VSK sodba PRp 74/2012

Jedro

Predlagateljica postopka svoje nestrinjanje gradi zgolj na „laičnih“ trditvah, da bi obdolženi, glede na poškodbe, ki jih je utrpel v prometni nesreči, lahko opravil preizkus alkoholiziranosti, za svoje trditve pa ne ponuja nobenega pravno relevantnega dokaza. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Pritožnica zgolj trdi, da so poškodbe glave, ki jih je v nesreči utrpel obdolženi, posledice udarca v vetrobransko steklo, kjer da so bile vidne sledi udarca z glavo, vendar za takšne trditve ni predložila nobenega dokaza. Opis, kje na vetrobranskem steklu so bile poškodbe, ki so posledica udarca z glavo, namreč manjka. Očitek prekrškovnega organa, da je obdolženi vozil osebni avtomobil ne da bi bil privezan z varnostnim pasom torej ostaja zgolj na ravni dokazno nepodprte trditve.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je z izpodbijano sodbo v prvi točki izreka spoznalo obdolženega M.S. za odgovornega prekrška po petem odstavku 37. člena ZPrCP in mu na podlagi navedene zakonske določbe izreklo globo 500,00 EUR in pet kazenski točk za prekršek, ki ga je storil z motornim vozilom B kategorije. Po prvem odstavku 144. člena Zakona o prekrških (ZP-1) je sklenilo, da mora obdolženi plačati sodno takso, ki jo bo sodišče odmerilo s posebnim plačilnim nalogom po pravnomočnosti sodbe. V drugi točki izreka pa je postopek o prekršku po petem odstavku 16. člena, dvanajstem odstavku 107. člena in petem odstavku 33. člena ZPrCP zoper obdolženca na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo, ker ni dokazano, da je obdolženi prekrške storil. Na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 je še sklenilo, da stroški postopka v tem delu bremenijo proračun.

Zoper sodbo je predlagateljica postopka o prekršku vložila pritožbo. Meni, da je obdolženi izpolnil znake vseh očitanih prekrškov, zato predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, razveljavi napadeno sodbo sodišča prve stopnje, oziroma jo spremeni tako, da obdolženemu za prekrške po dvanajstem odstavku 107. člena, petem odstavku 33. člena in petem odstavku 16. člena ZPrCP izreče vse predpisane sankcije.

Pritožba ni utemeljena.

Predlagateljica postopka se ne strinja z dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo glede očitka v obdolžilnem predlogu, da je obdolženi odgovoren za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, češ da obdolžencu ni dokazan naklep, saj je glede na poškodbe glave in njegovo zdravstveno stanje po nesreči možno, da se ni zavedal, kaj naj bi mu bilo pravzaprav odrejeno ter da se ni mogel zavedati, da ravna v nasprotju s policistovo odredbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predlagateljica postopka svoje nestrinjanje gradi zgolj na „laičnih“ trditvah, da bi obdolženi, glede na poškodbe, ki jih je utrpel v prometni nesreči, lahko opravil preizkus alkoholiziranosti, za svoje trditve pa ne ponuja nobenega pravno relevantnega dokaza. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena in ne more izpodbiti razumnih zaključkov, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje.

Neutemeljena je tudi pritožba, ki se nanaša na očitek obdolžencu, da med vožnjo ni uporabljal varnostnega pasu (peti odstavek 33. člena ZPrCP). Tudi v tem delu pritožnica zgolj trdi, da so poškodbe glave, ki jih je v nesreči utrpel obdolženi, posledice udarca v vetrobransko steklo, kjer da so bile vidne sledi udarca z glavo, vendar za takšne trditve ni predložila nobenega dokaza, ki bi lahko izpodbil razumne zaključka sodišča prve stopnje. Opis, kje na vetrobranskem steklu so bile poškodbe, ki so posledica udarca z glavo, namreč manjka (primerjaj zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče – priloga A1 spisa), spisu pa tudi niso priložene fotografije, čeprav iz zapisnika izhaja, da je bil kraj, poleg tega, da je bil skiciran, tudi fotografiran. Očitek prekrškovnega organa, da je obdolženi vozil osebni avtomobil ne da bi bil privezan z varnostnim pasom torej ostaja zgolj na ravni dokazno nepodprte trditve.

Enako velja glede očitka, da je obdolženi storil prekršek po petem odstavku 16. člena ZPrCP, ker pri sebi ni imel vozniškega dovoljenja, s katerim bi dokazal, da sme voziti vozilo v cestnem prometu. Obdolženi namreč trdi, da je bilo vozniško dovoljenje v vozilu, njegov zagovor pa je potrdil tudi kot priča zaslišani Srečko Suban, oče obdolženega, ki je povedal, da je vozniško dovoljenje vzel iz vozila ( kjer je bilo vse razmetano) in ga odnesel na policijsko postajo. Tudi v tem delu pritožba ne ponuja ničesar, kar bi lahko ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbilo in je zato neutemeljena.

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno zavrnilo in ob ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Odločitev o stroških postopka je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1.

Datum zadnje spremembe:

31.07.2013

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 62/2009
• VSL sodba I Kp 467/99
• VSK sodba Kp 26/2005