VSK sodba PRp 172/2012

Jedro

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker je s sodbo dne 11.6.2012 izreklo kazenske točke, čeprav je bilo obdolžencu s sklepom EPVD opr. št. 1 že izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Obdolženi je nov prekršek storil v času izvrševanja ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, sodišče pa je o zadevi odločalo v času odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Očitek o nepravilno izrečenih kazenskih točkah torej ni utemeljen.

Izrek

Pritožba obdolženega S.H. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi S.H. odgovoren za prekršek po določbi desetega odstavka 50. člena ZVoz in mu izreklo globo 1.000,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk, za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. Sklenilo je še, da mora obdolženi plačati stroške hrambe zaseženega vozila, o čemer bo sodišče izdalo poseben sklep ter plačati sodno takso, ki bo odmerjena naknadno s plačilnim nalogom.

Zoper takšno sodbo je obdolženčeva zagovornica vložila pritožbo, kot navaja, sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti vseh obtožb, podredno, da zadevo vrne v ponovno sojenje. Obdolženi predlaga tudi, da se stroški postopka poplačajo iz proračuna. Podrejeno predlaga tudi, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolžencu 18 kazenskih točk ne izreče.

Pritožba ni utemeljena.

Obdolženi meni, da sodišče ni uspelo dokazati z zadostno stopnjo verjetnosti, ki je potrebna za odgovornost za prekršek. S takšnim mnenjem pritožnika pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo v skladu z določbami 133. člena Zakona o prekrških (ZP-1), kar pomeni, da je vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje ugotovilo, katero dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da obdolženi s svojim zagovorom in predlaganimi dokazi ni uspel vzbuditi razumnega dvoma, da je prav on očitani prekršek storil in da je zanj tudi odgovoren. Glede okoliščin prekrška je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku zaslišalo tako policista A.K. in B.K., ki sta prekršek zaznala, kot tudi priči, ki ju je predlagal obdolženi, M.D. in M.H. Kot je navedlo, ne dvomi v resničnost neposrednih ugotovitev policistov, ki sta oba potrdila, da sta videla obdolženca pri vožnji osebnega avtomobila, ko je pripeljal mimo njiju po Ulici C. iz smeri I. proti P. ter da sta, ko je parkiral, pripeljala do njega, ko je zaprl vrata vozila in šel naprej, vozilo pa pustil odklenjeno in ključ v njem. Glede na to, da je bil obravnavani prekršek storjen ob 12.10 uri, njune izpovedi v ničemer ne izpodbija izpoved očeta obdolženega M.H., ki je zaslišan kot priča izpovedal, da je parkiral na parkirišču pred stadionom v I. dne 3.1.2012 med 11. in 12. uro in avta ni zaklenil, ključ pa je ostal v vozilu, prav tako obdolženčevega zagovora ne podpira izpoved M.D., saj je ta izpovedal, da naj bi se obdolženi v času med 11. in 12.30 uro nahajal v lokalu le 5 ali 10 minut, pri čemer ni vedel povedati, koliko je bila ura, ko je prišel v lokal. Glede na navedeno pritožbeno sodišče nima nikakršnih razlogov za dvom v zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi očitani prekršek storil in da je zanj tudi odgovoren.

Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker je s sodbo dne 11.6.2012 izreklo kazenske točke, čeprav je bilo obdolžencu s sklepom EPVD opr. št. 1 že izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je pred izdajo izpodbijane sodbe pri Upravni enoti preverilo veljavnost obdolženčevega vozniškega dovoljenja (na listovni št. 62 do 63 spisa) iz odgovora pa je razvidno, da se je obdolžencu od 11.10.2011 izvrševal ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Piranu, dne 16.3.2012 pa je bilo vozniško dovoljenje obdolžencu vrnjeno na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Piranu z dne 12.3.2012. Od takrat dalje se mu izvršuje ukrep prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z odložitvijo izvršitve od 12.3.2012 do 12.3.2013. Obdolženi je torej nov prekršek storil v času izvrševanja ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, sodišče pa je o zadevi odločalo v času odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Očitek o nepravilno izrečenih kazenskih točkah torej ni utemeljen.

Ker pritožba nima navedb, s katerimi bi obdolženi lahko sodbo sodišča prve stopnje izpodbil, jo je višje sodišče, ob ugotovitvi, da tudi kršitve na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti niso podane (159. člen ZP-1), kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Odločitev o naložitvi sodne takse za pritožbo je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1. Pritožniku bo sodna taksa odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

31.07.2013

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 62/2009
• VSL sodba I Kp 467/99
• VSK sodba Kp 26/2005