstavku 42. člena ZMV v znesku 100,00 EUR izreklo sodišče prve stopnje in globo v znesku 400,00 EUR, določeno za prekršek po 7. odstavku 19. člena ZMV s to sodbo,

izreče enotna globa 500,00 EUR (petsto evrov).

V preostalem nespremenjenem delu se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega prekrška po petem odstavku 42. člena ZMV in mu izreklo globo 100,00 EUR, postopek o prekršku po sedmem odstavku 19. člena pa je na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo, ker dejanje ni prekršek. Sklenilo je še, da mora obdolženi plačati sodno takso, ki bo odmerjena naknadno s plačilnim nalogom, glede stroškov postopka, ki je bil ustavljen, pa je odločilo, da ti bremenijo proračun.

Zoper takšno sodbo je pritožbo vložil prekrškovni organ, Policijska postaja, iz razlogov 1., 2. in 4. točke 154. člena ZP-1. Predlaga, da se odločitev Okrajnega sodišča v Piranu glede prekrška po sedmem odstavku 19. člena ZMV spremeni tako, da se namesto ustavitve postopka, storilca spozna za odgovornega in mu izreče sankcija v skladu z določili sedmega odstavka 19. člena ZMV.

Pritožba je utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo treba spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v sedmem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe v utemeljitev svoje odločitve, da postopek o prekršku po sedmem odstavku 19. člena ZMV na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavi, ker dejanje ni prekršek, navedlo, da iz obdolžilnega predloga ni izhajalo, katera predelava je bila izvršena na vozilu in ni bila odobrena, glede na podatke, ki jih je na zahtevo sodišča posredoval pooblaščeni servis pa, kot je navedlo sodišče prve stopnje, storilcu ni mogoče očitati, da bi kršil prvi odstavek 19. člena, pa tudi ne, da bi kršil četrti odstavek tega člena, ki določa, da niso dovoljene predelave in spremembe na vozilu, ki pomenijo poslabšanje njegovih varnostnih ali okoljevarstvenih lastnosti ter da, glede na pridobljene podatke, ni mogoče zatrjevati, da bi predelava na vozilu vplivala ali lahko vplivala na varnost vozila česar predlagatelj v predlogu tudi ne zatrjuje. S takšno presojo dokazov, se pritožbeno sodišče ne strinja. Že iz zagovora obdolženca, ki ga povzema sodišče prve stopnje v drugi točki obrazložitve, je razvidno, da je obdolženi izvedel neodobren poseg na motorju. Kot je povedal, je v karburator namestil večji razpršilnik goriva, iz zapisnika o tehničnem pregledu pa izhaja, da vozilo ni tehnično brezhibno in da doseže hitrost 34,50 km/h namesto 25 km/h (priloga A3 spisa), kolikor bi največ smelo. Tudi ob upoštevanju dovoljene tolerance (+ - 5 %), s katero se je v 3. točki obrazložitve ukvarjalo sodišče prve stopnje, se izkaže, da kolo s pomožnim motorjem, ki ga je v času prekrška upravljal obdolženi, presega dovoljeno hitrost, ki jo takšno vozilo sme doseči, in ker za predelavo s katero je bilo to doseženo, obdolženi nima odobritve, po presoji pritožbenega sodišča ni nikakršnega dvoma, da je odgovoren za prekršek po sedmem odstavku 19. člena ZMV. Ukvarjanje z vprašanjem, na podlagi kakšne konkretne predelave je obdolženi dosegel, da je njegovo vozilo presegalo največjo konstrukcijsko določeno hitrost, za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, kot tudi ne ukvarjanje z vprašanjem ali takšne predelave in spremembe na vozilu pomenijo poslabšanje njegovih varnostnih ali okoljevarstvenih lastnosti. Dejstvo je namreč, da obdolženi odobritve predelanega vozila nima, poleg tega tudi ne gre za spremembe na vozilu, ki jih ne bi bilo potrebno evidentirati (primerjaj 53. in 54. člen ZMV). Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi izvedlo vse dokaze potrebne za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, je višje sodišče, ob spoznanju, da jih je sodišče prve stopnje zgolj zmotno presodilo, izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na očitani prekršek po sedmem odstavku 19. člena ZMV spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe, obdolženca spoznalo za odgovornega prekrška po sedmem odstavku 19. člena ZMV zaradi kršitve določbe prvega odstavka 19. člena ZMV in mu določilo predpisano sankcijo za ta prekršek v znesku 400,00 EUR, ter nato, v skladu s pravili o steku prekrškov (27. člen ZP-1), upoštevaje globo v znesku 100,00 EUR za prekršek po 5. odstavku 42. člena ZMV in globo 400,00 EUR za prekršek po 7. odstavku 19. člena ZMV, obdolžencu izreklo enotno globo 500,00 EUR. V preostalem nespremenjenem delu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (glede roka za plačilo globe in posledicah neplačila, kot tudi glede naložene sodne takse za postopek na prvi stopnji).

Na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 je višje sodišče obdolžencu naložilo plačilo sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka. Ta bo odmerjena z nalogom za plačilo sodne takse sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

19.12.2013