VSK sodba PRp 173/2012

Jedro

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pretehtalo razbremenilne dokaze, ki jih je obdolženka predložila in v povezavi z drugimi dokazi utemeljeno zaključilo, da z njimi ni izkazan razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je prav obdolženka odgovorna za očitani prekršek.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločitvi o sankciji spremeni tako, da se obdolženki izrečeno število devetih kazenskih točk zmanjša na pet kazenskih točk, stranska sankcija prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za dobo enega meseca zaradi prekrška z vozilom B kategorije pa ne izreče. Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolžena B.P. odgovorna za prekršek po določbi 5. točke sedmega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in ji izreklo globo 350,00 EUR, devet kazenskih točk in prepoved vožnje motornih vozil B kategorije za dobo enega meseca zaradi prekrška z vozilom B kategorije. Sklenilo je še, da je obdolženka na podlagi prvega odstavka 144. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 143. člena Zakona o prekrških (ZP-1) dolžna plačati sodno takso, katere znesek bo s posebnim plačilnim nalogom določen po pravnomočnosti sodbe.

Obdolženka po svojih zagovornikih vlaga zoper takšno sodbo pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve postopka in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Višje sodišče v Kopru izpodbijano sodbo spremeni tako, da se postopek zoper njo ustavi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v dopolnitev postopka in ponovno odločanje pred drugim sodnikom.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženka dne 5.4.2011 ob 15.01 uri po avtocesti A1, odsek 57, pri km 4500, izven naselja Senožeče vozila osebni avtomobil s hitrostjo najmanj 184 km/h, s čimer je največjo dovoljeno hitrost na avtocestah prekoračila za več kot 50 km/h. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil prekršek prekoračitve največje dovoljene hitrosti ugotovljen z radarskim merilnikom, ki je napravil posnetek vozila, prekršek pa kršitelju ni bil neposredno predočen na kraju prekrška. Po preverjanju podatkov o lastništvu vozila v evidenca MNZ RS in ugotovitvi, da je lastnica vozila obdolženka, ji je bilo poslano obvestilo o ugotovljeni kršitvi ZVCP-1 na katerega je obdolženka odgovorila (priloga A3 spisa), da na tisti dan in uro ni vozila avtomobila na omenjeni relaciji ter da je avtomobil družinski in ga vozijo vsi družinski člani, izposodi pa si ga tudi širše sorodstvo. O tem, kdo vozi avto ne vodi nikakršne evidence in ne more vedeti, kdo ga je navedenega dne uporabljal. Sama je bila tistega dne cel dan v Ljubljani. Kot dokaz, da ni bila voznik avtomobila je priložila zdravniško potrdilo in predlagala, da se opravijo poizvedbe o času nudenja zdravniške pomoči v zobni ordinaciji dr. A.Č. ter se zasliši tudi njo osebno. Ker je prekrškovni organ, kot je navedel, podvomil v resničnost priloženega potrdila, je opravil poizvedbe v zobni ordinaciji, ki jo obdolženka navaja, iz odgovora pa je razvidno, da je bila obdolženki v njihovi ordinaciji dne 5.4.2011 nudena prva pomoč ob zobobolu nekaj minut pred začetkom ali na začetku ordinacijskega časa, ki je ob 13. uri, poseg prve pomoči pa je trajal približno 20 minut. Za opravljeni poseg pri njih ni dobila nobenega potrdila, dne 19.4.2011 pa se je zglasila v njihovi ordinaciji za pisno obvestilo o nudeni pomoči za izbranega zobozdravnika (priloga A5 spisa). Ker je prekrškovni organ ocenil, da alibi, ki ga je obdolženka ponudila glede na oddaljenost od kraja prekrška, ni zadosten, je zoper njo pri Okrajnem sodišču v Sežani podal obdolžilni predlog. Obdolženka je ob podajanju svojega zagovora na sodišču ponovila navedbe iz odgovora na obvestilo prekrškovnega organa, predložila pa je tudi potrdilo iz službe, kjer je razvidno, da je bila na dan storitve prekrška v službi od 9.33 ure do 15. ure. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, sodišče obdolženkinega zagovora ni sprejelo, v razlogih pa med drugim navedlo, da obdolženka ni mogla biti v istem času pri zobozdravniku in v službi. Pri odločitvi, da obdolženki ne gre verjeti, se je oprlo tudi na povečani fotografiji izmerjenega vozila, na katerih je prepoznalo prav obdolženko.

