VSK sodba PRp 15/2010

Jedro

Z določbo drugega odstavka 131. člena ZVCP-1 se vzročna zveza med mamili (seveda tudi psihoaktivnimi zdravili in drugimi psihoaktivnimi snovmi) v organizmu voznika in vplivom le teh na zmanjšanje sposobnost za vožnjo domneva. To pa ne pomeni, da ni mogoče dokazovati, da kljub prisotnosti takšnih snovi, kot so mamila, psihoaktivna zdravila in druge psihoaktivne snovi v organizmu, te niso vplivale na voznikove sposobnosti za vožnjo. Glede na to, da je bila prisotnost metadona ugotovljena v vzorcu urina (torej v fazi izločanja iz organizma) in ne v krvi, in da je iz ocene zdravnika, ki je opravil pregled obdolženke v okviru strokovnega pregleda, razvidno, da pri njej vpliv mamil ni zaznaven, pri čemer obdolženki tudi ni mogoče očitati naklepa niti malomarnosti, višje sodišče ugotavlja, da ni dokazano, da je obdolženka odgovorna za očitani prekršek.

Izrek

Pritožba predlagateljice postopka o prekršku, Policijske postaje S., se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se postopek o prekršku zoper obdolženo N. J., zaradi prekrška po določbi tretjega odstavka 131. čl. ZVCP-1 na podlagi določbe 8. točke prvega odstavka 136. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) ustavi. Sklenilo je še, da na podlagi četrtega odstavka 144. čl. ZP-1 stroški postopka bremenijo proračun.

Proti takšni sodbi je pritožbo vložila predlagateljica postopka o prekršku, Policijska postaja S.. Pritožnica meni, da očitano dejanje je prekršek po določbah tretjega odstavka 131. čl. ZVCP-1, saj vpliv snovi opredeljuje drugi odstavek 131. čl. ZVCP-1. V obravnavani zadevi je bila s toksikološko preiskavo potrjena prisotnost prepovedane snovi Metadona in EDDP v organizmu preiskovanke. Metadon pa je v uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog uvrščen pod zaporedno št. 112 v skupini I. Pritožnica predlaga, da se obdolženki izreče predpisane sankcije.

Pritožba ni utemeljena.

Prvi odstavek 131. čl. ZVCP-1 določa: „Voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu niti ga začeti voziti, če je pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo. Učitelj vožnje ne sme usposabljati kandidata za voznika motornega vozila in spremljevalec ne sme spremljati voznika, če je pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo.“. Drugi odstavek istega člena določa: „Pod vplivom snovi iz prejšnjega odstavka je voznik, učitelj vožnje oziroma spremljevalec, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v organizmu.“.

S citirano določbo drugega odstavka 131. člena ZVCP-1 se torej vzročna zveza med mamili (seveda tudi psihoaktivnimi zdravili in drugimi psihoaktivnimi snovmi) v organizmu voznika in vplivom le teh na zmanjšanje sposobnost za vožnjo domneva. To pa ne pomeni, da ni mogoče dokazovati, da kljub prisotnosti takšnih snovi, kot so mamila, psihoaktivna zdravila in druge psihoaktivne snovi v organizmu, te niso vplivale na voznikove sposobnosti za vožnjo.

Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima ravnanje obdolženke vse objektivne zakonske znake prekrška, saj je vozila motorno vozilo pod vplivom metadona, ki je vpisan v Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog (ob tem sodišče sicer zmotno navaja, da je tudi EDDP, to je metabolit metadona, vpisan v seznam prepovedanih drog). Vendar je za odgovornost za prekršek potrebna tudi voljna komponenta (naklep ali malomarnost). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o ustavitvi postopka o prekršku oprlo na oceno zdravnika, ki je opravil strokovni pregled obdolženke in v oceno vpliva mamil na ravnanje obdolženke zapisal, da pri njej vpliv mamil ni zaznaven. Prav tako je tudi obdolženkin zdravnik v poročilo o njenem zdravljenju zapisal, da obdolženka nedovoljenih drog ne jemlje, metadon pa je zanjo zdravilo, ki ga sprejema v zdravstveni ustanovi, kjer je vključena v metadonski program zdravljenja odvisnosti od nedovoljenih drog. Njeni terapevti ji tudi svetujejo vožnjo.

Glede na to, da je bila prisotnost metadona ugotovljena v vzorcu urina (torej v fazi izločanja iz organizma) in ne v krvi, in da je iz ocene zdravnika, ki je opravil pregled obdolženke v okviru strokovnega pregleda, razvidno, da pri njej vpliv mamil ni zaznaven, pri čemer obdolženki tudi ni mogoče očitati naklepa niti malomarnosti, višje sodišče ugotavlja, da ni dokazano, da je obdolženka odgovorna za očitani prekršek. Za ustavitev postopka o prekršku je torej podan razlog iz 5. točke (in ne 8. točke, kot navaja sodišče prve stopnje) prvega odstavka 136. člena ZP-1.

Ker pritožnica, razen vztrajanja, da gre v obravnavani zadevi za prekršek, ne navaja ničesar, s čimer bi lahko sodbo sodišča prve stopnje izpodbila, je njeno pritožbo višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (3. odst. 163. čl. ZP-1).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 147. čl. ZP-1.

Datum zadnje spremembe:

14.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 319/2009
• VSK sodba PRp 9/2010
• Sodba IV Ips 70/2008