VSK sodba PRp 243/2009

Jedro

Obdolženi je že na poziv policije kot odgovorna oseba pravne osebe posredoval podatek, da je kritičnega dne vozilo uporabljal državljan Hrvaške N. K., vključno s podatki o datumu izdaje in številki vozniškega dovoljenja ter navedbo upravnega organa, ki je vozniško dovoljenje izdal, vendar je predlagateljica postopka s pavšalno, z ničimer izkazano navedbo, da preko uradnih evidenc policije ni mogoče ugotoviti, da bi se omenjena oseba že kdaj zadrževala na območju Republike Slovenije, brez nadaljnjega preverjanja navedb obdolženega menila, da posredovani podatek ni verodostojen in zoper obdolženega vložila obdolžilni predlog z navedbo, da so s primerjavo fotografije iz potnega lista obdolženca s povečano fotografijo prekrška ugotovili „da gre na obeh fotografijah za osebo, ki ima podobne obrazne poteze“. Takšnim navedbam v obdolžilnem predlogu je sodišče prve stopnje nekritično sledilo in v utemeljitev sodbe navedlo, da je s primerjanjem povečane fotografije izmerjenega vozila, na kateri je dobro videti obrazne poteze voznika in povečane fotografije obdolženca iz njegovega potnega lista zaključilo, da je na njih ista oseba, na podlagi tega pa, da obdolžencu ni uspelo dokazati, da on očitanega prekrška ni storil. Višje sodišče, nasprotno od stališča sodišča prve stopnje, na podlagi pregleda dokaznega gradiva-fotografij, ki jih je pregledalo sodišče prve stopnje, ugotavlja, da le-te ne dajejo zanesljive podlage, da je oseba, ki je v času prekrška vozila osebni avtomobil, obdolženi. Močno povečana črno-bela fotografija vozila, s katerim je bil prekršek storjen, na kateri so vidne le poteze leve strani obraza voznika, namreč za kaj več, kot za sklepanje, da je voznik v vozilu moški, ne daje podlage. Obdolžencu pa je bila prekršena pravica do izvajanja dokazov v svojo korist s tem, ko obdolženčeve navedbe, kdo je prekršek storil, sodišče prve stopnje ni preverilo, čeprav je očitno, da ne gre za pravno nepomemben dokaz pač pa za dokaz s katerim bi se obdolženi lahko razbremenil odgovornosti, če bi se izkazal za resničnega.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se zoper obdolženega P. B. postopek zaradi prekrška po določbi e. točke desetega odstavka 32. člena ZVCP-1, ki naj bi ga storil s tem, da je 20. julija 2008 ob 8.45 uri vozil osebno vozilo po avtocesti A1, odsek 57, km 4500, s hitrostjo 195 km/h, oziroma najmanj 188 km/h upoštevaje možno napako merilnika obdolžencu v korist, s čimer naj bi kršil določilo četrtega odstavka 32. čl. ZVCP-1, na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 136. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavi, ker ni dokazano, da je prekršek storil obdolženec.

Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi P. B. odgovoren za prekršek po določbi e. točke desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 350,00 EUR, devet kazenskih točk za prekršek storjen z motornih vozilom kategorije B in prepoved vožnje motornega vozila kategorije B v trajanju enega meseca. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da mora obdolženi plačati kot stroške postopka sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Zoper takšno sodbo se je obdolženi pritožil. Navaja, da je storil, kar je bilo njegova zakonska dolžnost, to je, da je na poziv policije posredoval vse zahtevane podatke o vozniku. Izvedel je, da je slovenska policija preko hrvaške stopila v stik z gospodom N. K., kateri jim je povedal, da je on vozil omenjeno vozilo. Sodišču tudi očita, da se mu ni zdelo vredno preveriti, kako sploh zgleda N. K.. Ugotavljalo je, da obrazne poteze ustrezajo njemu, obrazne poteze z omenjene slike pa lahko ustrezajo npr. stotim milijonom ljudi.

Pritožba je utemeljena.

ZVCP-1 v 233. čl. določa: „(1)Če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. (2)Če lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je storjen prekršek iz prejšnjega odstavka pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik, državni organ ali samoupravna lokalna skupnost, se kaznuje za prekršek odgovorna oseba“.

V obravnavani prekrškovni zadevi se obdolžencu kot odgovorni osebi pravne osebe, ki je imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je bil storjen prekršek, očita, da je storil prekršek po določbi e. točke desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1. Zaključek sodišča prve stopnje, da je prav obdolženi odgovoren za očitani prekršek ni utemeljen s potrebno stopnjo gotovosti, prekršena pa je bila tudi pravica obdolženca do izvajanja dokazov v svojo korist iz 3. alineje 29. člena Ustave ter pravice iz 68. člena (načelo materialne resnice) in 90. člena Zakona o prekrških (pravica do obrambe). Obdolženi je namreč že na poziv policije kot odgovorna oseba pravne osebe posredoval podatek, da je kritičnega dne vozilo uporabljal državljan Hrvaške N. K., vključno s podatki o datumu izdaje in številki vozniškega dovoljenja ter navedbo upravnega organa, ki je vozniško dovoljenje izdal, vendar je predlagateljica postopka s pavšalno, z ničimer izkazano navedbo, da preko uradnih evidenc policije ni mogoče ugotoviti, da bi se omenjena oseba že kdaj zadrževala na območju Republike Slovenije, brez nadaljnjega preverjanja navedb obdolženega menila, da posredovani podatek ni verodostojen in zoper obdolženega vložila obdolžilni predlog z navedbo, da so s primerjavo fotografije iz potnega lista obdolženca s povečano fotografijo prekrška ugotovili „da gre na obeh fotografijah za osebo, ki ima podobne obrazne poteze“. Takšnim navedbam v obdolžilnem predlogu je sodišče prve stopnje nekritično sledilo in v utemeljitev sodbe navedlo, da je s primerjanjem povečane fotografije izmerjenega vozila, na kateri je dobro videti obrazne poteze voznika in povečane fotografije obdolženca iz njegovega potnega lista zaključilo, da je na njih ista oseba, na podlagi tega pa, da obdolžencu ni uspelo dokazati, da on očitanega prekrška ni storil.

Višje sodišče, nasprotno od stališča sodišča prve stopnje, na podlagi pregleda dokaznega gradiva-fotografij, ki jih je pregledalo sodišče prve stopnje, ugotavlja, da le-te ne dajejo zanesljive podlage, da je oseba, ki je v času prekrška vozila osebni avtomobil, obdolženi. Močno povečana črno-bela fotografija vozila, s katerim je bil prekršek storjen, na kateri so vidne le poteze leve strani obraza voznika, namreč za kaj več, kot za sklepanje, da je voznik v vozilu moški, ne daje podlage.

Obdolžencu pa je bila prekršena pravica do izvajanja dokazov v svojo korist s tem, ko obdolženčeve navedbe, kdo je prekršek storil, sodišče prve stopnje ni preverilo, čeprav je očitno, da ne gre za pravno nepomemben dokaz pač pa za dokaz s katerim bi se obdolženi lahko razbremenil odgovornosti, če bi se izkazal za resničnega.

Vidik pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca (3. alineja 29. člena Ustave) je ustavno sodišče obravnavalo tudi v odločbi št. Up-3663/07-15 z dne 10.septembra 2009 in med drugim (v točkah 7 in 8 obrazložitve) navedlo:

„...Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. Temu služi tudi pravica obdolženca do izvajanja dokazov v svojo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave.

Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje, sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pa mora izvesti dokaz, ki je materialnopravno upošteven in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne upoštevnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Vsekakor je očitno, da je dokazni predlog alibija že na prvi pogled odločilen. Zato je sodišče obstoj alibija, če obramba v svojem dokaznem predlogu izkaže, da je vsaj verjeten, dolžno do konca preveriti“.

Ker na podlagi dokazov s katerimi predlagateljica postopka prekršek dokazuje ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je obdolženi storil očitani prekršek, ob tem, da je predložil dokaz, ki z ustrezno stopnjo verjetnosti kaže, da ni storilec prekrška, je višje sodišče na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 136. čl. ZP-1 postopek zoper obdolženca zaradi prekrška po določbi e. točke desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1, začet na podlagi obdolžilnega predloga Specialne enote za nadzor prometa z dne 24. septembra 2008, ustavilo, saj ni dokazano, da je prekršek storil obdolženec.

Glede na takšno odločitev višjega sodišča, bremenijo stroški postopka, ki je bil ustavljen, proračun (četrti odstavek 144. čl. ZP-1).

Datum zadnje spremembe:

12.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 246/2009
• VSK sodba PRp 291/2009
• VSK sodba PRp 265/2009