VSK sodba PRp 308/2009

Jedro

Zaradi preiskovanja prekrška so bili policisti dolžni ugotoviti dejstva ter zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku. Ker je bil podan sum povzročitve prometne nesreče tretje kategorije, to je prometne nesreče, pri kateri je najmanj ena oseba hudo telesno poškodovana, je bila odreditev strokovnega pregleda zakonita, čeprav je sodišče v svoji odločitvi po presoji vseh dokazov pravilno razsodilo, da je obdolženi povzročil prometno nesrečo druge kategorije, saj je bil edini, ki je bil med udeleženci hudo telesno poškodovan, sam obdolženi. Prometne nesreče se namreč v kategorije delijo glede na posledice, ki jih utrpijo drugi udeleženci (ne povzročitelj) in materialno škodo, ki nastane na tujem premoženju.

Izrek

Pritožba obdolženega W. D. R. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Tolminu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi W. D. R. odgovoren za prekršek po določbi petega odstavka 30. čl. v zvezi z 234. čl. ZVCP-1. Na podlagi navedenih zakonskih določb in osmega odstavka 135. čl. ZVCP-1 mu je izreklo globo 208,65 EUR ter stranski sankciji 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za tiste kategorije motornih vozil, ki jih je imel dne 6. aprila 2007. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da mora na podlagi prvega odstavka 144. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) obdolženec plačati stroške postopka iz 143. čl. ZP-1 v skupnem znesku 122,90 EUR ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Proti sodbi se je obdolženi pritožil. Meni, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, posledično pa tudi ni bila primerno odmerjena kazen. Po mnenju pritožnika sodišče ni upoštevalo, da je bil najhuje poškodovan prav on, imel je več zlomljenih reber, iz vozila so ga morali vleči ostali udeleženci, katerim ni bilo nič. Meni, da so podane posebne okoliščine, zaradi katerih bi mu sodišče lahko kazen odpustilo ali vsaj znižalo na raven, da bi še zadržal vozniško dovoljenje. Sodišče po njegovem mnenju ni ravnalo prav, ker ni sledilo njegovi izpovedi glede rdečega avtomobila, ki je pripeljal nasproti. Oporeka tudi pravilnosti rezultatov alkoholiziranosti. Ko je bil pripeljan z rešilcem, je zaradi močnih bolečin dobil pomirjevalo, kasneje je celo izgubil zavest in se bolnišnice ne spominja. Ne ve kdaj mu je bila odvzeta kaka telesna tekočina, kri ali urin, za to ni dal nobenega soglasja ali dovoljenja, zato meni, da je bil dokaz pridobljen nezakonito. Podrejeno prosi, da se mu omogoči obročno odplačilo kazni in stroškov z maksimalnim možnim številom obrokov, ker je brez sredstev za preživljanje ter prejemnik socialne pomoči. Prosi tudi za oprostitev sodne takse, saj za plačilo le-te nima sredstev.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo v skladu z določbami 133. čl. ZP-1, kar pomeni, da je vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, na podlagi takšne presoje pa sprejelo pravilne zaključke. Pri tem ni bila zagrešena nobena bistvena kršitev določb postopka o prekršku, niti niso bile v škodo obdolženca kršene materialne določbe ZP-1 ali ZVCP-1.

Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive razloge, zakaj obdolženčevemu zagovoru o rdečem osebnem avtomobilu, ki naj bi pripeljal delno po obdolženčevem smernem vozišču, ni verjelo. S tem v zvezi je namreč zaslišalo udeleženca v prometni nesreči B. K., voznika osebnega avtomobila, ki je vozil neposredno za K., A. Š., pa tudi sopotnika v obdolženčevem vozilu D. J.. Vse navedene priče so opisale okoliščine prometne nesreče in nobena ni pritrdila zagovoru obdolženca o izogibanju rdečemu vozilu. Zato višje sodišče glede zaključka sodišča prve stopnje, da v tem delu obdolženčevemu zagovoru ne gre verjeti, nima pomislekov.

