<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba PRp 167/2009

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2009:PRP.167.2009
Evidenčna številka:VSK0004293
Datum odločbe:08.07.2009
Senat, sodnik posameznik:
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
Institut:prekršek - vožnja pod vplivom alkohola - preizkus alkoholiziranosti - odklonitev podpisa zapisnika - stopnja alkoholiziranosti

Jedro

S pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na prekršek po določbi tretjega odstavka 122. čl. ZVCP-1, opisan v drugi točki izreka izpodbijane sodbe, se višje sodišče ni ukvarjalo, saj je sodišče prve stopnje postopek zoper obdolženega glede navedenega prekrška ustavilo. Sodišče prve stopnje je v tem delu torej odločilo v korist obdolženca, zato za pritožbo, v tem delu, nima upravičenega interesa. Pritožbo namreč lahko obdolženec vloži le v svojo korist (2. odst. 150. čl. ZP-1).

Obdolžencu je bil dne 29. januarja 2006 ob 1.00 uri odrejen preizkus alkoholiziranosti z alkotestom, ki je ob pravilni uporabi alkotesta pokazal rezultat 0,92 miligramov alkohola v litru izdihanega zraka. Obdolžencu sta bila ob 1.55 uri v zdravstvenem domu odvzeta vzorca krvi in urina, iz alkoholimetrične analize, ki jo je izdelal Inštitut za sodno medicino pa je razvidno, da je imel obdolženi v krvi najmanj 2 grama alkohola na kilogram krvi. Tako prvi kot drugi rezultat pomenita, da je imel obdolženi v organizmu bistveno višjo koncentracijo alkohola, kot dovoljuje ZVCP-1 v drugem odstavku 130. čl., v obeh primerih pa tudi precej nad mejo 0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka oziroma 1,50 grama alkohola na kilogram krvi, nad katero se vozniku izreče 18 kazenskih točk. Res je sicer, da zaužiti alkohol potrebuje določen čas, da se po zaužitju absorbira v kri (običajno v 30 do 90 minutah), vendar obdolženi v svojem zagovoru ni navedel kdaj pred zaustavitvijo s strani policistov je pil alkoholne pijače, tega pa tudi ni navedel v pregledu, ki ga je v okviru strokovnega pregleda opravil zdravnik. Pritožbene navedbe v tej smeri so nekonkretizirane in tudi prepozne. V skladu z določbo tretjega odstavka 157. čl. ZP-1 bi namreč obdolženi moral dejstva in dokaze, ki se nanašajo na dejansko stanje prekrška uveljavljati v postopku na prvi stopnji, pa tega ni storil, niti ni verjetno izkazal, da jih ni mogel uveljavljati brez svoje krivde.

Izrek

Pritožba obdolženega P.S. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Tolminu je z izpodbijano sodbo v prvi točki izreka razsodilo, da je obdolženi P.S. odgovoren za prekršek po določbi d. tč. četrtega odstavka 130. čl. ZVCP-1 in mu na podlagi iste zakonske določbe ter določbe petega odstavka 130. čl. ZVCP-1, v zvezi s tretjim odstavkom 22. čl. ter petim odstavkom 202.a čl. Zakona o prekrških (dalje ZP-1), izreklo globo v znesku 500,75 EUR in 18 kazenskih točk, za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za tiste kategorije motornih vozil, ki jih je imel na dan 29. januarja 2006. Sodišče prve stopnje mu je dovolilo, da globo plača v šestih mesečnih obrokih ter sklenilo, da mora plačati stroške tega dela postopka o prekršku v skupnem znesku 117,47 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča po pravnomočnosti sodbe. V drugi točki izreka sodbe pa je postopek o prekršku zoper obdolženega zaradi prekrška po tretjem odstavku 122. čl. ZVCP-1 iz razloga po 5. tč. prvega odstavka 136. čl. ZP-1 ustavilo, ker ni dokazano, da je obdolženec storil prekršek. Sklenilo je še, da stroški tega dela postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obdolženi se je zoper sodbo pritožil. Navaja, da zaradi dežja z meglo, policista, ki ga je ustavljal, ni opazil. Ko pa so ga kasneje policisti ustavili in mu je bil odrejen preizkus z alkotestom, ga ni podpisal, ker se z njim ni strinjal. Zahteval je strokovni pregled, v Zdravstvenem domu so mu vzeli vzorec krvi in urina, nakar ga je pregledal tudi zdravnik. Na podlagi zdravnikove ocene, da je samo „rahlo okajen“ ,sta mu policista vrnila vozniško dovoljenje. Ne strinja se s tem, da ga na odvzem krvi niso peljali takoj, ampak so ga prej peljali na postajo v K. Tako so do zdravstvenega doma potrebovali eno uro. Znano mu je, da je koncentracija alkohola v krvi največja eno do dve uri po zaužitju in da se je v tem času, ko so čakali pred policijsko postajo lahko povečala za 0,5 g/kg ali več. Če bi ga takoj odpeljali v ambulanto, kot bi ga morali, bi bil rezultat bistveno manjši. Priča, da ga niso takoj peljali v ambulanto, je drugi policist B.I., ki je pred policijsko postajo sedel z njim v avtomobilu in čakal tako kot on. Dokaz, kdaj so prišli v zdravstveni dom, pa je tudi ura odvzema vzorcev krvi in urina, ki je bila ob 1.55 uri zjutraj, ustavljen pa je bil okoli 0.30 ure. Predlaga, da se odločba razveljavi in postopek proti njemu ustavi.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo v skladu z določbami 133. čl. ZP-1. To pomeni, da je vestno pretehtalo vse dokaze in na podlagi takšne presoje sprejelo pravilne zaključke.

S pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na prekršek po določbi tretjega odstavka 122. čl. ZVCP-1, opisan v drugi točki izreka izpodbijane sodbe, se višje sodišče ni ukvarjalo, saj je sodišče prve stopnje postopek zoper obdolženega glede navedenega prekrška ustavilo. Sodišče prve stopnje je v tem delu torej odločilo v korist obdolženca, zato za pritožbo, v tem delu, nima upravičenega interesa. Pritožbo namreč lahko obdolženec vloži le v svojo korist (2. odst. 150. čl. ZP-1).

Prav tako višje sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženi vozil motorno vozilo B kategorije v cestnem prometu pod vplivom alkohola, ter da je imel v organizmu najmanj 2 grama alkohola na kilogram krvi. Kot je razvidno iz podatkov v spisu, je bil obdolžencu dne 29. januarja 2006 ob 1.00 uri odrejen preizkus alkoholiziranosti z alkotestom, ki je ob pravilni uporabi alkotesta pokazal rezultat 0,92 miligramov alkohola v litru izdihanega zraka. Iz navedenega zapisnika je razvidno, da obdolženec najmanj 15 minut pred preizkusom ni pil alkoholnih pijač in najmanj 5 minut pred preizkusom ni kadil. Rezultat preizkusa alkoholiziranosti je bil ob upoštevanju možnega odstopanja naprave (+/- 0,5 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) 0,87 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar preračunano pomeni 1,827 grama alkohola na kilogram krvi. Obdolžencu sta bila ob 1.55 uri v zdravstvenem domu odvzeta vzorca krvi in urina, iz alkoholimetrične analize, ki jo je izdelal Inštitut za sodno medicino (priloga A2) pa je razvidno, da je imel obdolženi v krvi najmanj 2 grama alkohola na kilogram krvi. Tako prvi kot drugi rezultat pomenita, da je imel obdolženi v organizmu bistveno višjo koncentracijo alkohola, kot dovoljuje ZVCP-1 v drugem odstavku 130. čl. (med dva in pol do trikrat višjo), v obeh primerih pa tudi precej nad mejo 0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka oziroma 1,50 grama alkohola na kilogram krvi, nad katero se vozniku izreče 18 kazenskih točk, kar ima za posledico izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zato višje sodišče nima nikakršnih pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženi očitani prekršek storil in je zanj tudi odgovoren. Res je sicer, da zaužiti alkohol potrebuje določen čas, da se po zaužitju absorbira v kri (običajno v 30 do 90 minutah – glej Janez Milčinski: Sodna medicina DSNZ 1956, stran 255), vendar obdolženi v svojem zagovoru ni navedel kdaj pred zaustavitvijo s strani policistov je pil alkoholne pijače, tega pa tudi ni navedel v pregledu, ki ga je v okviru strokovnega pregleda opravil zdravnik. Pritožbene navedbe v tej smeri so nekonkretizirane in tudi prepozne. V skladu z določbo tretjega odstavka 157. čl. ZP-1 bi namreč obdolženi moral dejstva in dokaze, ki se nanašajo na dejansko stanje prekrška uveljavljati v postopku na prvi stopnji, pa tega ni storil, niti ni verjetno izkazal, da jih ni mogel uveljavljati brez svoje krivde.

V skladu z določbo 165. čl. ZP-1 je višje sodišče, čeprav pritožba konkretnih navedb v tej smeri nima, sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo tudi glede odločitve o sankcijah. Ugotovilo je, da so bile obdolžencu za prekršek izrečene sankcije v okviru predpisanih, pri čemer mu je bila globa izrečena na spodnji meji predpisane, in so le-te primerne teži prekrška in stopnji obdolženčeve odgovornosti (očita se mu eventualni naklep). Ker posebne olajševalne okoliščine, ki bi narekovale omilitev sankcij pod mejo predpisanih, niso podane, višje sodišče v izrek o sankcijah ni posegalo.

Glede na navedeno je višje sodišče, potem ko je še ugotovilo, da tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), neutemeljeno pritožbo obdolženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. čl. ZP-1).

Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, mora v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifnih št. 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o prekrških (uradno prečiščeno besedilo) (2006) - ZP-1-UPB3 - člen 22, 22/3, 202a, 202a/5
Zakon o varnosti cestnega prometa (2004) - ZVCP-1 - člen 129, 130, 130/2, 130/4, 132, 132/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
29.09.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQyMzYw