VSK sodba PRp 32/2012

Jedro

Dejstva, da je bil z njegovim osebnim avtomobilom storjen očitani prekršek, obdolženi ne izpodbija, navedba, da on prekrška ni storil, ker da je avtomobil vozil B.E. pa je nova in se v skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 ob odločanju o pritožbi ne upošteva. Obdolženi se namreč na vabilo sodišča prve stopnje na zaslišanje ni odzval, v pritožbi pa tudi ne navaja ničesar, kar bi kazalo, da novih dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji.

Izrek

Pritožba obdolženega M.B. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi M.B. odgovoren za prekršek po določbi e) točke desetega odstavka 32. člena ZVCP-1 in mu izreklo globo 300,00 EUR, devet kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B in prepoved vožnje motornih vozil kategorije B za čas enega meseca. Sklenilo je še, da mora na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 obdolženi plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe z nalogom za plačilo sodne takse.

Zoper takšno sodbo se je obdolženi pritožil. Navaja, da 20.4.2011 ob 10.42 uri ni vozil osebnega vozila po avtocesti A1, odsek 1, km 2 in 3 metrov, pred predorom K. v smeri K., za kar ima priče. Avtomobil je vozil gospod B.E. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi določb 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ob ustrezni uporabi materialnih predpisov utemeljeno razsodilo, da je obdolženi odgovoren za prekršek po določbi e) točke desetega odstavka 32. člena ZVCP-1, ki ga stori voznik, ki preseže s prometnim pravilom, ali prometnim znakom omejeno hitrost na avtocesti ali cesti, rezervirani za motorna vozila, ki ima fizično ločeni smerni vozišči z najmanj po dvema prometnima pasovoma in odstavnim pasom ali odstavnimi nišami za več kot 50 km/h. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je obdolženi na avtocesti, na mestu, ki ga navaja tudi v pritožbi, s prometnim znakom omejeno hitrost na 100 km/h prekoračil za 64 km/h. Dejstva, da je bil z njegovim osebnim avtomobilom storjen očitani prekršek, obdolženi ne izpodbija, navedba, da on prekrška ni storil, ker da je avtomobil vozil B. E. pa je nova in se v skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 ob odločanju o pritožbi ne upošteva. Obdolženi se namreč na vabilo sodišča prve stopnje na zaslišanje ni odzval, v pritožbi pa tudi ne navaja ničesar, kar bi kazalo, da novih dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zaključek o storjenem prekršku oprlo na listinske dokaze v prilogi spisa iz katerih je razvidno, da je bila hitrost obdolženčevega vozila izmerjena z merilnikom hitrosti Multaradar C ter prekršek ustrezno fotografsko zadokumentiran ter opremljen z vsemi potrebnimi podatki o storjenem prekršku (priloga A2 spisa), pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je prekršek storil prav obdolženi. Ta namreč za svojo navedbo, da je prekršek storila oseba z imenom in priimkom B.E. ni navedel ne njenega naslova pa tudi ne njene izjave, s katero bi ta očitani prekršek prekršek priznavala.

Čeprav pritožba odločitve o sankcijah ne izpodbija, je višje sodišče preizkus v navedeni smeri na podlagi določbe 165. člena ZP-1 opravilo po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da sta bili obdolžencu tako globa kot stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila izrečeni na spodnji meji predpisanih, poleg tega pa mu je bilo izrečeno število devetih kazenskih točk, ki jih za takšen prekršek predpisuje ZVCP-1 v določbi e) točke desetega odstavka 32. člena. Ker okoliščine, ki bi narekovale omilitev ali odpustitev katere od sankcij niso podane, višje sodišče v takšno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo.

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče obdolženčevo pritožbo, potem, ko je še ugotovilo, da tudi niso podane kršitve na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), kot neutemeljeno zavrnilo in ob uporabi določbe tretjega odstavka 163. člena ZP-1 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o naložitvi sodne takse za pritožbo je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1. Obdolžencu bo sodna taksa odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

12.03.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 45/2008
• VSK sodba PRp 30/2012
• VSK sodba PRp 24/2012