V skladu z določbo 2. tč. 3. čl. Zakona o policiji, spada med naloge policije med drugim tudi odkrivanje in prijemanje storilcev prekrškov. V skladu z določbo osmega odstavka ZVCP-1 udeležencu prometne nesreče tretje ali četrte kategorije policist odrediti strokovni pregled, ne da bi pred tem izvedel postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki kažejo, da je oseba pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njeno sposobnost za varno udeležbo v cestnem prometu. Iz obdolžilnega predloga je razvidno, da se obdolžencu očita, da ni vozil vozilo s takšno hitrostjo, da bi ga lahko ves čas obvladoval in povzročil prometno nesrečo tretje kategorije, pri tem pa vozil vozilo v cestnem prometu pod vplivom alkohola. Zaradi preiskovanja prekrška so bili policisti dolžni ugotoviti dejstva ter zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku. Ker je bil podan sum povzročitve prometne nesreče tretje kategorije, to je prometne nesreče, pri kateri je najmanj ena oseba hudo telesno poškodovana, je bila odreditev strokovnega pregleda zakonita, čeprav je sodišče v svoji odločitvi po presoji vseh dokazov pravilno razsodilo, da je obdolženi povzročil prometno nesrečo druge kategorije, saj je bil edini, ki je bil med udeleženci hudo telesno poškodovan, sam obdolženi. Prometne nesreče se namreč v kategorije delijo glede na posledice, ki jih utrpijo drugi udeleženci (ne povzročitelj) in materialno škodo, ki nastane na tujem premoženju. Prav tako višje sodišče nima pomislekov glede rezultata, ki je bil ugotovljen z alkoholimetrično analizo. Iz navedene je namreč razvidno, da sta bila vzorca krvi in urina obdolžencu pravilno dostavljena in opremljena, rezultat analize krvi pa je pokazal vrednosti med 1,22 in 1,25 grama alkohola na kilogram krvi. Ob takšnem rezultatu je sodišče prve stopnje pravilno štelo obdolžencu v korist za dokazan najnižji rezultat, torej , da je imel obdolženi v krvi 1,22 grama alkohola na kilogram krvi. Iz zapisa zdravnika ob strokovnem pregledu je tudi očitno, da strokovni pregled ni bil opravljen proti volji obdolženca, saj bi sicer to zdravnik navedel in niti dela strokovnega pregleda, ki obsega zdravniški pregled niti odvzema vzorcev krvi in urina ne bi popravil. Tudi iz teh razlogov pritožbeni očitek o nezakonitem odvzemu vzorcev za analizo ni utemeljen.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe glede odločitve o sankcijah ugotovilo, da so obdolžencu vse sankcije izrečene v okviru predpisanih. Domnevo vzročne zveze med povzročitvijo prometne nesreče in zaužitim alkoholom vzpostavlja zakonodajalec v osmem odstavku 135. čl. ZVCP-1, ki določa, da se vozniku, ki povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo za druge udeležence cestnega prometa in ima v organizmu več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi, izreče poleg globe tudi 18 kazenskih točk. ZP-1 v določbi sedmega odstavka 26. čl. dopušča možnost, da sodišče storilcu prekrška odpusti globo in druge sankcije, vendar to lahko stori le v primerih, ko je z zakonom tako določeno. V obdolženčevem primeru ni podan nobeden od takšnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče globo oziroma ostale sankcije odpustiti, prav tako niso podane okoliščine, ki bi narekovale omilitev števila kazenskih točk pod mejo predpisanih (6. odst. 26. čl. ZP-1). Res je sicer, da je bil v prometni nesreči od vseh udeležencev najbolj poškodovan obdolženec. Vendar pa je ta okoliščina le ena od okoliščin, ki jih mora sodišče tehtati ob odločitvi o tem, kakšne sankcije bo izreklo. Sodišče odmeri storilcu prekrška sankcijo v mejah, ki so določene s predpisom za storjeni prekršek glede na težo prekrška in storilčevo malomarnost ali naklep (prvi odstavek 26. čl. ZP-1). Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je obdolženi prekršek storil iz malomarnosti. Vendar pa ni mogoče spregledati, da sta bili v prometni nesreči (poleg obdolženca) poškodovani še dve osebi, ter da je do prometne nesreče prišlo ob vožnji pod vplivom alkohola. Glede na navedeno so obdolžencu izrečene sankcije primerni teži prekrška, kot tudi stopnji njegove odgovornosti.

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče, ob ugotovitvi, da niso podane kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), obdolženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. čl. ZP-1).

Ker s pritožbo ni uspel, je višje sodišče, v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1, sklenilo, da mora obdolženi kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po Tarifnih številkah 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

O predlogu obdolženca za obročno plačilo kazni in stroškov, oziroma oprostitvi plačila sodne takse, bo odločilo prvostopno sodišče, ko bo imelo vse podatke o stroških in premoženjskem stanju obdolženca.

Datum zadnje spremembe:

14.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 255/2009
• VSK sodba PRp 196/2009
• VSK sodba PRp 299/2009