<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba PRp 53/2012

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2012:PRP.53.2012
Evidenčna številka:VSK0005344
Datum odločbe:12.07.2012
Področje:PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:domneva odgovornosti lastnika vozila - pravni pouk - pravna zmota - odpustitev stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila

Jedro

Pouk iz četrtega odstavka 114. člena ZP-1, da mora obdolženi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, je nedvoumen, enako tudi opozorilo, da bo v primeru, če se na vabilo ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil in ne bo zahteval zaslišanja pri sodišču, ki vodi postopek o prekršku, sodišče izdalo sodbo brez njegovega zaslišanja, ker za pravilno odločitev ni nujno, da bi bil zaslišan. Pritožbeno sodišče zato meni, da bi se običajno skrben človek na takšna opozorila odzval in pri sodišču preveril za kakšno zadevo gre, tudi če bi menil, da gre za pomotoma voden postopek o prekršku zoper njega in se ni mogoče strinjati z mnenjem zagovornice, da je bil obdolženi v opravičljivi pravni zmoti.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega M.V. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi M.V. odgovoren za prekršek po določbi e) točke desetega odstavka 32. člena ZVCP-1 in mu na podlagi navedene zakonske določbe, ob uporabi sedmega odstavka 26. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo globo 300,00 EUR in devet kazenskih točk, za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. Stransko sankcijo prepovedi vožnje motornih vozil mu je odpustilo. Sklenilo je še, da mora obdolženi na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe z nalogom za plačilo sodne takse.

Zoper takšno sodbo je pritožbo vložila obdolženčeva zagovornica, kot navaja, v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo odpravi in postopek zoper obdolženega ustavi, saj očitanega mu prekrška ni storil.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi določb 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka o prekršku, niti niso bile v škodo obdolženca kršene materialne določbe ZP-1 ali ZVCP-1.

ZVCP-1 v 233. členu določa : „(1) Če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen, če dokaže, da tega prekrška ni storil. (2) Če je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je storjen prekršek iz prejšnjega odstavka pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik, državni organ ali samoupravna lokalna skupnost, se kaznuje za prekršek odgovorna oseba.“.

Da domneva odgovornosti lastnika vozila oziroma imetnika pravica uporabe vozila v primerih, ki so navedeni v citirani zakonski določbi, ne pomeni neskladja z ustavo, se je Ustavno sodišče že izreklo v odločbi U-I-295/05 z dne 19.6.2008, kot tudi, da prenos dokaznega bremena na obdolženca v obsegu, kot ga obravnava citirana odločba Ustavnega sodišča RS, ne pomeni prekomernega ukrepa. Kot je navedlo ustavno sodišče v navedeni odločbi (točka 24 obrazložitve), iz zakonskega besedila izhaja, da obdolženec ovrže domnevo, če dokaže, da prekrška ni storil. S tem v zvezi je še navedlo, da ne zadošča zgolj zatrjevanje alibija, pač pa bo moral obdolženec, če bo želel v postopku uspeti, predložiti razbremenilne dokaze, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je on storilec prekrška.

V obravnavani zadevi je iz obdolžilnega predloga razvidno, da je lastnik vozila, s katerim je bil prekršek storjen, pravna oseba M. d.o.o., obdolženi pa je odgovorna oseba – direktor navedene pravne osebe. Prav tako iz obdolžilnega predloga izhaja, da obdolžencu na kraju prekrška prekršek ni bil predočen. Navedenih dejstev pritožba ne izpodbija, izpostavlja pa, da obdolženi nikoli ni prejel obvestila prekrškovnega organa o ugotovljeni kršitvi ZVCP-1, v nadaljevanju pa tudi, da je kot prava neuka stranka menil, ko je prejel obdolžilni predlog na svoje ime, skupaj z vabilom na obravnavo, da gre za pomoto in da bo sodišče samo ugotovilo, da prekrška ni storil.

