VSK sodba PRp 291/2009

Jedro

Obdolženec je ob podajanju svojega zagovora dne 16. junija 2009, v dokaz, da je dne 21. januarja 2009 s poslovnim partnerjem v njegovem vozilu kot sopotnik odpotoval na službeno potovanje v Nemčijo od koder se je vrnil 23. januarja 2009, predložil potni nalog z obračunom potnih stroškov za navedene tri dni, iz katerih je razvidno, da je dne 21. januarja 2009 odpotoval s P. v Nemčijo ob 6.30 uri in je glede na opis poti izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je on storilec očitanega prekrška. Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 136. čl. ZP-1, postopek zoper obdolženega S. T. zaradi prekrška po določbi e. točke desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1, začet na obdolžilni predlog SE za nadzor prometa z dne 5. aprila 2009, ustavilo, ker ni dokazano, da je prekršek storil obdolženec.

Izrek

Postopek o prekršku zoper obdolženega S. T., zaradi prekrška po določbi e. točke desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1, ki naj bi ga storil s tem, da je dne 22. januarja 2009 ob 10.41 uri vozil po avtocesti št. A1 iz smeri R. proti D. na odseku 057, s hitrostjo 222 km/h oziroma najmanj 211 km/h ob upoštevanju možne napake merilnika obdolžencu v korist, s čimer naj bi največjo dovoljeno hitrost na avtocestah prekoračil za več kot 50 km/h se na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 136. čl. Zakona o prekrških (dalje ZP-1) ustavi, ker ni dokazano, da je prekršek storil obdolženec.

Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi S. T. odgovoren za prekršek po določbi e. točke desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 500,00 EUR in stranski sankciji devet kazenskih točk in prepoved vožnje motornih vozil B kategorije za čas enega meseca zaradi prekrška z vozilom B kategorije. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da mora obdolženi na podlagi prvega odstavka 144. čl. ZP-1 plačati stroške postopka in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe s posebnim sklepom.

Proti sodbi se je obdolženi pritožil, kot navaja, sodbo izpodbija iz vseh razlogov navedeni v 154. čl. ZP-1. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-295/05 z dne 19. junija 2008, ki je navedlo, da iz zakonske določbe 233. čl. ZVCP-1 ne izhaja dolžnost obdolženca, da naznani storilca prekrška, marveč dolžnost, če se želi razbremeniti odgovornosti po navedeni zakonski določbi, da mora s predložitvijo dokazov dokazati le, da sam vozila ni vozil, ni pa mu treba sporočiti podatkov o osebi, ki je v času kršitve vozila vozilo. Enake odločitve, kot navaja pritožnik, izhajajo tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS, opr. št. IV Ips 53/2007 z dne 5. junija 2008 in IV Ips 90/2008 z dne 28. oktobra 2008. S predložitvijo dokazov, je dokazal, da v času storitve prekrška ni uporabljal vozila, zato ga kot odgovorno osebo pravne osebe ni mogoče kaznovati. Višjemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek zoper njega na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. čl. ZP-1 ustavi.

Pritožba je utemeljena.

ZVCP-1 v 233. čl. določa: „(1) Če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen, če dokaže, da tega prekrška ni storil. (2) Če je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je storjen prekršek iz prejšnjega odstavka, pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik, državni organ ali samoupravna lokalna skupnost, se kaznuje za prekršek odgovorna oseba.“. Citirane zakonske določbe ni mogoče razlagati tako, kot jo razlaga sodišče prve stopnje, ki v sodbi navaja, da je sodišče odločilo, da je za očitani prekršek odgovoren obdolženec, ker kot odgovorna oseba pravne osebe ni sporočil imena osebe, ki je vozila vozilo. Citirana zakonska določba lastniku oziroma imetniku pravice uporabe, v tem primeru odgovorni osebi pravne osebe, nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora organ, ki vodi postopek, v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Težo dokaznega bremena je potrebno razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora organ, ki odloča o prekršku, v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti. Predložitev dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je v primerjavi z obrnjenim dokaznim bremenom milejše sredstvo (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 19. junija 2008, opr. št. U-I-295/05).

Obdolženec je ob podajanju svojega zagovora dne 16. junija 2009, v dokaz, da je dne 21. januarja 2009 s poslovnim partnerjem v njegovem vozilu kot sopotnik odpotoval na službeno potovanje v Nemčijo od koder se je vrnil 23. januarja 2009, predložil potni nalog z obračunom potnih stroškov za navedene tri dni, iz katerih je razvidno, da je dne 21. januarja 2009 odpotoval s P. v Nemčijo ob 6.30 uri in je glede na opis poti izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je on storilec očitanega prekrška. Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 136. čl. ZP-1, postopek zoper obdolženega S. T. zaradi prekrška po določbi e. točke desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1, začet na obdolžilni predlog SE za nadzor prometa z dne 5. aprila 2009, ustavilo, ker ni dokazano, da je prekršek storil obdolženec.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 144. čl., v zvezi z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1.

Datum zadnje spremembe:

12.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 243/2009
• VSK sodba PRp 246/2009
• VSK sodba PRp 265/2009