VSK sodba PRp 246/2009

Jedro

Obdolženec je z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazal, da ni storilec prekrška, saj je sodišču predložil na Upravni enoti V. overjeno pogodbo o komisijski prodaji, iz katere je razvidno, da je obdolženi vozilo s katerim je bil prekršek storjen prodal 17. septembra 2008, to je pred dnem storitve očitanega prekrška (29. septembra 2008). Res je sicer, da v navedeni pogodbi registrska številka vozila ni navedena so pa navedeni drugi podatki, iz katerih je razvidno, da gre za takšno vozilo kot je vozilo s katerim je bil prekršek storjen, in glede na to, da sta v navedeni komisijski pogodbi zapisani tako številka motorja kot številka šasije, bi sodišče prve stopnje pred odločanjem o obdolžilnem predlogu predlagateljice postopka pri Upravni enoti lahko prišlo tudi do podatka o registrski številki vozila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek zoper obdolženega F. H. zaradi prekrška po določbi e. točke desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1, ki naj bi ga storil s tem, da je dne 29. septembra 2008 ob 14.40 uri vozil osebno vozilo po avtocesti A1, odsek 57, km 4500, s hitrostjo 204 km/h oziroma najmanj 193 km/h upoštevaje možno napako merilnika obdolžencu v korist, s čimer naj bi kršil določbo četrtega odstavka 32. čl. ZVCP-1, na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 136. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavi, ker ni dokazano, da je prekršek storil obdolženec.

Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi F. H. odgovoren za prekršek po določbi e. točke desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 400,00 EUR in devet kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilo kategorije B ter prepoved vožnje motornega vozila kategorije B v trajanju enega meseca. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da mora obdolženi kot stroške plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Proti takšni sodbi so pritožbo vložili obdolženčevi zagovorniki zaradi nepravilne uporabe predpisa, ki določa prekršek, zaradi bistvene kršitve postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlagajo, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da postopek zoper obdolženega ustavi ali pa zadevo razveljavi in jo pošlje v ponovno sojenje.

Pritožba je utemeljena.

ZVCP-1 v prvem odstavku 233. čl. določa: „Če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil.“

Kot je navedlo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-295/05 pa zgoraj navedena zakonska določba ne določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Če tak dvom izkaže, izda sodišče sodbo, s katero postopek zoper lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila ustavi (5. točka prvega odstavka 136. čl. ZP-1). Navedene določbe ni mogoče razlagati tako, da se obdolženec razbremeni zgolj v primeru, ko z dokazi prepriča sodišče, da ni storilec prekrška. Težo dokaznega bremena je treba razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti (načelo in dubio pro reo).

Po presoji višjega sodišča je obdolženec z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazal, da ni storilec prekrška, saj je sodišču predložil na Upravni enoti V. overjeno pogodbo o komisijski prodaji, iz katere je razvidno, da je obdolženi vozilo s katerim je bil prekršek storjen prodal 17. septembra 2008, to je pred dnem storitve očitanega prekrška (29. septembra 2008). Res je sicer, da v navedeni pogodbi registrska številka vozila ni navedena, so pa navedeni drugi podatki, iz katerih je razvidno, da gre za takšno vozilo kot je vozilo s katerim je bil prekršek storjen, in glede na to, da sta v navedeni komisijski pogodbi zapisani tako številka motorja kot številka šasije, bi sodišče prve stopnje pred odločanjem o obdolžilnem predlogu predlagateljice postopka pri Upravni enoti lahko prišlo tudi do podatka o registrski številki vozila. Tega ni storilo, pač pa je zagovor obdolženca oziroma alibi, ki ga le-ta ponuja, zavrnilo s pavšalno navedbo, da obdolžencu ni uspelo dokazati, da on prekrška, ki se mu očita, ni storil. Glede na to, da je pritožnik s pritožbo sodišču posredoval tudi zavarovalno polico iz katere je razvidno, da je imelo vozilo, ki je bilo predmet komisijske prodaje registrsko številko kot jo ima vozilo, s katerim je bil prekršek storjen, je po presoji višjega sodišča obdolženi izkazal z ustrezno stopnjo verjetnosti, da ni storilec prekrška. Zato je višje sodišče na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 136. čl. ZP-1 postopek zoper obdolženca, začet na obdolžilni predlog Specialne enote za nadzor prometa z dne 5. decembra 2008, ustavilo.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 144. čl. ZP-1 v zvezi z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1.

Datum zadnje spremembe:

12.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 243/2009
• VSK sodba PRp 291/2009
• VSK sodba PRp 265/2009