VSK sodba PRp 280/2009

Jedro

ZVCP-1 v četrtem odstavku 32. čl. določa, da je na cestah, rezerviranih za motorna vozila, največja dovoljena hitrost za vozila omejena na 100 km/h. Res je sicer, da peti odstavek navedenega člena določa, da je, ne glede na določbe četrtega odstavka navedenega člena na cesti, rezervirani za motorna vozila, na kateri sta poleg izpolnjenih predpisanih pogojev smerni vozišči med seboj fizično ločeni in imata najmanj po dva prometna pasova in odstavni pas ali odstavne niše in je zavarovana proti prehajanju divjadi, največja dovoljena hitrost za vozila omejena na 110 km/h, vendar je v nadaljevanju tega odstavka določba, da mora biti ta omejitev označena s predpisanim prometnim znakom. Ker dodatnega prometnega znaka, ki bi dovoljeval hitrost do 110 km ni, zgolj na podlagi opremljenosti ceste, zaključek, ki ga obdolženi ponuja, ni sprejemljiv.

Izrek

Pritožba obdolženega D. G. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ajdovščini je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi D. G. odgovoren za prekršek po določbi e. točke desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1. Izreklo mu je globo 250,38 EUR, pet kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca. Sodišče prve stopnje je obdolžencu dovolilo, da globo plača v dveh obrokih in še sklenilo, da mora obdolženi na podlagi prvega odstavka 144. čl. Zakona o prekrških (dalje ZP-1) plačati stroške postopka in sicer sodno takso, ki bo v skladu z Zakonom o sodnih taksah (dalje ZST-1) odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Proti takšni sodbi je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnih določb ZVCP-1 in zaradi odločitve o sankcijah. Meni, da je v tej zadevi glede dovoljene hitrosti treba uporabiti peti odstavek 32. čl. ZVCP. Razlaga zadnjega stavka petega odstavka 32. čl. po mnenju zagovornika ne dovoljuje razlage, da je dovoljena hitrost 110 km/h le ob izpolnjenem pogoju, da je taka omejitev označena s predpisanim prometnim znakom. Če bi zakonodajalec hotel uzakoniti tak pogoj, bi ga tudi kot takega zapisal, pa ga ni. To, da omejitev hitrosti na 110 km/h ni označena s predpisanim prometnim znakom, kaže le na opustitev na strani upravljalca ceste in nič več. Ne more pa ta opustitev, po mnenju pritožnika, razveljaviti siceršnje vsebine petega odstavka 32. čl. in dovoljene hitrosti 110 km/h. Ker je obdolženec vozil s hitrostjo 153 km/h, je prekoračil dovoljeno hitrost za 43 km/h. Zato je treba v zadevi uporabiti določilo d. točke 10. člena ZVCP in ga kaznovati po tem določilu. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu namesto globe v znesku 250,38 EUR izreče globo v znesku 166,92 EUR in namesto petih kazenskih točk tri kazenske točke.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. čl. ZP-1 je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialne predpise in obdolženca utemeljeno spoznalo za odgovornega storitve prekrška po določbi e. točke desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1, zaradi kršitve četrtega odstavka istega člena. ZVCP-1 v četrtem odstavku 32. čl. določa, da je na cestah, rezerviranih za motorna vozila, največja dovoljena hitrost za vozila omejena na 100 km/h. Res je sicer, da peti odstavek navedenega člena določa, da je, ne glede na določbe četrtega odstavka navedenega člena na cesti, rezervirani za motorna vozila, na kateri sta poleg izpolnjenih predpisanih pogojev smerni vozišči med seboj fizično ločeni in imata najmanj po dva prometna pasova in odstavni pas ali odstavne niše in je zavarovana proti prehajanju divjadi, največja dovoljena hitrost za vozila omejena na 110 km/h, vendar je v nadaljevanju tega odstavka določba, da mora biti ta omejitev označena s predpisanim prometnim znakom. Takšne določbe si ni mogoče razlagati tako kot meni obdolženčev zagovornik, to je, da neizpolnitev dolžnosti upravljalca ceste glede označitve omejitve hitrosti s predpisanim znakom nima nobenega vpliva na največjo dovoljeno hitrost. Da gre za cesto, rezervirano za motorna vozila, na kateri je največja dovoljena hitrost za vozila omejena na 100 km/h, je bil obdolženi s prometnimi znaki seznanjeni ob vstopu nanjo. Ker dodatnega prometnega znaka, ki bi dovoljeval hitrost do 110 km ni, zgolj na podlagi opremljenosti ceste, zaključek, ki ga obdolženi ponuja, ni sprejemljiv in višje sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženi storil očitani prekršek in je zanj tudi odgovoren. Glede na navedeno je neutemeljena tudi pritožba, ki se nanaša na odločitev o sankcijah, saj so bile obdolžencu izrečene sankcije, ki so bile v času prekrška na spodnji meji predpisanih za takšen prekršek.

Ker pritožba ni utemeljena, jo je višje sodišče, ob ugotovitvi, da tudi niso bile zagrešene kršitve na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (3. odst. 163. čl. ZP-1).

Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, je višje sodišče v skladu s prvim odstavkom 147. čl. ZP-1 sklenilo, da mora obdolženi kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifnih številkah 8111, 8114 in 8132 ZST-1.

Datum zadnje spremembe:

11.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 979/2000
• VSM sodba PRp 108/2007
• VDS sklep Pdp 1363/2005