VSK sodba PRp 256/2009

Jedro

Ni se mogoče strinjati z razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, zakaj ni obravnavalo kot prekršek povzročitev prometne nesreče z dne 6. februarja 2009. Navedlo je namreč, da je to storil že prekrškovni organ s tem, da je obdolžencu izdal plačilni nalog zaradi povzročitve prometne nesreče, kar pa ni res. Iz kopije plačilnega naloga je namreč razvidno, da je bil obdolžencu izdan plačilni nalog zaradi kršitve določil šestega odstavka 25. čl. ZVCP-1 (vožnja z vozilom po cesti v nasprotju s 1. in 2. odst. navedenega člena), torej ne zaradi povzročitve prometne nesreče kot jo obravnava 134. čl. in sankcije zanjo določa 234. čl. ZVCP-1. Četudi bi ugotovilo, da je dejanje temeljnega prekrška konzumirano v prekršku povzročitve prometne nesreče, bi moralo v primeru, da bi obdolženca spoznalo za odgovornega povzročitve prometne nesreče, že izrečeno globo za temeljni prekršek upoštevati pri izreku sankcije, v nasprotnem primeru pa enako, kot je storilo glede prvega prekrška, zaradi nedokazanosti postopek zoper obdolženca za ta prekršek ustaviti. Vsekakor bi morala biti odločitev vsebovana v izreku sodbe.

Izrek

Pritožba obdolženega D. Z. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi D. Z. odgovoren za dva prekrška po določbi tretjega odstavka 131. čl. ZVCP-1 in mu za prekršek opisan v prvi točki izreka na podlagi navedene zakonske določbe določilo globo 501,00 EUR in deset kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije ter prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca, za prekršek opisan v drugi točki izreka pa mu je določilo globo 950,00 EUR in deset kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije ter prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca, nakar mu je ob uporabi določb 27. čl. in tretjega odstavka 22. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izreklo enotne sankcije – globo 1.451,00 EUR in 20 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel obdolženi dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Sklenilo je še, da mora obdolženi kot stroške postopka plačati sodno takso, ki bo odmerjena naknadno s plačilnim nalogom ter stroške strokovnega pregleda urina v zvezi s prekrškom z dne 20. julija 2006 v znesku 439,19 EUR in strokovnega pregleda krvi v zvezi s prekrškom z dne 6. februarja 2009 v znesku 355,82 EUR, ki ju je opravil Inštitut za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani, v skupnem znesku 795,01 EUR. Postopek o prekršku iz petega odstavka 30. čl., v zvezi z 234. čl. ZVCP-1, ki naj bi bil storjen dne 20. julija 2006 pa je sodišče prve stopnje na podlagi določbe pete točke prvega odstavka 136. čl. ZP-1 ustavilo, ker ni dokazano, da bi obdolženi storil ta prekršek. Sklenilo je še, da stroški postopka, ki je bil ustavljen in predstavljajo stroške za sodnega izvedenca cestnoprometne stroke za raziskavo prometnih nesreč prof. dr. M. B. v znesku 341,32 EUR in potni stroški za prihod priče S. R. na zaslišanje, v znesku 5,40 EUR, na podlagi četrtega odstavka 144. čl. ZP-1 bremenijo proračun.

2.Zagovornik obdolženega je vložil pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 154. čl. ZP-1, in sicer, zoper del, v katerem je bil obdolženi D. Z. spoznan za odgovornega prekrškov z dne 20. julija 2006 in 6. februarja 2009. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da bo tudi v tem delu postopek zoper obdolženega ustavljen, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

B.

3.Določbe 131. čl. ZVCP-1 so jasne. Prvi odstavek navedenega člena določa, da voznik ne sme voziti vozilo v cestnem prometu niti ga začeti voziti, če je pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo, drugi odstavek navedenega člena pa določa, da je pod vplivom snovi iz prvega odstavka tega člena voznik, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v organizmu.

4.Vsakdo, ki je vključen v metadonski program, je seznanjen, da pod vplivom metadona ne sme voziti oziroma upravljati s stroji. Takšno opozorilo je namreč poleg drugih napotkov navedeno že v izkaznici o vključenosti v metadonski program. Da pa je oseba, ki terapevtsko prejema metadon (opijat, podoben heroinu, ki se uporablja tudi kot zdravilo) v času jemanja stalno pod vplivom le tega, ni nikakršnega dvoma. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da v obravnavanih primerih ni bilo ugotovljeno, da bi metadon v telesnih tekočinah kakorkoli vplival na obdolženčevo obnašanje oziroma ravnanje. Da temu ni tako je razvidno že iz dela strokovnega pregleda, ki ga sestavlja zdravniški pregled, pa tudi iz zapisnika o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu. Ob obravnavanju obeh prekrškov je bilo v postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu, pa tudi ob obeh zdravniških pregledih, zaznano upočasnjeno obnašanje obdolženca. Upočasnjena hitrost odziva voznika v nenadni kritični situaciji v cestnem prometu, ko je treba reagirati naglo in obenem pravilno, pa je lahko usodna. Zato višje sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženi oba prekrška storil in je zanju tudi odgovoren.

