VSK sodba PRp 262/2009

Jedro

Ponavljanje, da je preizkusu alkoholiziranosti nasprotoval zaradi bolečin v prsnem košu, za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom je namreč razvidno, da je bil preizkus opravljen v skladu z navodili proizvajalca, obdolženi se je z ugotovljenim rezultatom strinjal in zapisnik brez pripomb podpisal. Očitno je torej, da obdolženčevo zdravstveno stanje ni bilo takšno, da preizkusa ne bi mogel opraviti. Navedba, da alkotest ni merilna naprava ampak le indikator je sicer točna. Kot takega ga obravnava tudi ZVCP-1. Vendar pa se šteje rezultat preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, iz katerega je razvidno, da ima udeleženec cestnega prometa v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ZVCP-1, za dokazan, razen v primeru, da bi preizkušanec rezultatu preizkusa oporekal.

Zmotno je obdolženčevo stališče, da policist ne more biti priča, ker da je spisal obdolžilni predlog in da v postopku nastopa kot tožilec. ZP-1 v 5. alinei prvega odstavka 67. čl. glede zaslišanja prič napotuje na smiselno uporabo določb 234. do 244. čl. ZKP. Glede na navedene zakonske določbe se za priče vabijo osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o prekršku in kršitelju ter o drugih pomembnih okoliščinah. ZKP med osebami, ki ne smejo biti zaslišane kot priča, policistov ne navaja. Kot vsaka priča, pa je bil tudi policist pred zaslišanjem opozorjen na posledice krivega pričanja. Zato zgolj okoliščina, da je policist na kraju obravnaval prekršek, ni ovira za njegovo zaslišanje.

Izrek

Pritožbi obdolženega J. M. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Tolminu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi J. M. odgovoren za prekršek po določbi d. točke četrtega odstavka 130. čl. ZVCP-1. Izreklo mu je globo v znesku 540,00 EUR, 10 kazenskih točk, za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije in prepoved vožnje motornega vozila kategorije B v trajanju enega meseca. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da mora obdolženi na podlagi prvega odstavka 144. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) plačati stroške postopka iz 143. čl. ZP-1, in sicer, sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča po pravnomočnosti sodbe.

Proti takšni sodbi sta pritožbo vložila obdolženi in njegov zagovornik. Obdolženec kot pritožbene razloge navaja kršitev procesnih pravil in zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter predlaga, da se postopek ustavi, stroški pa bremenijo proračun. Zagovornik obdolženca pa v pritožbi navaja, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 154. čl. ZP-1 ter predlaga, da višje sodišče ugotovi, da obdolženec očitanega prekrška ni storil in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma dopolni postopek z izvedbo zavrnjenih dokazov.

Pritožbi nista utemeljeni.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo v skladu z določbami 133. čl. ZP-1, kar pomeni, da je vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje sprejelo pravilne zaključke. Pri tem tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka o prekršku niti niso bile v škodo obdolženca kršene materialne določbe ZP-1 ali ZVCP-1.

Pritožbene navedbe obdolženca v katerih le ta opisuje okoliščine opravljanja preizkusa alkoholiziranosti ter ponavljanje, da je preizkusu alkoholiziranosti nasprotoval zaradi bolečin v prsnem košu, za odločitev v obravnavani zadevi niso pomembne. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom je namreč razvidno, da je bil preizkus opravljen v skladu z navodili proizvajalca, obdolženi se je z ugotovljenim rezultatom strinjal in zapisnik brez pripomb podpisal. Očitno je torej, da obdolženčevo zdravstveno stanje ni bilo takšno, da preizkusa ne bi mogel opraviti. Tudi trditev, da ga policisti niso opozorili, da pri sebi ne sme imeti mobilnega telefona, je v nasprotju z vsebino že navedenega zapisnika, saj je v njem med opombami izrecno zapisano, da je bil obdolženi brez GSM aparata. Nenazadnje pa je takšna navedba tudi nova in se v skladu z določbami tretjega odstavka 157. čl. ZP-1 pri odločanju o pritožbi ne upošteva. Dovoljeno je sicer dokazovati nepravilnosti zapisnika, vendar bi to obdolženi moral storiti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Da tega brez svoje krivde ni mogel, pa ni verjetno izkazal. Sicer pa je v skladu določbami 80. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona javna listina in kot tak dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim bi obdolženi dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni.

