VSK sodba PRp 166/2012

Jedro

Dejstvo, da obdolženka ni mogla zvoziti ostrega desnega ovinka, zadostuje zakonskemu znaku prekrška neprilagojene hitrosti. Okoliščine, ki utemeljujejo očitek, da je obdolženka vozila z neprilagojeno hitrostjo je namreč sodišče prve stopnje v izreku sodbe konkretiziralo (obdolženki se očita, da hitrosti ni prilagodila svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste, ki poteka po klancu navzdol v oster pregledni ovinek desno).

Odločitev sodišča prve stopnje, ko je obdolženki izreklo sankcije, je bila v času odločanja o prekršku pravilna, napačno pa je uporabilo zakon, ko je v uvodu izreka navedlo, da je obdolžena odgovorna za prekršek po določbah ZVCP-1. Po ugotovitvi kateri zakon je za storilko milejši, bi moralo sodišče v celoti uporabiti ta zakon.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v pravni presoji prekrška spremeni tako, da se obdolženo P.G. spozna za odgovorno prekrška po določbi desetega odstavka 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), v odločitvi o sankciji pa tako, da se ji izrečena globa zniža na 300,00 EUR, število kazenskih točk zaradi prekrška z vozilom B kategorije pa zmanjša na 3 kazenske točke. Obdolženki se dovoli, da globo plača v desetih mesečnih obrokih po 30,00 EUR. Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolžena P.G. odgovorna za prekršek po 234. členu v zvezi s petim odstavkom 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa in ji nato upoštevaje drugi odstavek 2. člena Zakona o prekrških (ZP-1) na podlagi desetega odstavka 45. člena ZPrCP izreklo globo 500,00 EUR in pet kazenskih točk za prekršek z vozilom B kategorije. Obdolženki je dovolilo, da globo plača v desetih mesečnih obrokih po 50,00 EUR ter jo na podlagi petega odstavka 144. člena ZP-1 oprostilo plačila stroškov postopka in sodne takse.

Zoper takšno sodbo je pritožbo vložil obdolženkin zagovornik, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, postopek ustavi oziroma da razveljavi prvostopenjsko odločbo ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu.

Pritožba ni utemeljena, sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo treba spremeniti po uradni dolžnosti.

Višje sodišče po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva pravilno ugotovilo ob tem pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev, ki jih v pritožbi uveljavlja obdolženkin zagovornik. Tako tudi niso utemeljeni očitki, ki se nanašajo na zaslišanje obdolženke, ki je bilo opravljeno po zaprosilu Okrajnega sodišča v Sežani pred Okrajnim sodiščem v Grosupljem. Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, je bila obdolženka, zaslišana dne 25.1.2012 pri Okrajnem sodišču v Grosupljem pravilno poučena o svojih pravicah, med drugim tudi o tem, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogla uveljavljati, prav tako je bila poučena, da je lahko navzoča pri izvajanju dokazov in da jo bo sodišče na njeno zahtevo vabilo k posameznim procesnim dejanjem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje korektno povzelo vsebino obdolženkinega zagovora, ki je razvidna iz prepisa zvočnega posnetka njenega zagovora (na listovni št. 12 spisa). Obdolženka dokaznih predlogov ni imela, sodišče prve stopnje pa je dokazno oceno sprejelo na podlagi pretehtanja njenega zagovora kot tudi pretehtanja ostalih dokazov, kot so, zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče, skice kraja prometne nesreče, obvestila o telesni poškodbi sopotnika, ki je bil v njenem vozilu ter fotografskih posnetkov s kraja prometne nesreče. Zaključki so logični in prepričljivi in tudi pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da obdolženka med vožnjo ni ravnala s potrebno pazljivostjo in je prekršek storila iz malomarnosti. Pritožba zato zgolj s ponujanjem drugačne presoje dokazov, ki jih je že pretehtalo sodišče, sodbe sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Za navedbe v zagovoru, da je z levega prometnega pasu pred njo nenadoma zapeljalo neznano vozilo, namreč ni nikakršnih dokazov in torej tudi ne dokazov, da je zaradi nepravilne vožnje drugega vozila obdolženka izgubila oblast nad vozilom. Ukvarjanje zagovornika s sledmi zanašanja obdolženkinega vozila na asfaltu in bočnega drsenja na travi, ki da na fotografijah niso vidne, je za odločitev v obravnavani zadevi popolnoma nepomembno, ob tem pa je tudi protispisno zatrjevanje, da so te sledi izmišljene, saj so vidne vsaj na dveh fotografijah s kraja prometne nesreče, opisane pa tudi v zapisniku o ogledu kraja prometne nesreče in v izmerah prenesene tudi v skico prometne nesreče. Prav nikakršnega nasprotja med dokazi predlagatelja in zaključki sodišča prve stopnje, da je obdolženka vozila z neprilagojeno hitrostjo, torej ni. Nasprotno od mnenja pritožnika zato dejstvo, da obdolženka ni mogla zvoziti ostrega desnega ovinka, povsem zadostuje zakonskemu znaku prekrška neprilagojene hitrosti. Okoliščine, ki utemeljujejo očitek, da je obdolženka vozila z neprilagojeno hitrostjo je namreč sodišče prve stopnje v izreku sodbe konkretiziralo (obdolženki se očita, da hitrosti ni prilagodila svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste, ki poteka po klancu navzdol v oster pregledni ovinek desno).

