VSK sodba PRp 233/2009

Jedro

Sodišče prve stopnje je obdolžencu ob upoštevanju olajševalnih okoliščin, v skladu z določbo 21. čl. ZP-1 izreklo opomin, ki je sankcija opominjevalne narave, ki jo sodišče izreče namesto predpisane globe. Nelogičnost, na katero opozarja pritožnica, to je, da se obdolžencu na podlagi mnenja zdravnika vsako leto podaljšuje vozniško dovoljenje z omejeno veljavnostjo, je zgolj navidezna. Povsem logično je, da v primeru pojava stranskih učinkov zdravila, kot so zaspanost, voznik, tudi če ima veljavno vozniško dovoljenje, vozila v cestnem prometu ne sme voziti. Kot pa je razvidno iz podatkov v spisu, je bil obdolžencu odrejen strokovni pregled prav zaradi nezanesljivega ravnanja, ki se je odražalo v tem, da je v postopku s policisti deloval zaspano, imel počasne reakcije in zelo počasi odgovarjal na vprašanja. Nikakršnega dvoma ni, da zaspanost zmanjšuje sposobnost za varno upravljanje motornega vozila, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, zato pritožnica s pritožbenimi navedbami, ko se sklicuje, da isti zdravniki, ki obdolžencu predpisujejo psiho-aktivna zdravila, le temu tudi podaljšujejo vozniško dovoljenje, ne more biti uspešna.

Izrek

Pritožba obdolženega D. V. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi D. V. odgovoren za prekršek po tretjem odstavku 131. čl. ZVCP-1 in mu na podlagi 21. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izreklo opomin. Sklenilo je še, da mora obdolženec na podlagi prvega odstavka 144. čl. ZP-1 plačati stroške postopka iz 1. do 5. točke prvega odstavka 143. čl. ZP-1 in sicer stroške strokovnega pregleda v znesku 264,22 EUR, sodno takso, ki jo mora obdolženi plačati, pa bo sodišče po pravnomočnosti sodbe odmerilo s posebnim plačilnim nalogom.

Proti takšni sodbi je pritožbo vložila mati obdolženega (2. odst. 150. čl. ZP-1). Navaja, da njen sin za prekršek ne more biti odgovoren. Je psihični bolnik že vrsto let in se stalno zdravi s predpisanimi zdravili. Če so ta zdravila psiho-aktivna, so taka vseh 24 ur na dan oziroma ves čas zdravljenja. Če je tako, njen sin sploh ne more voziti avta in je povsem nelogično, da mu ista medicina, ki mu predpisuje zdravila, tudi vsako leto omogoča podaljšanje vozniškega dovoljenja. Po njenem mnenju je stališče sodišča, da se mora psihični bolnik sam zavedati, da ob veljavnem vozniškem izpitu ne sme voziti avta, nevzdržno. Po mnenju pritožnice, bi morala biti prisotnost psiho-aktivnih snovi tudi količinsko določena, približno tako, kot pri alkoholiziranosti.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo v skladu z določbami 133. čl. ZP-1, kar pomeni, da je vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje sprejelo pravilne zaključke. Kot je razložilo že sodišče prve stopnje, po določbi prvega odstavka 131. čl. ZVCP-1, voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu, niti ga začeti voziti, če je pod vplivom mamil, psiho-aktivnih zdravil ali drugih psiho-aktivnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo. Po določbi drugega odstavka 131. čl. istega zakona je pod vplivom mamil, psiho-aktivnih zdravil ali drugih psiho-aktivnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo voznik, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v organizmu. Da je obdolženec vozil osebni avtomobil v cestnem prometu pod vplivom psiho-aktivnih zdravil, česar sam niti ne zanika, je bilo ugotovljeno s toksikološko preiskavo, zato ni nikakršnega dvoma, da je obdolženi storil očitani prekršek. Zanj je tudi odgovoren, saj je vedel, da med vožnjo ne sme imeti v organizmu psiho-aktivnih zdravil.

Sodišče prve stopnje je obdolžencu ob upoštevanju olajševalnih okoliščin, v skladu z določbo 21. čl. ZP-1 izreklo opomin, ki je sankcija opominjevalne narave, ki jo sodišče izreče namesto predpisane globe. Nelogičnost, na katero opozarja pritožnica, to je, da se obdolžencu na podlagi mnenja zdravnika vsako leto podaljšuje vozniško dovoljenje z omejeno veljavnostjo, je zgolj navidezna. Povsem logično je, da v primeru pojava stranskih učinkov zdravila, kot so zaspanost, voznik, tudi če ima veljavno vozniško dovoljenje, vozila v cestnem prometu ne sme voziti. Kot pa je razvidno iz podatkov v spisu, je bil obdolžencu odrejen strokovni pregled prav zaradi nezanesljivega ravnanja, ki se je odražalo v tem, da je v postopku s policisti deloval zaspano, imel počasne reakcije in zelo počasi odgovarjal na vprašanja. Nikakršnega dvoma ni, da zaspanost zmanjšuje sposobnost za varno upravljanje motornega vozila, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, zato pritožnica s pritožbenimi navedbami, ko se sklicuje, da isti zdravniki, ki obdolžencu predpisujejo psiho-aktivna zdravila, le temu tudi podaljšujejo vozniško dovoljenje, ne more biti uspešna.

Ker pritožba drugih upoštevnih navedb nima, jo je višje sodišče, ob ugotovitvi, da tudi niso bile zagrešene kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. čl. ZP-1).

Ker s pritožbo ni uspel, je višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 sklenilo, da mora kot stroške pritožbenega postopka obdolženi plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifnih št. 8112 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

12.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 255/2009
• VSK sodba PRp 196/2009
• VSK sodba PRp 261/2009