VSK sodba PRp 151/2012

Jedro

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da iz sodbe ni jasno, za kateri prekršek naj bi bil obdolženi sploh odgovoren. Res je, da je bil obdolžilni predlog zoper obdolženca vložen zaradi kršitve določbe e) točke desetega odstavka 32. člena ZVCP-1, vendar glede na določbo tretjega odstavka 132. člena ZP-1 sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka glede pravne presoje dejanja, medtem ko je iz izreka sodbe povsem jasno, da je sodišče obdolženca spoznalo za odgovornega prekrška po določbi 5. točke sedmega odstavka 46. člena ZPrCP, ki ga je obdolženi storil s tem, da je največjo dovoljeno hitrost na avtocestah prekoračil za več kot 50 km/h.

Obdolženi v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izkazal potrebne aktivnosti, ki jo nalaga določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 (glede na čas prekrška), obdolženčeve navedbe, da je bil v času prekrška na obisku pri M.B. v Sarajevu pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ovrglo s poizvedbami pri njegovem delodajalcu, saj je ta zanikal, da bi bil obdolženi v navedenem obdobju, kot je zatrjeval v dopisu poslanem prekrškovnemu organu, na dopustu.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni v odločitvi o sankcijah tako, da se obdolženemu B.D. izrečeno število kazenskih točk zmanjša na 5 (pet) kazenskih točk, stranska sankcija prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije v trajanju enega meseca pa ne izreče. Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi B.D. odgovoren za prekršek po določbi 5. točke sedmega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in mu na podlagi navedene zakonske določbe ter ob upoštevanju določbe drugega odstavka 2. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo globo 450,00 EUR, devet kazenskih točk in sankcijo prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije v trajanju enega meseca. Sklenilo je še, da je obdolženi na podlagi 144. člena ZP-1 dolžan plačati sodno takso, katere znesek bo določen po pravnomočnosti sodbe.

Zoper takšno sodbo se je obdolženi pritožil po svojih zagovornikih, kot navajajo, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi, oziroma, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena, sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo treba spremeniti po uradni dolžnosti.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da iz sodbe ni jasno, za kateri prekršek naj bi bil obdolženi sploh odgovoren. Res je, da je bil obdolžilni predlog zoper obdolženca vložen zaradi kršitve določbe e) točke desetega odstavka 32. člena ZVCP-1, vendar glede na določbo tretjega odstavka 132. člena ZP-1 sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka glede pravne presoje dejanja, medtem ko je iz izreka sodbe povsem jasno, da je sodišče obdolženca spoznalo za odgovornega prekrška po določbi 5. točke sedmega odstavka 46. člena ZPrCP, ki ga je obdolženi storil s tem, da je največjo dovoljeno hitrost na avtocestah prekoračil za več kot 50 km/h. Zagovorniki sicer pravilno opozarjajo, da v času storitve prekrška (14.5.2011) ZPrCP še ni bil v uporabi, kot tudi pravilno ugotavljajo, da ZPrCP, ki je začel veljati 1.4.2011, uporablja pa se od 1.7.2011 (Uradni list RS, št. 109/2010 z dne 30.12.2010) v obravnavani zadevi za storilca ni bil milejši zakon, saj spodnjo mejo gobe za obdolžencu očitani prekršek dviga z najmanj 300,00 EUR kot določa ZVCP-1, na najmanj 400,00 EUR kot določa ZPrCP, medtem ko sta določbi glede izrečenega števila kazenskih točk in stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila enaki. Pravilno bi tako moralo sodišče prve stopnje v času odločanja o obdolžencu očitanemu prekršku pri izreku sankcije uporabiti določbe zakona, ki je veljal v času storitve prekrška, saj ni dvoma, da je bil ta za obdolženca milejši. Vendar pa je v času do odločanja o pritožbi zoper sodbo bila sprejeta novela ZPrCP-A (Uradni list RS, št. 57/2012 z dne 27.7.2012), ki se uporablja od 1.9.2012 in je glede obdolžencu očitanega prekrška zanj milejša in jo je zato v skladu z določbo drugega odstavka 2. člena ZP-1 treba uporabiti tudi pri odločanju o odmeri sankcij obdolžencu. Z novelo ZPrCP-A se namreč voznika, ki prekorači s prometnim pravilom ali prometnim znakom omejeno hitrost na avtocesti ali hitri cesti, ki ima fizično ločeni smerni vozišči z najmanj po dvema prometnima pasovoma in odstavnim pasom ali odstavnimi nišami, kaznuje z globo 500,00 EUR, če prekorači hitrost nad 50 do vključno 60 km/h, vozniku motornega vozila pa se izreče tudi pet kazenskih točk. Stranska sankcija prepovedi motornega vozila za ta prekršek ni več predpisana. Izkaže se torej, da je treba glede na sprejeto novelo ZPrCP-A in dejstvo, da je obdolženi prekoračil največjo dovoljeno hitrost na avtocesti za 60 km/h (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je vozil s hitrostjo 190 km/h) obdolžencu očitani prekršek pravno opredeliti tako, kot ga je opredelilo tudi sodišče prve stopnje, to je po 5. točki sedmega odstavka 46. člena ZPrCP, posledica spremenjene zakonske določbe pa je, da je bilo treba obdolžencu znižati izrečeno število kazenskih točk z devetih na pet kazenskih točk ter odločiti, da se obdolžencu stranska sankcija prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije v trajanju enega meseca ne izreče, saj te sankcije novela ZPrCP-A za ta prekršek ne predpisuje več. V odločitev o izrečeni globi višje sodišče ni posegalo, saj se v skladu z določbo dvanajstega odstavka 163. člena ZP-1 sodba ne sme spremeniti v škodo obdolženca, glede na to, da je bila pritožba vložena samo v njegovo korist.