Po določbi prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 (sedaj prvi odstavek 8. člena ZPrCP) se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da prekrška ni storil. Navedena določba lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila, s katerim je bil prekršek storjen, nalaga, da predloži razbremenilne dokaze, s katerimi je izkazan razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je on storilec prekrška, ali so ti dokazi zadostni pa je stvar presoje ob upoštevanju okoliščin posamičnega primera. Kot je navedlo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-295/2005 z dne 19.6.2008, mora sodišče, ko imetnik pravice uporabe vozila predloži razbremenilne dokaze, v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Če tak dvom izkaže, izda sodišče sodbo, s katero postopek zoper lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila ustavi.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pretehtalo razbremenilne dokaze, ki jih je obdolženka predložila in v povezavi z drugimi dokazi tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da z njimi ni izkazan razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je prav obdolženka odgovorna za očitani prekršek. Glede na trajanje posega v zobozdravstveni ambulanti (ta je trajal do 13.20 ure) in čas prekrška ter oddaljenost iz Ljubljane do kraja kjer je bil prekršek storjen, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da ta dokaz ne daje nikakršne podlage, da bi bil z njim izkazan razumen dvom. Enako velja glede predloženega potrdila delodajalca o prisotnosti obdolženke na delovnem mestu med 9.33 in 15. uro, saj, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, obdolženka ni mogla biti hkrati pri zobozdravniku in na delovnem mestu. Torej tudi ta dokaz ni takšen, da bi bil lahko vzbujen razumen dvom, saj je očitno obdolženka lahko delovno mesto zapustila, že zaradi odhoda k zobozdravniku, ne da bi bilo to v podjetju evidentirano. Glede izraženega dvoma v sposobnosti sodišča, da bi samo ocenilo, kaj je videti na fotografiji pa pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je tudi fotografije na katerih je zadokumentiran storjeni prekršek sodišče pregledalo v skladu z načelom proste presoje dokazov (71. člen ZP-1) in ga pretehtalo v povezavi z drugimi dokazi in tudi glede presoje, ki jo je napravilo, višje sodišče pomislekov nima. Pritožba tako nima navedb, s katerimi bi lahko sodbo sodišča prve stopnje izpodbila.

Pač pa je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje spremeni po uradni dolžnosti ob preizkusu, ki ga je višje sodišče opravilo na podlagi določbe 159. člena ZP-1. Od 1.9.2012 se namreč uporablja novela ZPrCP-A (Uradni list RS, št. 57/2012 z dne 27.7.2012), ki za prekršek iz 5. točke sedmega odstavka 46. člena ZPrCP (Uradni list RS, št. 109/2010 z dne 30.12.2010, ki je začel veljati 1.4.2011, uporabljati pa se je začel 1.7.2011), v primeru, ko je bila prekoračena hitrost nad 50 do vključno 60 km/h (obdolženka je prekoračila dovoljeno hitrost za 54 km/h) predpisuje izrek globe 500,00 EUR in pet kazenskih točk, stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila pa ne predpisuje več. Ker je ZPrCP po spremembi za obdolženko milejši predpis, je zato višje sodišče ob uporabi določbe devetega odstavka 163. člena ZP-1, izpodbijano sodbo spremenilo v odločitvi o sankciji tako kot je razvidno iz izreka te sodbe. V odločitev o izrečeni globi ni posegalo, ker se v primeru, če je pritožba vložena le v korist obdolženca, sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo (12. odstavek 163. člena ZP-1). Ker sicer pritožba ni utemeljena, jo je višje sodišče zavrnilo in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bilo s sodbo višjega sodišča deloma odločeno v obdolženkino korist, se sodna taksa za pritožbo ne določi (2. odstavek 147. člena ZP-1).

Datum zadnje spremembe:

31.07.2013

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 1935/2016
• VSK sodba PRp 166/2012
• VSL sodba PRp 637/2010