Navedba, da alkotest ni merilna naprava ampak le indikator je sicer točna. Kot takega ga obravnava tudi ZVCP-1. Vendar pa se šteje rezultat preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, iz katerega je razvidno, da ima udeleženec cestnega prometa v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ZVCP-1, za dokazan, razen v primeru, da bi preizkušanec rezultatu preizkusa oporekal. Tega pa obdolženi ni storil (peti odstavek 132. čl. ZVCP-1). Glede na navedeno višje sodišče nima nikakršnih pomislekov glede poteka in vsebine dejanja postopka preizkusa alkoholiziranosti in danih izjav, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Prav tako je zmotno obdolženčevo stališče, da policist ne more biti priča, ker da je spisal obdolžilni predlog in da v postopku nastopa kot tožilec. ZP-1 v 5. alinei prvega odstavka 67. čl. glede zaslišanja prič napotuje na smiselno uporabo določb Zakona o kazenskem postopku (234. do 244. čl. ZKP). Glede na navedene zakonske določbe se za priče vabijo osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o prekršku in kršitelju ter o drugih pomembnih okoliščinah. ZKP med osebami, ki ne smejo biti zaslišane kot priča, policistov ne navaja. Kot vsaka priča, pa je bil tudi policist pred zaslišanjem opozorjen na posledice krivega pričanja. Zato zgolj okoliščina, da je policist na kraju obravnaval prekršek, ni ovira za njegovo zaslišanje.

V nasprotju z razlogi sodbe je tudi pritožbena navedba, da odločitev sodišča temelji le na pričanju policista. Katere dokaze je sodišče pretehtalo, je razvidno iz tretjega odstavka obrazložitve izpodbijane sodbe.

Obdolženi v pritožbi navaja tudi nova dejstva, in sicer, da je pred nesrečo delal s kemikalijami, zaradi česar bi po njegovem mnenju sodišče moralo pridobiti izvedensko mnenje, da bi ugotovili, če kemikalije (chromoden) lahko vplivajo na rezultat preizkusa, prav tako navaja, da sodišče ni upoštevalo rezultatov strokovnega pregleda krvi in urina v bolnišnici, kjer je navedeno, da so izvidi normalni. Gre za nove navedbe za katere obdolženi ni verjetno izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato se v skladu z že citirano določbo tretjega odstavka 157. čl. ZP-1 pri odločanju o pritožbi ne upoštevajo. Da bi bil obdolžencu odvzet vzorec krvi in urina zaradi alkoholimetrične preiskave, pa v podatkih v spisu ni nikakršne podlage.

Tudi glede pritožbenih navedb zagovornika višje sodišče ugotavlja, da niso utemeljene. Obdolženi ni podal le pisnega zagovora, pač pa je bil pred sodiščem tudi zaslišan in ni želel, da se policista ponovno zasliši. Glede njegove izpovedi je pripomnil le, da navedbe policista o grdem obnašanju ne držijo. Glede očitka, da sodišče ni vpogledalo v izjave in zaslišalo M. H., B. P. in D. Z., kar je predlagal v pisnem zagovoru, pa višje sodišče ob pregledu le-teh ugotavlja, da zaslišanje navedenih prič v ničemer ne bi prispevalo k boljši razjasnitvi zadeve glede očitanega prekrška, to je, da je bil obdolženi udeležen v cestnem prometu kot voznik osebnega avtomobila s previsoko koncentracijo alkohola v organizmu. Dokazov, ki so očitno taki, da ne morejo privesti do drugačne odločitve, pa sodišče ni dolžno izvajati. Enako velja glede medicinske dokumentacije. Le v primeru, če oseba, ki ji je odrejen preizkus alkoholiziranosti z alkotestom, zaradi zdravstvenega stanja ali zaradi drugega, s tem povezanega objektivnega vzroka ne more opraviti preizkusa, ji policist odredi strokovni pregled. Kot pa je bilo že povedano, je obdolžen preizkus z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku opravil v skladu z navodili proizvajalca, zato so vse nadaljnje navedbe glede zdravstvenega stanja obdolženca (o bolečinah v prsnem košu) brezpredmetne.

Za odločitev v obravnavani zadevi tudi ni pomembna navedba, da je obdolženi v naslednjih dneh na kraju nesreče iskal in našel očala. Obdolženi je imel namreč možnost ugovarjati vsebini zapisnika oziroma samemu postopku opravljanja preizkusa alkoholiziranosti tudi v dneh po odpustu iz bolnišnice, pa tega, vse do izdaje sodbe, več kot leto dni po dejanju, ni storil. Pomisleki izraženi v pritožbi glede pravilnosti rezultata preizkusa alkoholiziranosti so pavšalni, nekonkretizirani in se zato ne upoštevajo. Na navedbe zagovornika glede GSM aparata je višje sodišče že odgovorilo ob odgovoru na pritožbene navedbe obdolženca.

Glede na vse navedeno višje sodišče ugotavlja, da pritožbi obdolženca nista utemeljeni in ju je, ob ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. čl. ZP-1).

Ker s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 višje sodišče sklenilo, da mora obdolženi kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifnih št. 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

12.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 257/2009
• VSK sodba PRp 239/2009
• VSL sklep II Cp 3081/2013