VSC Sodba Cp 93/2021

Jedro

Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v predmetnem škodnem dogodku utrpel udarnino desnega lica, udarnino desnega očesa in odrgnino predela kože pred desnim sluhovodom. Prav tako ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe o trajanju in intenzivnosti prestanih telesnih bolečin in prestanih neugodnosti.

Za ugotovljeno škodo iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti ob upoštevanju načina nastanka je denarna odškodnina v višini 1.500,00 EUR povsem ustrezno zadoščenje in skladna z določbami 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Tudi za ugotovljen prestan kratkotrajen in intenziven primarni strah ob poškodovanju in kasneje blag sekundarni strah v trajanju dva dni, je denarna odškodnina 500,00 EUR pravično zadoščenje glede na že v vmesni sodbi pravnomočno ugotovljene okoliščine, v katerih je prišlo s tožnikovim soprispevkom v deležu 30 % do konflikta med pravdnima strankama, ki mu je sledil fizični napad toženca na tožnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II izreka delno spremeni tako, da v tej točki poslej glasi:

″Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki še znesek 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 dalje do plačila (poleg že v točki I izreka prisojenega zneska 1.200,00 EUR s pripadki),

zavrne pa se tožbeni zahtevek v presežku za znesek 2.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 dalje do plačila″.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 17,67 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom P 137/2020 z dne 9. 10. 2020 odločilo:

- sklenilo, da se pravdni postopek za znesek 1.800,00 EUR s pripadki ustavi,

- razsodilo

da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9 2015 dalje do plačila (točka I izreka), v presežku za znesek 4.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 dalje do plačila se tožbeni zahtevek zavrne (točka II izreka), da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 648,48 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (točka III izreka), da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati znesek 94,53 EUR sodne takse za postopek na prvi stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, in sicer na račun Okrajnega sodišča v Celju št. SI ... banke prejemnika: BS LJ S 12X, sklic SI 00 2010-137-2020, namen plačila: sodna taksa P 137/2020, koda namena plačila: GOVT (točka IV izreka).

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo del njegovega zahtevka z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v delu, v katerem je odločilo o stroških postopka (točki II in III izreka). Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da se ugodi še obstoječemu tožbenemu zahtevku 4.000,00 EUR v celoti in spremeni izrek o stroških, ali pa da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in zadevo vrne v tem obsegu v nov sojenje z ustreznimi navodili. V pritožbi je navajal, da sta si med seboj nasprotujoča sklep, s katerim je sodišče postopek za znesek 1.800,00 EUR ustavilo zaradi umika in sodba, v katere izreku je nato sodišče v točki I zapisalo, da je toženec tožniku dolžan plačati 1.200,00 EUR, v točki II pa zavrnilo zahtevek tožnika za znesek 4.600,00 EUR. Skladno s sklepom o ustavitvi postopka za umaknjenih 1.800,00 EUR zahtevka bi sodišče lahko zavrnilo le še zahtevek v višini 2.800,00 EUR, tako pa je zavrnilo tudi zahtevek, ki ga je tožnik pred izdajo sodbe umaknil in je na opisan način o znesku 1.800,00 EUR odločilo v isti sodni odločbi dvakrat. V tem delu je sodna odločba sama s sabo v nasprotju, je nerazumljiva, kar predstavlja kršitev pravil postopka. Sodišče prve stopnje je s sodbo najprej v celoti tožnikov zahtevek zavrnilo, po njegovi pritožbi pa je višje sodišče ugodilo pritožbi in odgovornost pravdnih strank za nastalo škodo v dogodku 22. 4. 2015 porazdelilo tako, da je za škodo v 70 % odgovoren toženec, v 30 % pa tožnik, zavrnilo pa je zahtevek tožnika za plačilo zneska 1.500,00 EUR, ki ga je tožnik uveljavljal zaradi nastale škode v obliki duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice. V ponovljenem sojenju je tožnik zahteval še plačilo zneska 3.000,00 EUR za prestane telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, 1.000,00 EUR za strah in 1.800,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. Po prejetju izdelanega izvedenskega mnenja medicinske stroke pa je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 29. 9. 2020 umaknil svoj zahtevek v višini 1.800,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti, vztrajal pa pri zahtevku 4.000,00 EUR s pripadki. Tožnik je tožbeni zahtevek postavil kot laik na osnovi svojega doživetja škodnega dogodka in ob upoštevanju podobnih primerov iz sodne prakse. V tožbi je predlagal, da sodišče v postopku angažira ustrezne sodne izvedence, ki se bodo opredelili do vrste, obsega in intenzitete posameznih škod, ki jih je v škodnem dogodku utrpel. Sodni izvedenec je v mnenju z dne 7. 9. 2020 zaključil, da tožnik ni utrpel trajnih posledic iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti in tožnik je po prejemu mnenja svoj zahtevek v tem delu umaknil. Sodišče bi zato moralo upoštevati pri določanju uspeha pravdnih strank kot da zahtevek sploh ne bi bil postavljen. Ker je sodišče pri določanju uspeha strank upoštevalo po vrednosti celoten postavljeni zahtevek 7.300,00 EUR, je tožnik prikrajšan pri višini pravične denarne odškodnine. Ponovljeno sojenje je teklo za znesek 5.800,00 EUR, vrednost spora pri določanju uspeha strank v postopku bi moralo sodišče zmanjšati še za 1.800,00 EUR, saj je ta del zahtevka tožnika umaknil takoj, ko je bilo to mogoče in pred koncem sodnega postopka. S sodbo je sodišče dejansko odločalo le o zahtevku 4.000,00 EUR. Tožnik je ravnal pošteno v postopku in je odreagiral nemudoma, ko je za to imel podlago, sodišče bi to moralo upoštevati in mu prisoditi višji uspeh v pravdi. Sodišče bi moralo uspeh tožnika ocenjevati v odnosu 50 % na zahtevek, ob odločanju sodišča je zahteval 4.000,00 EUR, zavrnjenih je bilo že 1.500,00 EUR po sodbi Višjega sodišča v Celju. Sodišče mu je prisodilo 2.000,00 EUR, torej njegov uspeh v ponovljeni pravdi 50 %. Tožnikov skupen uspeh je torej višji od 27,4 %, njegov uspeh znaša ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin okoli 40 % in takšen izračun uspeha bi bil pravilen in pošten ob upoštevanju opisanih okoliščin. Sodišče je odmerilo in izračunalo njegove pravdne stroške zgrešeno. Najprej je pooblaščenki tožnika prištelo DDV, ki ga ta sploh ni priglasila in ji ne gre, saj ni zavezanka za ta davek. Nato pa je sodišče iz razloga, ker je tožnik imel za celotni postopek odobreno brezplačno pravno pomoč, vse stroške tožnika, tudi stroške sodnih izvedencev, enostavno prepolovilo. To je nezakonito, saj so po Zakonu o odvetništvu (ZOdv) za polovico plačila prikrajšani izključno in samo odvetniki, ki zastopajo finančno šibkejše stranke, ne pa tudi sodni izvedenci. Tudi pri odvetnikih pa se razpolavlja zgolj nagrada in ne njihovi stroški. Napačno je uporabilo materialno pravo, sploh pa ni odločilo o priglašenih stroških prve tožnikove pritožbe, s katero je uspel in bi mu stroške moral toženec povrniti v celoti. Tudi za vloge, ki jih je sodišče ovrednotilo ali pa kar razvrednotilo po lastni volji v točki 27 obrazložitve izpodbijane sodbe, bi sodišče moralo priznati stroške, kot so bili