S takšnimi pritožbenimi navedbami obdolženi ne more uspeti. Najprej je iz spisovnih podatkov razvidno, da je bilo obvestilo o ugotovljeni kršitvi ZVCP-1 vročeno pravni osebi, katere direktor je, s pozivom, da sporoči podatke o vozniku oziroma podatke odgovorne osebe, skupaj z opozorilom o odgovornosti lastnika vozila, ki izhaja iz citiranih določb 233. člena ZVCP-1. Kot je razvidno iz obdolžilnega predloga, in tega obdolženi ne izpodbija, se na poziv prekrškovnega organa ni odzval, prav tako pa se obdolženi ni odzval na vabilo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu na zaslišanje določeno na dan 30.9.2011, ki mu je bilo osebno vročeno skupaj z obdolžilnim predlogom 8.9.2011, svoje odsotnosti pa tudi ni opravičil. Glede na to, da so opozorila v vabilu obdolžencu, dana po določbah drugega odstavka 90. člena, prvega, tretjega in četrtega odstavka 114. člena ter drugega odstavka 115. člena ZP-1 jasna in nedvoumna, višje sodišče pritožbene navedbe v katerih se obdolženi sklicuje na neukost ocenjuje zgolj kot način obrambe obdolženega, s katerimi pa ne more uspeti. Pouk iz četrtega odstavka 114. člena ZP-1, da mora obdolženi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, je namreč nedvoumen, enako tudi opozorilo, da bo v primeru, če se na vabilo ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil in ne bo zahteval zaslišanja pri sodišču, ki vodi postopek o prekršku, sodišče izdalo sodbo brez njegovega zaslišanja, ker za pravilno odločitev ni nujno, da bi bil zaslišan. Pritožbeno sodišče zato meni, da bi se običajno skrben človek na takšna opozorila odzval in pri sodišču preveril za kakšno zadevo gre, tudi če bi menil, da gre za pomotoma voden postopek o prekršku zoper njega in se ni mogoče strinjati z mnenjem zagovornice, da je bil obdolženi v opravičljivi pravni zmoti.

Glede na to, da se obdolženi neupravičeno na vabilo sodišča ni odzval, niti vse do izdaje sodbe o prekršku pri sodišču ni oporekal vsebini obdolžilnega predloga, so njegove pritožbene navedbe in dokazi, ki jih predlaga, nanašajo pa se na dejansko stanje prekrška, prepozne in se v skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 ob odločanju o pritožbi ne upoštevajo. Pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov mora namreč pritožnik verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Tega pa obdolženi ni izkazal.

Čeprav pritožba navedb glede odločitve o sankciji nima, je višje sodišče v skladu z določbo 165. člena ZP-1 izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo tudi v tej smeri. Ugotovilo je, da je bila obdolžencu izrečena globa (300,00 EUR), ki je na spodnji meji predpisane za takšen prekršek, poleg tega mu je bilo izrečeno predpisano število devetih kazenskih točk. Sodišče prve stopnje je obdolžencu tudi odpustilo stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila, sklicujoč se na določbo sedmega odstavka 26. člena ZP-1, vendar razlog, ki ga navaja (da obdolženi še ni bil kaznovan za istovrstni prekršek) ni zakonski razlog iz katerega bi bilo mogoče to stransko sankcijo odpustiti. Ker pa je pritožba vložena le v obdolženčevo korist in se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo, v takšno odločitev sodišča prve stopnje višje sodišče v skladu z določbo dvanajstega odstavka 163. člena ZP-1 ni posegalo.

Iz navedenih razlogov je višje sodišče, ob ugotovitvi, da kršitve na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, niso podane, pritožbo obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Odločitev o naložitvi sodne takse za pritožbo je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena in prvega odstavka 144. člena ZP-1. Obdolžencu bo sodna taksa odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).


Zveza:

ZVCP-1 člen 233.
ZP-1 člen 26, 26/7, 114, 114/4, 157, 157/3, 163, 163/12.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.07.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU1NDg1