VSK sodba PRp 209/2012

Jedro

Ker sta priči sodišču nedosegljivi, nista mogli biti neposredno zaslišani. To pa ne pomeni, da sodišče sodbe ob ostalih dokazih ni smelo opreti tudi na izpovedi policistov, ki sta obravnavala prometno nesrečo in izpovedala, kaj sta jima ti dve priči o dogodku povedali.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženec spoznan za odgovornega za prekršek po sedmem odstavku 25. člena ZVCP-1. Sodišče mu je na podlagi sedmega odstavka 25. člena in 234. člena ZVCP-1 ter osmega odstavka 135. člena ZVCP-1 izreklo globo 200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk. Sklenilo je tudi, da mora obdolženec plačati stroške postopka, in sicer stroške prič v višini 48,37 EUR ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe z nalogom za plačilo sodne takse.

Proti sodbi se je pritožila zagovornica obdolženca. Navaja, da je sodišče oprlo odločitev na izpovedbe policistov o tem, kaj sta jima povedali priči, ki naj bi videli dogodek, neposredno pa ti dve priči ni zaslišalo. Zaslišalo ni niti gostov in zaposlenih v lokalu Z., ki bi potrdili, da med obdolžencem in tema dvema pričama ni bilo nikakršnega prepira. Policisti tudi niso strokovnjaki za oceno poškodbe vozila, zato ne morejo podati ocene odrgnine na desnem ogledalu obdolženčevega avtomobila. Glede preizkusa alkoholiziranosti pa navaja, da le-ta le potrjuje alkoholiziranost v času izvajanja preizkusa, obdolženec pa je zapisnik podpisal v stanju utrujenosti in zaspanosti. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi določb 159. člena Zakona o prekrških ZP-1, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje prekrška pravilno in popolnoma ugotovilo, v korist obdolženca pa ga napačno pravno opredelilo. Napačno je namreč obdolženčevo ravnanje pravno opredelilo kot prekršek po sedmem odstavku 25. člena ZVCP-1 in ne po osmem odstavku 135. člena ZVCP-1. V obdolžilnem predlogu se namreč obdolžencu očita, da na smernem vozišču brez označenih prometnih pasov ni vozil po desni strani smernega vozišča na takšni oddaljenosti od njegovega roba, da bi potekal promet varno in neovirano, bil pri tem pod vplivom alkohola z več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, ter povzročil prometno nesrečo II. kategorije (z desnim ogledalom je peško, ki je hodila po desnem robu vozišča, zadel v hrbet in je zato utrpela lahko telesno poškodbo). V opisu obdolženemu očitanega ravnanja sta zajeta tako očitek povzročitve prometne nesreče, kot tudi vožnje pod vplivom alkohola nad predpisano vrednostjo, zato bi ob pravilni uporabi predpisa moralo sodišče prve stopnje obdolženčevo ravnanje pravno opredeliti kot prekršek po 8. odstavku 135. člena ZVCP-1, ker je kršil določila tretjega odstavka 25. člena ZVCP-1 in drugega odstavka 130. člena ZVCP-1 ter mu določiti globo na podlagi sedmega odstavka 25. člena ZVCP-1 in d) točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 ter na podlagi osmega odstavka 135. člena ZVCP-1 kazenske točke v cestnem prometu, nato pa mu v skladu z določbo 27. člena ZP-1 izreči enotno sankcijo.2primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. IV Ips 26/2009, z dne 23.3.2010. Ne glede na takšno ugotovitev pa višje sodišče v sodbo ni posegalo, ker je pritožba vložena samo v korist obdolženca in se v takšnem primeru v skladu z določbo 12. odstavka 163. člena ZP-1 sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo. Ob pravilni pravni opredelitvi obdolžencu očitanega ravnanja, bi bila namreč obdolžencu izrečena strožja sankcija (poleg 18 kazenskih točk tudi najmanj 950,00 EUR globe, ob upoštevanju predpisane globe po d točki 4. odstavka 130. člena ZVCP-1, ki sankcionira vožnjo pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka).

