VSK sodba PRp 30/2012

Jedro

Strinjati se je sicer treba z zagovornikom, da obdolženka ni bila dolžna izpovedati zoper svoje bližnje, zmotno pa je njegovo stališče, da je že s tem, ko je zanikala, da bi ona storila prekršek, zadostila dokaznemu bremenu. Zakonska določba 233. člena ZVCP-1 ne pomeni, da bi morala obdolženka z dokazi prepričati sodišče, da ni odgovorna za očitani prekršek, zahteva pa od nje, da predloži dokaze iz katerih izhaja razumen dvom glede domnevanega dejstva. Obdolženka razen trditve, da svojega osebnega avtomobila tega dne ni vozila, ni predlagala nobenih pravno upoštevnih dokazov. Navajala je le, da svoj osebni avto večkrat komu posodi, njen zagovornik pa je predlagal, da se opravi povečava fotografij ter tako ugotovi, da ni vozila obdolžena. V obravnavani zadevi ne gre za nov dokaz pač pa za dokaz, ki ga je sodišče prve stopnje že presojalo in se do njega opredelilo.

Izrek

Pritožba obdolžene Z.Š. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolžena Z.Š. odgovorna za prekršek po določbi e) točke desetega odstavka 132. (prav 32.) člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) in ji izreklo globo 300,00 EUR, devet kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca. Sklenilo je še, da bo obdolženki sodna taksa, ki jo je dolžna plačati odmerjena s posebnim plačilnim nalogom po pravnomočnosti sodbe.

Zoper takšno sodbo je pritožbo vložil obdolženkin zagovornik iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka o prekršku ter kršitve enakega varstva pravic, pravice do sodnega varstva, domneve nedolžnosti in pravice do obrambe, torej iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter zaradi kršitve 22., 23., 27. in 29. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena EKČP. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da pritožnico oprosti očitanega ji prekrška, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi določb 159. člena ZP-1, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo in se utemeljeno ob odločitvi o odgovornosti obdolženke za očitani prekršek oprlo na določbo 233. člena ZVCP-1 ter se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti navedenega določila, saj da je v tem primeru mogoče ugotoviti storilca prekrška. Obdolženka dejstva, da je bil prekršek storjen z vozilom, ki je njena last, ne izpodbija. Prav tako ne izpodbija dejstva, da obdolženki prekršek na kraju, kjer je bil storjen, ni bil predočen. Strinjati se je sicer treba z zagovornikom, da obdolženka ni bila dolžna izpovedati zoper svoje bližnje, zmotno pa je njegovo stališče, da je že s tem, ko je zanikala, da bi ona storila prekršek zadostila dokaznemu bremenu. Zakonska določba 233. člena ZVCP-1 ne pomeni, da bi morala obdolženka z dokazi prepričati sodišče, da ni odgovorna za očitani prekršek, zahteva pa od nje, da predloži dokaze iz katerih izhaja razumen dvom glede domnevanega dejstva. Obdolženka razen trditve, da svojega osebnega avtomobila tega dne ni vozila, ni predlagala nobenih pravno upoštevnih dokazov. Navajala je le, da svoj osebni avto večkrat komu posodi, njen zagovornik pa je predlagal, da se opravi povečava fotografij ter tako ugotovi, da ni vozila obdolžena. V obravnavani zadevi ne gre za nov dokaz pač pa za dokaz, ki ga je sodišče prve stopnje že presojalo in se do njega opredelilo. Presojo, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče sprejema. Ker obdolženka tudi ni navedla ničesar, kar bi kazalo na njeno odsotnost s kraja prekrška v času, ko je bil storjen, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazan razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je očitani prekršek storila prav obdolženka in da je zanj tudi odgovorna. Glede na to, da je obdolženka imela v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost, da predloži pravno relevantne dokaze, iz katerih bi izhajal razumen dvom glede domnevanega dejstva, pa tega ni storila, po presoji pritožbenega sodišča ni podana nobena od očitanih kršitev določb zakona niti Ustave ali Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Čeprav pritožba konkretnih navedb glede odločitve o sankcijah nima, je višje sodišče po uradni dolžnosti na podlagi 165. člena ZP-1 opravilo preizkus izpodbijane sodbe tudi v tej smeri. Ugotovilo je, da je bila obdolženki izrečena globa, ki je na spodnji meji predpisane za takšen prekršek, enako tudi stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, izrečeno pa je bilo tudi predpisano število devetih kazenskih točk. Ker okoliščine, ki bi narekovale omilitev ali odpustitev katere od sankcij niso podane, pritožbeno sodišče v takšno odločitev ni posegalo. Ob tem pritožbeno sodišče le ugotavlja, da je sodišče prve stopnje očitno pomotoma v izrek izpodbijane sodbe zapisalo, da je obdolženka odgovorna za prekršek iz 132. člena ZVCP-1 namesto 32. člena ZVCP-1. Gre za pisno pomoto, ki jo bo sodišče prve stopnje bodisi na predlog stranke ali po uradni dolžnosti samo odpravilo s sklepom, zato pritožbeno sodišče v izrek sodbe sodišča prve stopnje ni posegalo. Tako iz uvoda sodbe kot iz celotne obrazložitve sodbe namreč povsem jasno izhaja, da se obdolženki očita prekoračitev največje dovoljene hitrosti na avtocesti in ne gre za postopek preverjanja psihofizičnega stanja, ki ga opredeljujejo določbe 132. člena ZVCP-1.

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče, ob ugotovitvi, da niso podane kršitve na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, obdolženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Odločitev o naložitvi sodne takse za pritožbo je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena in prvega odstavka 144. člena ZP-1. Pritožnici bo sodna taksa odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

12.03.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 45/2008
• VSK sodba PRp 32/2012
• VSK sodba PRp 24/2012