VSK sodba PRp 255/2009

Jedro

Obdolženi je podal pisni zagovor, ni pa zahteval, da ga sodišče vabi k posameznim procesnim dejanjem. Tega tudi ni zahtevala zagovornica. Res je, da je sodišče dolžno obdolžencu omogočiti, da je navzoč pri izvajanju procesnih dejanj, vendar so bile obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče oziroma sodišču sporoči zahtevo, da ga povabi na zaslišanje prič. Zato je neutemeljena trditev, da obdolžencu ni bila zagotovljena pravica do kontradiktornega postopka, saj je razlog, da te pravice ni izkoristil, na njegovi strani. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 155. čl. ZP-1.

Res je sicer, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga obdolženca, ki je predlagal zaslišanje B. T. kot priče, ki naj bi potrdil resničnost navedb obdolženca o najdenih laseh na zaščitnih ceveh vozila, vendar takšna kršitev ne more privesti do spremembe izpodbijane sodbe. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, za katere samo oceni, da so za presojo v konkretnem primeru pravno relevantni. Vendar je že iz samega predlaganega dokaza očitno, da le-ta za presojo v obravnavani zadevi ni pravno relevanten. Prav tako za odločitev v obravnavani zadevi niso pravno pomembne navedbe v odpustnem pismu, v katerem so navedeni razlogi zakaj je bil obdolženec v bolnišnico sprejet. Nasprotno pa je glede na obdolženčeve navedbe v zagovoru pomembno, kakšno je bilo njegovo stanje pred opravljanjem preizkusa alkoholiziranosti. Ker je moč o tem sklepati iz poročila o opravljenem specialističnem pregledu obdolženca z dne 7. oktobra 2007 ob 17.37 uri, torej le kratek čas preden je bil obdolžencu odrejen preizkus alkoholiziranosti, ki ga je le-ta opravil ob 18.15 uri, je zato za presojo zakonitosti odrejenega preizkusa alkoholiziranosti, pomembna vsebina le tega. Navedba zagovornice, da sodišče ni upoštevalo dejstva, „da je bil obdolženec najverjetneje nekaj časa nezavesten“, ni trditev, ki bi se jo dalo preizkusiti, saj ne pove kdaj, gotovo pa je, da v času preizkusa alkoholiziranosti obdolženi ni bil nezavesten niti neposredno pred tem, saj je iz specialističnega pregleda, ki je bil opravljen ob sprejemu v bolnišnico razvidno, da je bil ob pregledu „pri zavesti, neprizadet orientiran“.

Izrek

Pritožba obdolženega D. V. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ajdovščini je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi D. V. odgovoren za prekršek po določbi d. točke četrtega odstavka v zvezi s petim odstavkom 130. čl. ZVCP-1. Izreklo mu je globo 500,75 EUR in 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom A kategorije ter mu na podlagi 202.a čl., v zvezi z šestim odstavkom 22. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Sklenilo je še, da mora na podlagi prvega odstavka 144. čl. ZP-1 obdolženi plačati stroške postopka, in sicer, sodno takso, ki bo v skladu z Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Proti takšni sodbi je pritožbo vložila obdolženčeva zagovornica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve materialnega zakona in bistvene kršitve določb postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Očitek, da ne obdolženec niti njegov zagovornik nista bila vabljena na zaslišanje priče policista B. B., zaradi česar obdolžencu ni bil zagotovljen enakopraven položaj strank, ni utemeljen. V skladu z določbo šestega odstavka 114. čl. ZP-1 lahko sodnik zahteva od obdolženca, da poda svoj zagovor pisno, če spozna, da glede na pomen prekrška in podatke, ki so navedeni v predlogu, ni potrebno neposredno ustno zaslišanje, pri čemer lahko obdolženec odkloni pisni zagovor in zahteva ustno zaslišanje. Sodišče prve stopnje je zahtevalo, da obdolženi poda pisni zagovor, pri čemer je bil le-ta v zahtevi tudi poučen, da v roku, v katerem bi moral podati pisni zagovor, zahteva ustno zaslišanje, kot tudi, da mora v skladu z določbo četrtega odstavka 114. čl. ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati. Prav tako je bil tudi poučen, da je lahko navzoč pri izvajanju posameznih dokazov in da ga bo na njegovo zahtevo sodišče povabilo k posameznim procesnim dejanjem. Obdolženi je podal pisni zagovor, ni pa zahteval, da ga sodišče vabi k posameznim procesnim dejanjem. Tega tudi ni zahtevala zagovornica. Res je, da je sodišče dolžno obdolžencu omogočiti, da je navzoč pri izvajanju procesnih dejanj, vendar so bile obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče oziroma sodišču sporoči zahtevo, da ga povabi na zaslišanje prič. Zato je neutemeljena trditev, da obdolžencu ni bila zagotovljena pravica do kontradiktornega postopka, saj je razlog, da te pravice ni izkoristil, na njegovi strani. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 155. čl. ZP-1.

