<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK vmesna sodba Cp 799/2011

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2012:CP.799.2011
Evidenčna številka:VSK0005075
Datum odločbe:31.01.2012
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:vmesna sodba - škoda zaradi zaužitja zdravstveno neustrezne vode - krivdna odgovornost upravljalca vodovodnega omrežja - objektivna odgovornost - opustitev dolžnega ravnanja - merilo skrajne skrbnosti - nedopustno ravnanje

Jedro

Tožniku je škoda nastala v posledici zaužitja oporečne in zdravstveno neustrezne vode iz javnega vodovodnega omrežja, s katerim upravlja tožena stranka. Odgovornost tožene stranke je le krivdna.

Izrek

Izpodbijana sodba se spremeni v vmesno sodbo in se izrek glasi:

„Tožena stranka je odgovorna tožniku za škodo, ki jo je utrpel po zaužitju zdravstveno neustrezne (oporečne) vode, ki jo je pil v službenem času v hotelu H. 25.6.2008 iz javnega vodovodnega omrežja.“

Odločanje o višini zahtevka in stroških postopka je pridržano za končno sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tem odškodninskem sporu tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrnilo. Sodbo je napačno naslovilo kot vmesno. Sodišče izda vmesno sodbo (315. člen ZPP), ko razcepi odločanja o tožbenem zahtevku na odločanje o temelju in na odločanje o višini. Pri vmesni sodbi, ki nikoli ni končna sodba, ostane odprto še vprašanje višine, ki je pridržano za končno sodbo. Zato vmesna sodba ne more biti zavrnilna. V primeru, ko sodišče ugotovi, da zahtevek že po temelju ne obstaja, je zadeva zrela za končno odločbo, saj odločanje o višini odpade.

2. Zoper zavrnilo sodbo se je tožnik pritožil in v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvi pripravljalni vlogi z dne 18.1.2011 je odgovornost tožene stranke utemeljeval tudi na temelju domnevne vzročnosti zaradi dejstva, da pitna voda, ki vsebuje snovi, škodljive za zdravje ljudi, predstavlja nevarno stvar, distribucija takšne (oporečne) pitne vode pa nevarno dejavnost. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo in v tem vidi kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer ne sprejema izpodbijane odločitve. Tožnik je izkazal in dokazal, da mu je nastala škoda zaradi uživanja pitne vode, ki jo je preko javnega omrežja distribuirala tožena stranka. Po veljavni zakonodaji, to je Zakonu o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (v nadaljevanju: ZZUZIS) in Pravilniku o pitni vodi, je tožena stranka dolžna zagotavljati zdravstveno ustreznost pitne vode in v ta namen vodovodno omrežje in s tem sistem za oskrbo s pitno vodo vzdrževati v takem stanju, ki onemogoča vdor snovi, ki bi bile škodljive zdravju ljudi. V tožnikovem primeru je prišlo do vdora škodljivih snovi v sistem za oskrbo s pitno vodo. Tožnik je onesnaženje vode izkazal, zato je dokazno breme tožene stranke, da dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Po izvedenem dokaznem postopku bi zato moralo sodišče zaključiti, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, saj tožena stranka ni dokazala, da bi do škode prišlo brez njene krivde. Dejstvo je, da je distribuirala oporečno in zdravju škodljivo pitno vodo, kar je samo po sebi nedopustno. Ugotovitev točnega vzroka onesnaženja predstavlja odločilno dejstvo za presojo, ali je tožena stranka opustila kakšno dolžno ravnanje, s katerim bi lahko onesnaženje vode preprečila. Ker tega vzroka sodišča ni ugotovilo, je izkazan pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Strokovno mnenje, ki ga je tožena stranka predložila, je bilo predloženo prepozno in je s tem dokaznim predlogom prekludirana. Sodišče je z upoštevanjem strokovnega mnenja in pisnih izjav prič nepravilno uporabilo določbe 286. člena, 243. in 253. člena ZPP. Odločitev o tožbenem zahtevku je odvisna tudi od tega, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Zato bi pred izdajo vmesne sodbe moralo sodišče odrediti prekinitev postopka. Tožnik dopušča možnost, da tožena stranka kljub vsej potrebni skrbnosti ne more imeti stalnega in popolnega nadzora nad celotnim sistemom za oskrbo s pitno vodo in zato ne more vedno pravočasno odvrniti ali preprečiti nastanka morebitne škode. Ne more pa biti dvoma, da je potrebno tudi za take primere ustrezno zavarovati posameznike, to je uporabnike, ki brez lastne krivde utrpijo škodo, ko zaužijejo oporečno vodo. Predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

3. Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

4. Ali gre v določenem škodnem dogodku za objektivno ali za krivdno odgovornost je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. V našem pravnem sistemu je pravilo krivdna odgovornost, objektivna odgovornost je izjema, ki jo je treba razlagati restriktivno. Takšen je tudi pristop novejše sodne prakse. V konkretni zadevi, ko je tožniku škoda nastala v posledici zaužitja oporečne in zdravstveno neustrezne vode iz javnega vodovodnega omrežja, s katerim upravlja tožena stranka, je po mnenju pritožbenega sodišča lahko odgovornost tožene stranke le krivdna. Za objektivno odgovornost gre samo v primeru, ko je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo ali pri opravljanju nevarne dejavnosti (drugi odstavek 131. člena in 149. člen Obligacijskega zakonika). Voda sama po sebi ne more biti nevarna stvar, tudi ne more biti nevarna dejavnost tožene stranke, ki je zadolžena za upravljanje z javnim vodovodnim omrežjem. Tudi če je pitna voda postala nevarna za zdravje ljudi, ker je prišlo do njene kontaminacije, to še ne pomeni, da gre za nevarno stvar. Objektivna odgovornost je namreč predpisana samo za tiste stvari in tiste dejavnosti, ki so same po sebi tako nevarne, da upravičujejo poostreno odgovornost. Pravila o objektivni odgovornosti pa se praviloma ne uporabljajo tudi takrat, ko je postala stvar ali delovanje nevarno zaradi dejanj ali opustitev imetnika stvari oziroma tistega, ki se ukvarja z določeno dejavnostjo. Drži pritožbeni očitek, da je tožnik odgovornost tožene stranke utemeljeval tudi na objektivni odgovornosti in sodba razlogov o tej pravni podlagi nima. Ker pa po mnenju pritožbenega sodišča odgovornost tožene stranke ni objektivna, opustitev te argumentacije ne pomeni absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Samo, če ne bi bila izkazana krivdna odgovornost, bi moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti, da bi se sodišče prve stopnje opredelilo tudi do te pravne podlage. Ker pa je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, krivdna odgovornost tožene stranke v konkretni zadevi podana, dejstvo, da sodba nima razlogov o tem, da tožena stranka ni objektivno odgovorna, ne predstavlja očitane absolutne bistvene kršitve postopka.

5. Pač pa pritožba utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka za tožnikovo škodo ni krivdno odgovorna. To stališče je oprlo na dejstvo, da tožena stranka ni opustila kakšnega dolžnega ravnanja. Glede na okoliščine konkretnega primera pa je ta razlaga preozka. Odločilna dejstva tega odškodninskega spora so:

tožnik je zbolel, ker je iz javnega vodovodnega omrežja v času, ko je delal kot natakar v Hotelu H., to je v dnevih 24. in 25.6.2008, pil zdravstveno neustrezno pitno vodo, za katero se je po laboratorijskih preiskavah dne 27.6.2008 ugotovilo, da je mikrobiološko zelo obremenjena;

do onesnaženja pitne vode je prišlo po prevezavi obstoječega azbest-cementnega cevovoda na območju B. v noči iz 23.6. na 24.6.2008 na novozgrajeni litoželezni cevovod;

tožena stranka je naknadno raziskala stanje na tem območju in ugotovila, da so bili nekateri izpusti iz jaškov blatnikov zazidani tako, da je namesto odtekanja v morje prihajalo do odtekanja po cesti ter je prišlo do vdora nekaj litrov te tekočine v prevezan cevovod. Odcep cevi, kjer je prišlo do kontaminacije, se je nahajal na območju, ki je slabo komunalno opremljeno (fekalna kanalizacija).

6. Že te dejanske okoliščine zadoščajo za zaključek, da je izkazano nedopustno ravnaje tožene stranke. Ni sporno, da je tožena stranka po vključitvi novega vodovodnega omrežja v sistem za oskrbo s pitno vodo odjemalcem (med njimi tožniku) dobavila pitno vodo, ki je bila mikrobiološko zelo obremenjena, zaradi česar je na tem območju zbolelo več ljudi, med njimi tožnik. Tožnik je zaradi uživanja takšne vode zbolel in s tem je izkazana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke, ki je v sistemu dobavljala oporečno vodo in povzročeno tožnikovo škodo. Okoliščina, da tožena stranka pred vključitvijo novega vodovodnega sistema ni vedela za zazidavo nekaterih cevi, ki so odvajale vodo iz blatnikov, ne izključuje njene odgovornosti. 7. člen Pravilnika o pitni vodi upravljavcu nalaga, da mora zagotavljati skladnost in zdravstveno ustreznost pitne vode. Te svoje obveznosti v konkretnem primeru ni izpolnila. Pri presoji, ali bi lahko preprečila nastanek škodnega dogodka, se zanjo uporabljajo najstrožja merila (merilo skrajne skrbnosti). Do škodnega dogodka je prišlo po njeni aktivnosti, to je izvedbi prevezave cevovodov v novozgrajeni jašek, ki se je nahajal na območju, ki je slabo komunalno opremljeno (fekalna kanalizacija). To okoliščino bi morala upoštevati preden je spustila v obtok vodo po prevezavi cevi. Tako pa je šele po laboratorijski ugotovitvi, da je voda na tem območju mikrobiološko zelo obremenjena izvedla na terenu raziskavo in ugotovila, da so bile nekatere cevi, ki odvajajo vodo iz blatnikov, zazidane zaradi česar je voda iz teh blatnikov odtekala namesto v morje po cesti. Ker je šlo za območje, ki je slabo komunalno opremljeno, tudi dejstvo, da za zazidavo ni vedela pred raziskavo terena, pomeni opustitev dolžnega ravnanja, saj bi na takem terenu morala biti preden je spustila v obtok pitno vodo še posebej skrbna. Do okužbe pitne vode je prišlo po prevezavi cevovodov, ko je v nov vodni sistem vdrlo nekaj litrov »neke« tekočine, zaradi katere je bila voda mikrobiološko zelo obremenjena in se je tožnik s pitjem takšne vode okužil ter zato zbolel, je s tem izkazano tako nedopustno ravnanje tožene stranke in njena krivdna odgovornost za tožniku povzročeno škodo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo v (pravo) vmesno sodbo, saj je ugotovilo, da je temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke podan. Vmesno sodbo je izdalo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP, ker je ugotovilo, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.


Zveza:

ZPP člen 315.
OZ člen 131, 135, 149, 163.
Pravilnik o pitni vodi člen 7.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.08.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ1NTg1