VSK sodba PRp 2/2010

Jedro

Obdolženki so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje kršene temeljne procesne garancije s tem, ko ji je bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njeno korist (3. alineja 29. čl. Ustave). Sodišče sicer ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obdolženec, vendar pa mora, razen, če je očitno, da je dokazno sredstvo neprimerno, ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialno ali procesno pravno relevanten ter če sta njegov obstoj in pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek zoper obdolženo M. L. zaradi prekrška po določbi tretjega odstavka 122. čl. ZVCP-1, ki naj bi ga storila s tem, da dne 28. januarja 2006, ko je ob 00.30 uri vozila osebni avtomobil po glavni cesti drugega reda št. 102, v T., proti krožišču P., ni ravnala po predpisanem znaku policista, ki jo je ustavljal z ročno prenosno svetilko pri stavbi Občine T., ampak je vožnjo nadaljevala proti krožišču P., na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 136. čl. ZP-1 ustavi, ker ni dokazano, da je prekršek storila obdolženka.

Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Tolminu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolžena M. L. odgovorna za prekršek po določbi tretjega odstavka 122. čl. ZVCP-1. Izrečena ji je bila globa 500,75 EUR ter šest kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da mora obdolženka plačati stroške postopka iz 1. do 5. točke prvega odstavka 143. čl. ZP-1 v znesku 1,32 EUR ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Proti sodbi je obdolženka vložila pritožbo zaradi kršitve določb postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da zaradi kršitev določb postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodbo Okrajnega sodišča v Tolminu odpravi in postopek zoper njo ustavi.

Pritožba je utemeljena.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določb 159. čl. ZP-1 je višje sodišče ugotovilo, da so bile obdolženki v postopku pred sodiščem prve stopnje kršene temeljne procesne garancije s tem, ko ji je bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njeno korist (3. alineja 29. čl. Ustave). Sodišče sicer ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obdolženec, vendar pa mora, razen, če je očitno, da je dokazno sredstvo neprimerno, ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialno ali procesno pravno relevanten ter če sta njegov obstoj in pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Višje sodišče ugotavlja, da je obdolženka v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla pravno relevantne dokaze, ki bi lahko odločilno vplivali na sodbo sodišča prve stopnje, vendar se do njih sodišče ni opredelilo. Že v ugovoru zoper sodbo sodišča prve stopnje izdano dne 27. marca 2007 v skrajšanem postopku je navedla, da so jo konec meseca januarja 2006 po telefonu domov poklicali iz Policijske postaje v T. in spraševali, če je ona vozila osebni avtomobil ter ji očitali, da ni ustavila vozila na njihov znak, kot tudi, da je ob razgovoru pomislila, da naj bi bil prekršek storjen ob 12.30 uri in da je domnevala, da se je takrat lahko peljala na delo, kot tudi, da je kasneje o klicu iz policijske postaje povedala svojim staršem in bratu ter da ji je brat Mi. L. ob tem povedal, da so policisti ponoči ustavljali njega, ga lovili in da jim je pobegnil. ZP-1 v 68. členu sodišču nalaga, da v skladu z načelom materialne resnice po resnici in popolnoma ugotovi vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku ter pri tem enako skrbno preišče okoliščine in ugotovi tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Dejstva, da se je brat obdolženke dne 26. maja 2006, torej približno 4 mesece po obravnavanem prekršku smrtno ponesrečil (kot tudi tega, da je sodišče prve stopnje sodbo izdalo več kot leto dni po datumu prekrška brez obdolženkinega zaslišanja), nasprotno od mnenja sodišča prve stopnje, ni mogoče šteti kot prikladen zagovor. Če je brat obdolženke, ki naj bi po njenih navedbah prekršek storil, umrl, to ne pomeni, da sodišče prve stopnje pred izdajo sodbe ni bilo dolžno zaslišati staršev obdolženke, če je dvomilo v njen zagovor. Kot je namreč navedla v zagovoru na sodišču dne 15. februarja 2008, naj bi predlagani priči izpovedali, da je bila obdolženka v času prekrška doma.

V obravnavani zadevi se obdolženki očita prekršek po določbi tretjega odstavka 122. čl. ZVCP-1, torej, da ni ravnala po predpisanem znaku policista, ki jo je ustavljal z ročno prenosno svetilko, ki ne temelji na neposrednih ugotovitvah policistov glede storilca prekrška, saj obdolženki prekršek na kraju ni bil predočen in je bil obdolžilni predlog zoper njo vložen, kot lastnico vozila, s katerim je bil storjen prekršek. Res je, da se v skladu z določbo prvega odstavka 233. čl. ZVCP-1 za prekršek zoper varnost javnega cestnega prometa storjen z vozilom, ko ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, vendar le v primeru, če ne dokaže, da tega prekrška ni storil. V zvezi z navedeno zakonsko določbo je v več odločbah sprejelo svoje stališče tudi Ustavno sodišče. Tako je v odločbi U-I-295/05 z dne 19. junija 2008 med drugim navedlo, da se obdolženec razbremeni že tedaj, ko z ustrezno stopnjo verjetnosti (ki je nižja od tiste, ki se izraža v razumnem prepričanju sodišča o obstoju nekega dejstva) izkaže, da ni storilec prekrška. Lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila, ki se želi razbremeniti odgovornosti za takšen prekršek, le nalaga, da predloži razbremenilne dokaze, ko take dokaze predloži, pa mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Če tak dvom izkaže, izda sodišče sodbo, s katero postopek zoper lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila ustavi (5. točka prvega odstavka 136. čl. ZP-1). Težo dokaznega bremena je treba razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti. Glede na to, da policist, ki je vozilo ustavljal, ni videl ali vozilo upravlja moški ali ženska in je obdolženka predložila dokaze s katerimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je bila v časovnih in krajevnih okoliščinah prekrška ona voznica osebnega avtomobila, višje sodišče ugotavlja, da ni s potrebno stopnjo gotovosti dokazano, da je prekršek, ki se obdolženki očita z obdolžilnim predlogom Policijske postaje T. storila ona. Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče postopek zoper obdolženko na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 136. čl. ZP-1 ustavilo.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 147. čl., v zvezi z določbo četrtega odstavka 144. čl. ZP-1.

Datum zadnje spremembe:

14.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 210/2009
• Sodba IV Ips 29/2011
• VSK Sodba PRp 77/2017