Prav tako je neutemeljen očitek, da je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. čl. ZP-1, ker da je sodišče ocenilo izpoved priče policista kot verodostojno, iz njegove izpovedi pa izhajajo povsem nasprotujoče si izjave. Obdolžencu se očita vožnja pod vplivom alkohola. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pretehtalo tudi izpoved kot priče zaslišanega policista in pravilno presodilo, da v njegovih izjavah ni nasprotij. Glede na okoliščine opravljanja preizkusa alkoholiziranosti, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo in navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, zato tudi višje sodišče nima nikakršnih pomislekov o zakonitosti opravljenega preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom kot tudi ne o rezultatu le tega (na list. št. 9 spisa).

Res je sicer, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga obdolženca, ki je predlagal zaslišanje B. T. kot priče, ki naj bi potrdil resničnost navedb obdolženca o najdenih laseh na zaščitnih ceveh vozila, vendar takšna kršitev ne more privesti do spremembe izpodbijane sodbe. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, za katere samo oceni, da so za presojo v konkretnem primeru pravno relevantni. Vendar pa je že iz samega predlaganega dokaza očitno, da le-ta za presojo v obravnavani zadevi ni pravno relevanten. Prav tako za odločitev v obravnavani zadevi niso pravno pomembne navedbe v odpustnem pismu, v katerem so navedeni razlogi zakaj je bil obdolženec v bolnišnico sprejet. Nasprotno pa je glede na obdolženčeve navedbe v zagovoru pomembno, kakšno je bilo njegovo stanje pred opravljanjem preizkusa alkoholiziranosti. Ker je moč o tem sklepati iz poročila o opravljenem specialističnem pregledu obdolženca z dne 7. oktobra 2007 ob 17.37 uri, torej le kratek čas preden je bil obdolžencu odrejen preizkus alkoholiziranosti, ki ga je le-ta opravil ob 18.15 uri, je zato za presojo zakonitosti odrejenega preizkusa alkoholiziranosti, pomembna vsebina le tega. Navedba zagovornice, da sodišče ni upoštevalo dejstva, „da je bil obdolženec najverjetneje nekaj časa nezavesten“, ni trditev, ki bi se jo dalo preizkusiti, saj ne pove kdaj, gotovo pa je, da v času preizkusa alkoholiziranosti obdolženi ni bil nezavesten niti neposredno pred tem, saj je iz specialističnega pregleda, ki je bil opravljen ob sprejemu v bolnišnico (list. št. 19 spisa) razvidno, da je bil ob pregledu „pri zavesti, neprizadet orientiran“.

Prav tako ne prepričajo pritožbene navedbe o obstoju dvoma, da je bil obdolženi povzročitelj prometne nesreče. Obdolženec sicer v pisnem zagovoru navaja da bi glede na poškodbe, ki jih je utrpel, lahko sklepal, da je bil sovoznik, vendar takšna navedba, glede na to, da se je vozilo prevrnilo, ne more vzbuditi dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil obdolženi udeležen v prometni nesreči kot voznik in ne kot sopotnik. Za to, da bi bil še kdo drug v vozilu v času nesreče, namreč ni niti indicev.

Čeprav pritožba konkretnih navedb glede odločitve o sankcijah nima, je višje sodišče preizkus v tej smeri opravilo v skladu z določbo 165. čl. ZP-1. Ugotovilo je, da so bile obdolžencu izrečene sankcije v okviru predpisanih in ker posebne olajševalne okoliščine niso podane, v takšno odločitev sodišča prve stopnje višje sodišče ni posegalo.

Glede na navedeno je višje sodišče, ob ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), neutemeljeno obdolženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. čl. ZP-1).

Ker s pritožbo ni uspel, je višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 sklenilo, da mora obdolženec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifnih št. 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah(ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

14.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 196/2009
• VSK sodba PRp 261/2009
• VSK sodba PRp 283/2009