<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba PRp 155/2012

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2012:PRP.155.2012
Evidenčna številka:VSK0005225
Datum odločbe:04.07.2012
Področje:PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:opustitev dolžnega ravnanja odgovorne osebe pravne osebe - opis dejanskega stanja

Jedro

Neutemeljeno je sklicevanje prekrškovnega organa na določbe ZP-1G, ki na novo urejajo odgovornost pravnih oseb, brez napotitve na smiselno uporabo določb ZOPOKD. Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZP-1 uporabilo zakon veljaven v času storitve prekrška, ta pa je v 14. členu določal, da se za odgovornost pravne osebe smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja, ob pogojih, pod katerimi je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo zahtevi vlagateljev za sodno varstvo ugodilo in odločilo, da se odločba o prekršku DURS št. 1 z dne 1.4.2010 spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper oba storilca na podlagi določila 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavi. Sklenilo je še, da stroški postopka iz 1. do 5. točke prvega odstavka 143. člena ZP-1, potrebni izdatki storilcev ter nagrada in potrebni izdatki njunega zagovornika bremenijo proračun.

Zoper takšno sodbo je prekrškovni organ po pooblaščeni uradni osebi prekrškovnega organa J.Š.G. vložil pritožbo iz razlogov 1., 2. in 4. točke 154. člena ZP-1. Prekrškovni organ predlaga, da se izpodbijana sodba odpravi in posledično potrdi odločitev prekrškovnega organa iz odločbe o prekršku št. 1 z dne 1.4.2010.

Pritožba ni utemeljena.

Očitek prekrškovnega organa pravni osebi je, da je s tem, ko je njena odgovorna oseba D.S., pooblaščena za opravljanje poslov, opustila dolžno ravnanje v njenem imenu s tem, da je pravna oseba kot zavezanka za davek na dodatno vrednost Davčnemu uradu predložila obračun DDV, v katerem je izkazala nepravilno višino vstopnega DDV v skupnem znesku 36.601,82 EUR, s čimer je kršila 63. člen ZDDV-1 in s tem dne 25.2.2008, 27.3.2008, 22.5.2008, 23.6.2008, 24.7.2008, 26.8.2008 in 29.9.2008 storila prekršek v nadaljevanju po 1. točki prvega odstavka 141. člena istega zakona. Očitek prekrškovnega organa odgovorni osebi pa je, da je kršitelj, odgovorna oseba pravne osebe – direktor storil prekršek v nadaljevanju, ker je kot pooblaščena oseba za opravljanje poslov pri pravni osebi opustila dolžno ravnanje v imenu pravne osebe, kar je imelo za posledico, da je pravna oseba v isti časovnih in krajevnih okoliščinah kot pod 1, kot zavezanka za davek na dodano vrednost Davčnemu uradu predložila obračune DDV, v katerih je izkazala nepravilno višino vstopnega DDV v skupnem znesku 36.601,82 EUR, s čimer je kršila 63. člen ZDDV-1 in s tem dne 25.2.2008, 27.3.2008, 22.5.2008, 23.6.2008, 24.7.2008, 26.8.2008 in 29.9.2008 storila prekršek v nadaljevanju po 1. točki prvega odstavka 141. člena istega zakona v povezavi z drugim odstavkom istega člena.

Strinjati se je treba s pritožnikom, da je pojem „dolžno ravnanje“ odgovorne osebe pravne osebe širši pojem od pojma „dolžnega nadzorstva“, kot ga opredeljuje ZOPOKD v določbi 4. točke četrtega člena, zaradi česar sprememba opisa dejanja prekrška z navedbo zakonskega termina ne bi pomenila kršitve prepovedi reformatio in peius. Vendar v obravnavani zadevi zgolj uporaba pravilnega zakonskega termina ni odločilna. Sodišče v postopku o prekršku sme samo spremeniti opis dejanja, vendar le, če je to obdolžencu v korist, pri tem pa ne sme dejanja, kot je opisano, spremeniti v neko povsem drugo dejanje. Stališče prekrškovnega organa, da bi sodišče po pravilih rednega postopka na podlagi določbe četrtega odstavka 65. člena ZP-1 z morebitnim zaslišanjem pooblaščene osebe prekrškovnega organa, odgovorne osebe pravne osebe oziroma izvedbo drugih dokazov lahko odpravilo ter s tem na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja dopolnilo izrek odločbe na način, da bi le-ta bil skladen s pogoji, kot jih opredeljujeta ZP-1 in ZOPOKD, je zato pravno zgrešeno. Sodišče, ki bi v postopku odločanja o vloženi zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa izdano na prvi stopnji, ugotovilo, da je opis dejanskega stanja v odločbi prekrškovnega organa pomanjkljiv, ker ne vsebuje vseh konkretiziranih zakonskih znakov prekrška ali da dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, ne sme dopolnjevati dejanskega stanja v izreku odločbe na način, da bo ta skladen s pogoji iz ZP-1 in ZOPOKD, pač pa mora ravnati tako, kot je ravnalo v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje, ki je na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 postopek o prekršku ustavilo.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje prekrškovnega organa na določbe ZP-1G, ki na novo urejajo odgovornost pravnih oseb, brez napotitve na smiselno uporabo določb ZOPOKD. Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZP-1 uporabilo zakon veljaven v času storitve prekrška, ta pa je v 14. členu določal, da se za odgovornost pravne osebe smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja, ob pogojih, pod katerimi je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje.

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dejanski stan prekrška, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba zoper sodbo okrajnega sodišča, kot v uvodu sicer navaja že sam prekrškovni organ, dovoljena le iz razlogov 1., 2. in 4. točke 154. člena ZP-1, ne pa tudi iz razloga 3. točke 154. člena, to je, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato na takšne navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja. Ključno za odločitev v obravnavani zadevi je, ali je izrek odločbe sestavljen v skladu s tretjim odstavkom 56. člena ZP-1, po katerem mora biti med drugim, v izreku odločbe o prekršku konkretiziran dejanski stan prekrška. Po navedeni zakonski določbi mora izrek odločbe med drugim obsegati kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek (kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine). Izrek mora biti jasen, kratek in določen, kratkost pa ne sme iti na račun nedvoumnosti (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi IV Ips 53/2011 z dne 25.10.2011).

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje tako glede (ne)konkretiziranosti očitka pravni osebi kot odgovorni osebi pravne osebe, ter jih v izogib ponavljanju, ne navaja ponovno. Zgolj izpostavljanje, brez konkretne navedbe v katerih zadevah, da je bil prekrškovni organ uspešen v svojih odločitvah o zahtevah za sodno varstvo tudi v vsebinsko zelo podobnih očitanih dejanskih stanih prekrška, zato ne more biti uspešno. Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče, ob ugotovitvi, da kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), niso podane, pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (163. člen ZP-1).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 147. člena v zvezi s 4. odstavkom 144. člena ZP-1.


Zveza:

ZP-1 člen 14, 56, 56/3.
ZOPOKD člen 4.
ZDDV-1 člen 141, 141/1-1, 141/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.03.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUyNDA0