VSK sodba PRp 178/2013

Jedro

Prekrškovni organ niti v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedel, na kakšen način je kršiteljica pravna oseba ravnala v nasprotju s predpisi ali kaj opustila. Dejansko stanje prekrška je konkretizirano le glede storilca prekrška, to je voznika obdolžene pravne osebe, ni pa konkretizirano glede odgovornosti pravne osebe za očitani prekršek. Glede na navedeno obdolženi pravni osebi ni dokazano, da je prekršek storila, pač pa dejanje, ki se očita obdolženi pravni osebi, tako kot je opisano v izreku odločbe prekrškovnega organa, niti nima znakov obdolženi pravni osebi očitanega prekrška. Za presojo odgovornosti pravne osebe ni relevantno zgolj konkretno ravnanje storilca, ki izpolnjuje znake prekrška, pač pa tudi tiste okoliščine, iz katerih izhaja odgovornost pravne osebe.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zoper kršiteljico pravno osebo T., d.o.o., postopek ustavi na podlagi 1. (in ne 5.) točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Sežani razsodilo, da se zahtevi za sodno varstvo vlagateljice – kršiteljice, ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper kršiteljico zaradi suma storitve prekrška po prvem odstavku 37. člena ZDCOPMD-UPB2, ki naj bi ga storila 14. februarja 2012 ob 16. 34 uri, ko je imela v javnem cestnem prometu vlečno vozilo registrskih označb x s priklopnikom registrskih označb y, ki ga je upravljal J.C. in vozil po avtocesti A3 izven naselja F., kjer je bilo ugotovljeno, da je voznik prekoračil dovoljeni čas vožnje, ki je 7. februarja 2012 znašal 11 ur in 9 minut in je njegov dnevni čas počitka znašal 8 ur in 22 minut, dne 13. februarja 2012 pa je njegov čas počitka znašal 8 ur in 9 minut, ustavi, na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1. Sklenilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper takšno sodbo je prekrškovni organ vložil pritožbo zaradi kršitve 1. in 2. točke prvega odstavka 154. člena ZP-1 (zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku in zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek). Prekrškovni organ predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi ter izda obsodilno sodbo zoper kršiteljico pravno osebo.

Pritožba ni utemeljena, spremeniti pa je bilo treba pravno podlago na podlagi katere je bil postopek zoper kršiteljico ustavljen.

Za presojo odgovornosti pravne osebe ni relevantno zgolj konkretno ravnanje storilca, ki izpolnjuje znake prekrška, pač pa tudi tiste okoliščine, iz katerih izhaja odgovornost pravne osebe – te okoliščine morajo biti v odločbi o prekršku v zadostni meri konkretizirane (tako sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 78/2012). Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da v opisu dejanja v izreku odločbe o prekršku (pa tudi ne v obrazložitvi odločbe) ni konkretizirano dolžnostno ravnanje pravne osebe, ki ga je opustila. S tem vprašanjem se, kljub konkretnim dokazno podprtim navedbam odgovorne osebe pravne osebe, da ni storila ali opustila ničesar, kar bi bila njena odgovornost, sploh ni ukvarjalo. Pritrditi je treba tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da prekrškovni organ niti v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedel, na kakšen način je kršiteljica pravna oseba ravnala v nasprotju s predpisi ali kaj opustila. Dejansko stanje prekrška je konkretizirano le glede storilca prekrška, to je voznika obdolžene pravne osebe, ni pa konkretizirano glede odgovornosti pravne osebe za očitani prekršek. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne le, da obdolženi pravni osebi ni dokazano, da je prekršek storila (5. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1), pač pa dejanje, ki se očita obdolženi pravni osebi, tako kot je opisano v izreku odločbe prekrškovnega organa, nima znakov obdolženi pravni osebi očitanega prekrška. To, kar pritožnik navaja v pritožbi, ko izpodbija navedbe pravne osebe glede očitanega prekrška, bi moralo biti predmet očitka glede odgovornosti pravne osebe, pa ni. Tudi sklicevanje na novo koncenpcijo ureditve odgovornosti pravne osebe ne vzdrži kritične presoje. Še vedno se namreč glede odgovornosti pravne osebe uporabljajo določbe Zakona o prekrških (ZP-1), to pa pomeni, da za presojo odgovornosti pravne osebe ni relevantno zgolj konkretno ravnanje storilca, ki izpolnjuje znake prekrška, pač pa tudi tiste okoliščine, iz katerih izhaja odgovornost pravne osebe. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, pravna oseba ni odgovorna objektivno, pač pa njena odgovornost temelji na prispevku le-te ali prispevku njenih organov k storjenemu prekršku. Pravna oseba je v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška navedla pravno relevantna dejstva, ki so preverljiva. Glede na to, da se prekrškovni organ do njih sploh ni opredelil, je očitno izhajal iz napačne predpostavke o objektivni odgovornosti pravne osebe, kar pa ni dopustno. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi prekrškovnega organa izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo glede pravne podlage za ustavitev postopka o prekršku zoper pravno osebo tako, da se zoper pravno osebo postopek ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker pravni osebi očitani prekršek, tako kot je opisan v izreku odločbe prekrškovnega organa, ni prekršek. Ker pritožba sicer nima upoštevnih navedb, jo je višje sodišče zavrnilo in v preostalem nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 147. člena v zvezi z določbo četrtega odstavka 144. člena ZP-1.

Datum zadnje spremembe:

19.12.2013

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba IV Ips 35/2018
• VSK sodba Cp 361/99
• Sklep VIII Ips 80/96