5.Glede navedbe zagovornika, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da se metadon uvršča med prepovedane droge na 121. mesto v drugi skupini po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog ni točna, pa je treba povedati, da je sicer res, da je trenutno v navedeni evidenci metadon vpisan pod zaporedno št. 122. (Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog-Uradni list RS, št. 49/2000, 8/2001, 49/2001, 78/2002, 53/2004, 122/2007), vendar se seznam prepovedanih drog dopolnjuje in zaradi tega spreminjajo zaporedne številke pod katerimi so posamezne prepovedane droge v seznam vpisane (tako je bil metadon v seznamu k uredbi, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 49/2000 vpisan pod zaporedno številko 112, kasneje pa tudi pod zaporedno številko, ki jo v sodbi navaja sodišče prve stopnje). Kar je v navedeni zadevi pomembno, in kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je, da je metadon uvrščen med prepovedane droge.

6.Glede na pritožbene navedbe in v skladu z določbo 165. čl. ZP-1 je višje sodišče opravilo tudi preizkus izpodbijane sodbe glede odločitve o sankcijah in ugotovilo, da so bile obdolžencu za oba prekrška določene sankcije – globa, kot tudi trajanje prepovedi vožnje motornega vozila, na spodnji meji predpisanih, prav tako je bilo obdolžencu za vsakega od prekrškov določeno predpisano število kazenskih točk, nakar mu je bila enotna sankcija izrečena v skladu z določbo 27. čl. in tretjega odstavka 22. čl. ZP-1. Glede na to, da ni dvoma, da voznik, ki v cestnem prometu vozi pod vplivom prepovedanih drog, pa tudi če jih je v terapevtske namene predpisal zdravnik, predstavlja nevarnost za druge udeležence cestnega prometa, je zato odločitev sodišča prve stopnje, da obdolženca začasno, dokler vozniškega dovoljenja ne pridobi ponovno, izloči iz cestnega prometa kot voznika motornih vozil, pravilna. Težave, ki jih utegne imeti obdolženi v vsakdanjem življenju zaradi tega, ker bo začasno brez vozniškega dovoljenja, namreč ne odtehtajo nevarnosti, ki jo udeleženec cestnega prometa, ki vozi pod vplivom prepovedanih drog, predstavlja za druge udeležence cestnega prometa.

7.Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče neutemeljeno obdolženčevo pritožbo zavrnilo in ob ugotovitvi, da tudi niso bile zagrešene kršitve na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. čl. ZP-1).

8.Na rob navedenemu višje sodišče dodaja, da se ni mogoče strinjati z razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, zakaj ni obravnavalo kot prekršek povzročitev prometne nesreče z dne 6. februarja 2009. Navedlo je namreč, da je to storil že prekrškovni organ s tem, da je obdolžencu izdal plačilni nalog zaradi povzročitve prometne nesreče, kar pa ni res. Iz obdolžilnega predloga PPP K. z dne 23.03.2009, enako pa tudi iz kopije plačilnega naloga k navedenemu obdolžilnemu predlogu, je namreč razvidno, da je bil obdolžencu izdan plačilni nalog zaradi kršitve določil šestega odstavka 25. čl. ZVCP-1 (vožnja z vozilom po cesti v nasprotju s 1. in 2. odst. navedenega člena), torej ne zaradi povzročitve prometne nesreče kot jo obravnava 134. čl. in sankcije zanjo določa 234. čl. ZVCP-1. Četudi bi ugotovilo, da je dejanje temeljnega prekrška konzumirano v prekršku povzročitve prometne nesreče, bi moralo v primeru, da bi obdolženca spoznalo za odgovornega povzročitve prometne nesreče, že izrečeno globo za temeljni prekršek upoštevati pri izreku sankcije, v nasprotnem primeru pa enako, kot je storilo glede prvega prekrška, zaradi nedokazanosti postopek zoper obdolženca za ta prekršek ustaviti. Vsekakor bi morala biti odločitev vsebovana v izreku sodbe. Ker se je zoper sodbo pritožil zgolj obdolženi in je ni mogoče spreminjati v njegovo škodo, višje sodišče v sodbo sodišča prve stopnje ni posegalo (10. odst. 163. čl. ZP-1).

9.Ker s pritožbo ni uspel, je višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 sklenilo, da mora obdolženi kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifnih številkah 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

12.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 15/2010
• VSK sodba PRp 233/2009
• VSL sodba PRp 291/2013