Protispisen in tudi neutemeljen je očitek sodišču prve stopnje, da molči o razlogih, zakaj se je odločilo, da kljub vabljenju obdolženca na zaslišanje, le-tega ne bo izvedlo. Sodišče prve stopnje je namreč na takšen očitek odgovorilo v tretjem odstavku obrazložitve, ko je zapisalo, da se obdolženi neopravičeno vabilu ni odzval, saj na zaslišanje ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil. Do odločitve o obdolžilnem predlogu namreč sodišču ni predložil nikakršnega potrdila o zdravstvenem stanju, ki bi opravičevalo njegovo odsotnost z zaslišanja, kar je napovedala njegova zagovornica z dopisom dne 16.1.2011. Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, je sodišče obdolženca vabilo na zaslišanje dvakrat, najprej za dne 18.11.2011, glede katerega se je obdolženi opravičil in za svojo odsotnost sodišču tudi dostavil opravičilo, ki ga je sodišče sprejelo, na vabilo na zaslišanje določeno za dne 17.1.2012 pa se je odzvala obdolženčeva zagovornica s ponovno prošnjo za preklic naroka ter obljubo, da bo obdolženi potrdilo o svojem zdravstvenem stanju predložil naknadno, vendar tega ni storil. V obeh vabilih je bil obdolženi tudi opozorjen, da bo sodišče izdalo sodbo brez njegovega zaslišanja, ker za pravilno odločitev ni nujno, da bi bil zaslišan. Glede na navedeno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolžencu ni bila kršena njegova pravica do izjave. Zgolj zatrjevanje, da mu je njegovo zdravstveno stanje onemogočilo, da bi se na vabilo na zaslišanje odzval, ne zadostuje.

Glede pritožbenih navedb, v katerih zagovornica navaja, kakšne dokaze vse bi obdolženi ob zaslišanju predlagal, pa pritožbeno sodišče le pripominja, da je imel obdolženi tekom postopka zagovornika in prav nikakršnega razloga ni, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogel predlagati zanj razbremenilnih dokazov, še manj, da jih ni mogel sam pridobiti in predložiti sodišču. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, obdolženi v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izkazal potrebne aktivnosti, ki jo nalaga določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 (glede na čas prekrška), obdolženčeve navedbe, da je bil v času prekrška na obisku pri M.B. v Sarajevu pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ovrglo s poizvedbami pri njegovem delodajalcu, saj je ta zanikal, da bi bil obdolženi v navedenem obdobju, kot je zatrjeval v dopisu poslanem prekrškovnemu organu, na dopustu. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi dokazov, ki jih je presojalo, utemeljeno zaključilo, da je obdolženi odgovoren za očitani prekršek. S tem v zvezi tudi ni utemeljen očitek, da je sodišče v postopku poskušalo le razvrednotiti dokaze, ki obdolženčevo odgovornost za očitani prekršek izključujejo, saj mora v skladu z načelom materialne resnice (68. člen ZP-1) po resnici in popolno ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe.

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče ob uporabi določbe devetega odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti tako, kot je razvidno iz izreka, saj je ugotovilo, da so bila sicer vsa odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljena, sicer pa pritožbo obdolženčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bilo s sodbo deloma odločeno v obdolženčevo korist, se sodna taksa za pritožbo ne določi (drugi odstavek 147. člena ZP-1).

Datum zadnje spremembe:

31.07.2013

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 166/2012
• VSK sodba PRp 21/2009
• VSK sodba PRp 15/2009