<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba PRp 24/2012

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2012:PRP.24.2012
Evidenčna številka:VSK0005222
Datum odločbe:31.05.2012
Področje:PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:odgovornost lastnika vozila - obrnjeno dokazno breme - dokazni predlog

Jedro

Obdolženi se je zagovarjal, da je bilo v času storitve vozilo v oskrbi servisa B d.o.o., kar naj bi potrdil lastnik servisa S.P. Prvostopenjsko sodišče pa je v dokaznem postopku od servisa B. d.o.o., prejelo pisno izjavo, da v evidencah za leto 2010 nima zabeleženega prihoda predmetnega avtomobila, prav tako pa z računom ni razpolagal lastnik avtomobila družba G. d.o.o., zato je pravilno zaključilo, da zaslišanje lastnika servisa o tem ali je avto bil dne 18.5.2010 na servisu ali ne, ni več potrebno. Poleg tega se od obdolženega, ki se želi razbremeniti odgovornosti, zahteva aktivno ravnanje. Tako bi moral sam pridobiti in predložiti sodišču dokaz za svoje trditve (v tem primeru izjavo priče, ki jo navaja), šele če takšnega dokaza ne bi mogel predložiti sam, bi lahko sodišču podal popoln predlog, da ga izvede samo.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženca R.J. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi odgovoren za prekršek po e) točki desetega odstavka 32. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 400,00 EUR in stranska sankcija 9 kazenskih točk ter prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 1 meseca zaradi prekrška z vozilom B kategorije. Obdolženec mora plačati tudi sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe s posebnim plačilnim nalogom.

Proti sodbi se je pravočasno pritožil zagovornik, kot navaja zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve postopka in kršitve predpisa, ki določa prekršek. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo prve stopnje spremeni tako, da postopek ustavi ali sodbo razveljavi in jo pošlje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določb 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje ob ustrezni uporabi materialnih predpisov (v času odločanja veljavni ZPrCP v konkretnem primeru za obdolženca ni milejši od ZVCP-1, ki je veljal v času storitve prekrška) utemeljeno razsodilo, da je obdolženec odgovoren za prekršek po določbi e točke desetega odstavka 32. člena ZVCP-1, ki ga, med drugim, stori voznik, ki preseže s prometnim znakom omejeno največjo dovoljeno hitrost na avtocesti za več kot 50 km/h.

Določba 233. člena ZVCP-1 lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila oziroma odgovorni osebi, ki se želi razbremeniti odgovornosti za prekršek, nalaga, da predloži razbremenilne dokaze s katerimi izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je prav on storilec prekrška (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/05). Pravilni so zaključki prvostopenjskega sodišča, da se obdolženec ne razbremeni odgovornosti zgolj z zatrjevanjem, da je avto oddal servisu B. L., ki ga je nato odpeljali v K., saj jih ne potrjuje niti izjava lastnice vozila družbe G. d.o.o. (z računom o popravilu ne razpolagajo, avtomobil pa naj bi zaradi težave odpeljal na servis obdolženi sam – listovna številka 24 spisa) niti izjava servisa B. d.o.o., ki v evidencah za leto 2010 nima zabeleženega prihoda avtomobila z registrsko oznako L. (listovna številka 25 spisa). Očitek, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem lastnika servisa B. v K., S.P. ni utemeljen. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tistega, ki je materialnopravno relevanten in čigar obstoj ter pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Obdolženi se je zagovarjal, da je bilo v času storitve vozilo v oskrbi servisa B., kar naj bi potrdil lastnik servisa S.P. Prvostopenjsko sodišče pa je v dokaznem postopku od servisa B. d.o.o., prejelo pisno izjavo, da v evidencah za leto 2010 nima zabeleženega prihoda predmetnega avtomobila, prav tako pa z računom ni razpolagal lastnik avtomobila družba G. d.o.o., zato je pravilno zaključilo, da zaslišanje lastnika servisa o tem ali je avto bil dne 18.5.2010 na servisu ali ne, ni več potrebno. Poleg tega se od obdolženega, ki se želi razbremeniti odgovornosti, zahteva aktivno ravnanje. Tako bi moral sam pridobiti in predložiti sodišču dokaz za svoje trditve (v tem primeru izjavo priče, ki jo navaja), šele če takšnega dokaza ne bi mogel predložiti sam, bi lahko sodišču podal popoln predlog, da ga izvede samo. Določba 233. člena ZVCP-1 namreč ne nalaga obdolžencu, da z dokazi prepriča sodišče, da ni storilec prekrška, pač pa zgolj da predloži dokaze iz katerih izhaja razumen dvom v to. Tega pa obdolženi ni storil. Sodišče prve stopnje je zaključek o odgovornosti obdolženca oprlo na dokaze, ki jih je presojalo v skladu s 133. členom ZP-1, kar pomeni, da je skrbno pretehtalo (vsak dokaz zase in v povezavi z drugimi dokazi) in presodilo, da izvedeni dokazi zadostujejo za zaključek o obdolženčevi odgovornosti za prekršek.

Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obsega tudi pritožbo zaradi odločitve o sankcijah (165. člen ZP-1), je pritožbeno sodišče, čeprav zagovornik obdolženca konkretnih navedb v tej smeri v pritožbi ne navaja, sodbo preizkusilo tudi glede odločitve o sankcijah. Ugotovilo je, da sta tako izrečena višina globe kot tudi obe stranski sankciji primerni teži prekrška in stopnji obdolženčeve odgovornosti.

Iz navedenih razlogov je višje sodišče, ob ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), pritožbo zagovornika obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. čl. ZP-1).

Ker pritožnik s svojo pritožbo ni uspel, je na podlagi določbe prvega odstavka 147. člena ZP-1 dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki jo bo odmerilo sodišče pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji s posebnim plačilnim nalogom v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).


Zveza:

ZVCP-1 člen 32, 32/10e, 233.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.03.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUyNDAx