VSK sodba PRp 63/2010

Jedro

Obdolžencu je bila na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZP-1 vročitev opravljena ob smiselni uporabi določb 87. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kjer je določen postopek osebnega vročanja. Zato odločitev sodišča prve stopnje, da sodbo v skladu z določbo drugega odstavka 115. čl. ZP-1 izda brez obdolženčevega zaslišanja, ne pomeni kršitve obdolženčevih pravic v postopku odločanja o prekršku.

Izrek

Pritožba obdolženega M. Z. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi M. Z. odgovoren za prekršek po določbi e točke desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1. Na podlagi navedene zakonske določbe mu je izreklo globo 300 EUR in stranski sankciji 9 kazenskih točk ter en mesec prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije zaradi prekrška z vozilom B kategorije. Sklenilo je še, da mora obdolženec plačati sodno takso, o znesku le-te pa bo odločeno po pravnomočnosti sodbe.

Proti takšni sodbi je pritožbo vložila obdolženčeva zagovornica, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženi ni odgovoren za prekršek in se postopek proti obdolžencu ustavi ali izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo in odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in presoji izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in preizkusu, ki ga je opravilo po uradni dolžnosti na podlagi določb 159. čl. Zakona o prekrških (ZP-1), je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje uporabilo ustrezne materialne predpise in utemeljeno razsodilo, da je obdolženi odgovoren za prekršek po določbi e tč. desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1, ki ga stori voznik, ki preseže s prometnim pravilom ali prometnim znakom omejeno hitrost na avtocesti ali cesti, rezervirani za motorna vozila, za več kot 50 km/h. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je obdolženec največjo dovoljeno hitrost na avtocesti prekoračil za 56 km/h in s tem nedvomno izpolnil znake očitanega prekrška.

Obdolženi v pritožbi sicer očita, da so bile v postopku zagrešene procesne kršitve, ker vabila na zaslišanje oziroma, da poda pisni zagovor, ni prejel. Takšen pritožbeni očitek pa ni utemeljen. Iz sporočila o prispelem pismu je namreč razvidno, da je bila zahteva obdolžencu za pisni zagovor poslana na naslov njegovega prebivališča, o prispelem pismu je bil obveščen 9.9.2009 in hkrati poučen, da pisemsko pošiljko lahko prevzame na pošti v roku 15-ih dni. Dalje je iz pripombe vročevalca razvidno, da je bila pošiljka, ker je obdolženi v določenem roku ni prevzel, vložena v hišni predalčnik 25.9.2009. Glede na navedeno je bila obdolžencu na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZP-1 vročitev opravljena ob smiselni uporabi določb 87. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kjer je določen postopek osebnega vročanja. Zato odločitev sodišča prve stopnje, da sodbo v skladu z določbo drugega odstavka 115. čl. ZP-1 izda brez obdolženčevega zaslišanja, ne pomeni kršitve obdolženčevih pravic v postopku odločanja o prekršku.

Pritožbene navedbe obdolženčeve zagovornice, ki se nanašajo na dejanski stan prekrška, so nove in se v skladu z določbo tretjega odstavka 157. čl. ZP-1 ob odločanju o pritožbi ne upoštevajo. V skladu z navedeno zakonsko določbo mora namreč pritožnik pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Tega pa obdolženi, ki se na zahtevo, da poda pisni zagovor, ni odzval, ni izkazal. Na rob navedenemu višje sodišče še dodaja, da tudi trditev, da je obdolženi vse, kar navaja v pritožbi, navajal že pristojnim organom v izjavi o ugotovljeni kršitvi, ne drži. Bistvo obdolženčevih navedb na obvestilo prekrškovnega organa je korektno povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe in tudi po presoji višjega sodišča pravilno ocenilo, da obdolžencu z njimi ni uspelo izkazati razumnega dvoma glede domnevanega dejstva, da je očitani prekršek storil prav obdolženi.

Čeprav pritožba konkretnih navedb glede odločitve o sankcijah nima, je višje sodišče opravilo preizkus v tej smeri v skladu z določbo 165. čl. ZP-1 po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da so bile vse sankcije obdolžencu izrečene v okviru predpisanih in so le-te primerne teži prekrška in stopnji obdolženčeve odgovornosti.

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče, ob ugotovitvi, da kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niso podane (159. čl. ZP-1), obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. čl. ZP-1).

Ker s pritožbo ni uspel, je višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 sklenilo, da mora obdolženi kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se v skladu s tarifnimi številkami 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določi s plačilnim nalogom sodišče, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

12.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 199/2009
• VSK sodba PRp 156/2009
• VSC sklep PRp 232/2014