VSK sodba PRp 241/2009

Jedro

Višje sodišče ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje o sankcijah, čeprav se z odločitvijo sodišča prve stopnje glede odločitve o sankciji za prekršek po določbi d. točke 4. odstavka 130. člena ZVCP-1 ne strinja. Res je, da ZVCP-1 v določbi d. točke četrtega odstavka 130. čl. ZVCP-1 določa, da se vozniku motornega vozila, ki ima več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka poleg globe izreče deset kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila. Takšno sankcijo je za prekršek pod drugo točko izreka izpodbijane sodbe določilo tudi sodišče prve stopnje. Spregledalo pa je, da ZVCP-1 v določbi osmega odstavka 135. čl. v primeru, ko voznik povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo za druge udeležence cestnega prometa, in ima v organizmu več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, izreče poleg globe tudi 18 kazenskih točk kar ima za posledico izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ker pa je pritožba vložena samo v korist obdolženca, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo.

Izrek

Pritožba obdolženega V. I. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo v prvi točki izreka razsodilo, da je obdolženi V. I. odgovoren za prekršek po določbi sedmega odstavka 46. čl. ZVCP-1, v drugi točki izreka pa je razsodilo, da je obdolženi odgovoren za prekršek po določbi d. točke četrtega odstavka 130. čl. ZVCP-1. Za prekršek opisan v prvi točki izreka sodbe mu je sodišče prve stopnje na podlagi določbe sedmega odstavka 46. čl., v zvezi z določbo prvega odstavka 234. čl. ZVCP-1 določilo globo 500,00 EUR in pet kazenskih točk, za prekršek opisan v drugi točki izreka pa mu je po določbi d. točke četrtega odstavka 130. čl. ZVCP-1 določilo globo 1.000,00 EUR in deset kazenskih točk ter prepoved vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju dveh mesecev. Nato mu je ob uporabi določbe 27. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izreklo enotno globo 1.500,00 EUR, 15 kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju dveh mesecev. Odločilo je še, da se na podlagi prvega odstavka 112. čl. ZP-1 obdolžencu v izrečeno globo všteje pridržanje z dne 15. novembra 2008 od 17.39 ure do 23.42 ure kot 20,00 EUR globe ter sklenilo, da mora obdolženec plačati stroške postopka – sodno takso za sodbo, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).

Proti taki sodbi je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov, s poudarkom na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja očitanih mu prekrškov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, oziroma podrejeno, zadevo po razveljavitvi vrne v ponovni postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Obdolženec se na poziv sodišča, da poda pisni zagovor v roku osmih dni od prejema zahteve ali v istem roku zahteva ustno zaslišanje, ni odzval, v zahtevi za pisni zagovor pa je bil tudi opozorjen v skladu z določbo četrtega odstavka 114. čl. ZP-1, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, prav tako je bil tudi poučen, da je lahko navzoč pri izvajanju posameznih dokazov in da ga bo sodišče na njegovo zahtevo povabilo k posameznim procesnim dejanjem. Glede na to, da je bil tudi opozorjen, da bo sodišče, v primeru, da se neopravičeno ne bo odzval na zahtevo sodišča niti zahteval ustnega zaslišanja, izdalo sodbo na podlagi drugega odstavka 115. čl. ZP-1 brez njegovega zaslišanja, obdolženec s pritožbenimi navedbami, da je bil zaradi delovnih obveznosti vseskozi od doma, sodbe sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Iz vročilnice (na listovni št. 19) je namreč razvidno, da je bila zahteva obdolžencu za pisni zagovor vročena osebno dne 27. januarja 2009. Glede na navedeno je predlog v pritožbi, da mu sodišče omogoči ustno zaslišanje prepozen, prav tako so vse navedbe v pritožbi, ki se nanašajo na dejanski stan prekrška nove in se v skladu z določbo tretjega odstavka 157. čl. ZP-1 pri odločanju o pritožbi ne upoštevajo. V skladu z navedeno zakonsko določbo mora namreč pritožnik pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Tega pa obdolženi ni izkazal. Tudi sicer višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo prepričljive razloge in nima pomislekov glede ugotovitve, da je obdolženi oba prekrška storil in je zanju tudi odgovoren.

Višje sodišče tudi ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje o sankcijah, čeprav se z odločitvijo sodišča prve stopnje glede odločitve o sankciji za prekršek po določbi d točke 4. odstavka 130. člena ZVCP-1 ne strinja. Res je, da ZVCP-1 v določbi d. točke četrtega odstavka 130. čl. ZVCP-1 določa, da se vozniku motornega vozila, ki ima več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka poleg globe izreče deset kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila. Takšno sankcijo je za prekršek pod drugo točko izreka izpodbijane sodbe določilo tudi sodišče prve stopnje. Spregledalo pa je, da ZVCP-1 v določbi osmega odstavka 135. čl. v primeru, ko voznik povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo za druge udeležence cestnega prometa, in ima v organizmu več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, izreče poleg globe tudi 18 kazenskih točk kar ima za posledico izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ker pa je pritožba vložena samo v korist obdolženca, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo (deseti odstavek 163. čl. ZP-1).

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče, ob ugotovitvi, da tudi niso bile zagrešene kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. čl. ZP-1).

Ker s pritožbo ni uspel, je višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 odločilo, da mora obdolženi kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifnih št. 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

14.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 307/2009
• VSL sklep PRp 1644/2010
• VSL sodba PRp 333/2010