Sicer pa pritožbene navedbe pri pritožbenem sodišču niso vzbudile dvoma v pravilnost izpodbijane sodbe, da je bil ravno obdolženec tisti, ki je storil očitani prekršek in bil pri tem pod vplivom alkohola. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti med drugim izhaja, da obdolženec ni imel pripomb na zapisnik in ga je kot takega tudi podpisal. Z elektronskim alkotestom Drager št. 0035 je bil preizkušen kot voznik - udeleženec prometne nesreče, alkotest pa je pokazal 0,75 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Z rezultatom preizkusa se je obdolženec strinjal, policistu, ki je opravljal postopek, pa je povedal, da 15 minut pred preizkusom ni pil alkoholnih pijač (kar je potrdil tudi v svojem zagovoru). Šele v pritožbi izpostavljene navedbe, da je bil obdolženec v času podpisa zapisnika utrujen in zaspan in je v »takšnem stanju« tudi podpisal zapisnik so nove in zato v skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 neupoštevne, pa tudi sicer nepomembne, saj ni znano, da bi stanje obdolženca, ki ga navaja, lahko imelo kakršenkoli vpliv na rezultat preizkusa alkoholiziranosti.

Zagovornica obdolženca v pritožbi neutemeljeno očita, da je prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni neposredno zaslišalo dveh prič, ki sta dogodek videli. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je sodišče neuspešno na zaslišanje vabilo pričo D., za katero iz CRP izhaja, da je državljanka Makedonije in nima ne stalnega ne začasnega prebivališča v Sloveniji, ter pričo M., za katero je vabilo na zaslišanje prevzela oškodovanka kot njena pooblaščenka, sodišču pa nato sporočila, da je M. v tujini in se v Slovenijo ne bo vrnila. Ker sta priči sodišču nedosegljivi, nista mogli bili neposredno zaslišani. To pa ne pomeni, da sodišče sodbe ob ostalih dokazih ni smelo opreti tudi na izpovedi policistov, ki sta obravnavala prometno nesrečo in izpovedala, kaj sta jima ti dve priči o dogodku povedali. Dokazni predlogi za zaslišanje gostov in zaposlenih v lokalu Z., ki bi potrdili, da med obdolžencem in pričama D. in M. ni bilo nikakršnega prepira, so pritožbene novote, za katere pritožnik ni verjetno izkazal, da jih ni mogel brez svoje krivde predložiti že med postopkom na prvi stopnji zato jih po tretjem odstavku 157. člena ZP-1 pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Neutemeljeni so tudi očitki, da policisti niso strokovnjaki za oceno odrgnin na avtu in je zato na podlagi poškodbe obdolženčevega vozila (odrgnine na desnem ogledu) preuranjeno sklepati, da je bil prav on povzročitelj prometne nesreče. Prvostopenjsko sodišče je dokazno oceno sprejelo na podlagi 133. člena ZP-1, kar pomeni, da je skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje ugotovilo, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče utemeljeno verjelo izpovedi oškodovanke glede poteka nesreče (da jo je zadel avtomobil temnejše barve, zaradi česar je dobila udarec v ledveni del križa - hrbet in stegno) ter policistoma, ki sta povedala, da so na podlagi registrske številke vozila, ki sta jo policistoma posredovali D. in M., ki sta hodili za oškodovanko, obdolženca kot lastnika vozila še isti večer izsledili na domačem naslovu.

Pritožba izrečene sankcije ne izpodbija, vendar je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti ob upoštevanju 165. člena ZP-1 tudi v tem delu. Z izpodbijano sodbo je bila obdolžencu izrečena na podlagi sedmega odstavka 25. člena in 234. člena ZVCP-1 ter osmega odstavka 135. člena ZVCP-1 globa 200,00 EUR in stranska sankcija 18 kazenskih točk. Pritožbeno sodišče glede na obrazloženo napačno pravno opredelitev očitanega prekrška ugotavlja le, da okoliščine, ki bi narekovale omilitev katere od sankcij niso podane. Ker je bila obdolžencu izrečena sankcija milejša od predpisane, vanjo ni posegalo. Iz navedenih razlogov je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je na podlagi določbe prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka, ki jo bo odmerilo sodišče pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji s plačilnim nalogom v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

31.07.2013

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba PRp 52/2023
• VSC Sodba PRp 43/2021
• VSC Sodba PRp 149/2019