Glede novih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje prekrška in predlaganih dokazov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za navedbe in dokaze, ki jih glede na določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 ob odločanju o pritožbi ni mogoče upoštevati. Pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov mora namreč pritožnik verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Tega pa pritožnica ni izkazala. Pritožba obdolženkinega zagovornika torej ni utemeljena.

Pač pa je bilo treba v sodbo sodišča prve stopnje poseči ob preizkusu, ki ga je višje sodišče opravilo v skladu z določbo 159. člena ZP-1 po uradni dolžnosti. Ugotovilo je namreč, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo zakon (4. točka 156. člena ZP-1). ZP-1 v drugem odstavku 2. člena določa, da se uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši, torej zakon ali predpis v celoti in ne zgolj nekatere določbe. Kombinacija milejših določb starega in novega zakona tako ni dopustna1prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 89/2012 z dne 18.10.2012, točka 16 obrazložitve.

V času storitve obdolženki očitanega prekrška (24.6.2011) je bil v veljavi ZVCP-1, ki za temeljni prekršek po petem odstavku 30. člena ZVCP-1 predpisuje izrek globe 460,00 EUR in 6 kazenskih točk. Povzročitev prometne nesreče s prekrškom kot kvalificirano obliko prekrška pa v določbi prvega odstavka 234. člena sankcionira z globo najmanj 200,00 EUR in petimi kazenskimi točkami, vozniku pa se lahko izreče tudi prepoved vožnje motornega vozila. Kot določa drugi odstavek navedenega člena, sankcija, izrečena v skladu s prvim odstavkom 234. člena ZVCP-1 ne more biti nižja od sankcije predpisane za enak temeljni prekršek. V času odločanja o prekršku (14.2.2012) je bil že v uporabi Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP, Uradni list RS, št. 109/2010 z dne 30.12.2010, ki je pričel veljati 1.4.2011, uporabljati pa se je začel 1.7.2011). Ta je v prehodni določbi 114. člena med drugim razveljavil tudi določbo 234. člena ZVCP-1, torej določbo, ki sankcionira povzročitev prometne nesreče kot samostojen prekršek, temeljni prekršek pa sankcionira v desetem odstavku 45. člena z globo 500,00 EUR in petimi kazenskimi točkami. Glede na navedeno je bila odločitev sodišča prve stopnje, ko je obdolženki izreklo sankcije, v času odločanja o prekršku pravilna, napačno pa je uporabilo zakon, ko je v uvodu izreka navedlo, da je obdolžena odgovorna za prekršek po določbah ZVCP-1. Kot je bilo že rečeno, bi moralo sodišče po ugotovitvi kateri zakon je storilko milejši v celoti uporabiti ta zakon. Ker pa ta kršitev ni bila obdolženki v škodo, zgolj iz tega razloga v sodbo ni bilo treba poseči. Pač pa je moralo to storiti višje sodišče zaradi tega, ker se v času odločanja o pritožbi že uporablja novela ZPrCP-A, ta je bila sprejeta z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 57/2011 z dne 27.7.2012, uporablja pa se od 1.9.2012), ki za obdolženki očitani prekršek predpisuje izrek globe 300,00 EUR in stransko sankcijo treh kazenskih točk in je torej za obdolženko milejši predpis. Zato je višje sodišče ob uporabi določbe devetega odstavka 163. člena ZP-1 ob odločanja o pritožbi izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo v pravni opredelitvi prekrška tako, da je obdolženko spoznalo za odgovorno prekrška po desetem odstavku 45. člena ZPrCP, v odločitvi o sankciji pa tako, da se obdolženki izrečena globa zniža na 300,00 EUR in število kazenskih točk zmanjša na 3 kazenske točke. Ker sicer pritožba, ki jo je vložil obdolženkin zagovornik, ni utemeljena, jo je zavrnilo in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bilo s sodbo višjega sodišča deloma odločeno v obdolženkino korist, se sodna taksa za pritožbo ne določi (drugi odstavek 147. člena ZP-1).

Datum zadnje spremembe:

31.07.2013

Podobni dokumenti:

• VSC sodba PRp 406/2007
• VSC sodba PRp 180/2015
• VSC sodba PRp 60/2015