priglašeni, saj so bili priglašeni povsem skladno z Odvetniško tarifo (OT), arbitražno odločanje o tem, kaj bo sodišče priznalo kot vlogo in kaj ne, ter kaj pomeni zgolj kratek dopis in kaj vloga, ki je bila poslana na sodišče po pozivu sodišča, je nedopustno in materialnopravno nepravilno, sodnik ne sme vrednotiti storitev odvetnika mimo OT. Vse skupne stroške postopka je sodišče naprtilo tožniku, pri čemer je šlo pri izvedenskih mnenjih vendarle za potrebne skupne stroške, katere bi sodišče moralo porazdeliti med pravdni stranki glede na njun končni uspeh v pravdi. Če bi sodišče postopalo na tak način, bi dejansko tožnik nekaj imel od škode, ki mu jo je protipravno povzročil toženec, na ta način bi bilo zadoščeno tožniku in pravu. Glede razdelitve pravdnih stroškov se tožnik sklicuje na sodno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 983/2010 z dne 26. 5. 2010, ker je sodišče razdelilo stroške strank po drugem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tako, da vsaka stranka krije svoje stroške. Če bi ostalo pri sodbi, po kateri bo tožnik uspel v manjšem deležu, ni prav, da bi tožnik tožencu moral vračati njegove stroške, ta tožba je bila potrebna, vse predpravdne zahtevke tožnika je toženec zavrnil. V primeru majhnega tožnikovega uspeha v postopku bi bilo pravično, da bo vsaka stranka nosila svoje stroške postopkov, razen pritožbenih, ker je s pritožbo tožnik uspel, jih je prav naložiti v povrnitev nasprotni stranki. Skupni potrebni stroški – izvedenine – pa bi se morali porazdeliti glede na uspeh v pravdi. Tožnik je imel odobreno brezplačno pravno pomoč, to pomeni, da bo moral stroške postopka vrniti do višine prejete odškodnine. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo pri odmerjanju sodnih stroškov, pri ocenjevanju uspeha v pravdi in pri določitvi višine zahtevane odškodnine. Odškodnino mu je odmerilo prenizko na znesek približno 1,7 povprečne plače v RS, kar je nedopustno, nepravilno in nepravično. Tak znesek ne predstavlja pravične odškodnine za škodo, ki jo je utrpel tožnik, niti ne predstavlja pravične sankcije tožencu, pri tem imamo v konkretni zadevi še opravka s finančno neprimerljivo močnima osebama, tožnik je prejemnik nizke pokojnine, toženec pa je premožen. Tožnik ustrezne satisfakcije z zadevno izpodbijano sodbo ni prejel, tudi pravu ni bilo zadoščeno. Sodišče prve stopnje je materialno pravo uporabilo napačno, ni v zadostni meri upoštevalo dejanskega stanja škodnega dogodka, torej načina, razlogov, kako je do poškodbe tožnika prišlo. Ni upoštevalo niti podobnih primerov iz sodne prakse, saj je odmerjena odškodnina prenizka glede škode zaradi strahu in tudi škode zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti pri zdravljenju. Sodišče je sicer povzelo navedbe tožnika, samo je lahko zaznalo, da je toženec na prvi pogled fizično veliko močnejši od tožnika in da obvlada določene borilne veščine, zaradi česar je tožnika utemeljeno strah pred njim še danes, ni pa tem okoliščinam pripisalo ustrezne teže, zadostnega pomena. Oprlo se je le na mnenje izvedenca medicinske stroke, ki pa je glede strahu zaradi škodnega dogodka obravnaval le strah zaradi zadobljenih poškodb in strah povezan z zdravljenjem. Ne velja pa to za strah pred tožencem kot tak, za strah subjektivne narave in je pri tožniku prisoten v tolikšni meri, da ga tožnik smatra kot posttravmatski stresni sindrom. Izvedenec je po stroki travmatolog in zato se sodišče o ugotavljanju stopnje strahu in obstoja posttravmatskega stresa pri tožniku na mnenje travmatologa ne bi smela v celoti opreti, če te okoliščine samo ni znalo oceniti, bi moralo imenovati še izvedenca psihiatrične stroke. Glede na to, da je dejansko obstoj vsaj primarnega intenzivnega strahu pri tožniku bil ugotovljen že po izvedencu travmatologu, bi sodišče moralo nadalje po lastni oceni napraviti tudi zaključek glede obstoja dolgotrajnega subjektivnega strahu tožnika pred tožencem in glede na jasne okoliščine ter izpoved tožnika zaključiti, da tožnik velik strah pred tožencem zaradi vseh opisanih nespornih in še obstoječih okoliščin še danes trpi in da vsled te dolgotrajnosti strahu trpi posttravmatski stres. Takšen zaključek je povsem logičen in bi ga sodišče iz izvedenih dokazov lahko izpeljalo. Zato je celoten zahtevek tožnika za denarno odškodnino zaradi strahu utemeljen. Prav tako je utemeljen njegov zahtevek v višini 3.000,00 EUR za prestane telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem in bi ga sodišče moralo prisoditi v celoti. Tudi primerljiva sodna praksa kaže na to. Tožnik primeroma navaja sodno odločbo Okrajnega sodišča v Žalcu P 95/2016, kjer je tožniku za prestane telesne bolečine sodišče prisodilo znesek 1.800,00 EUR, zdravniška oskrba pa sploh ni bila potrebna in je popolno zdravljenje tožnika sledilo že po enem do dveh tednih. Tudi Višje sodišče v Celju je to prvostopenjsko sodbo potrdilo. Podoben primeru bi lahko prestavljala sodba VS RS II Ips 81/95, izdana skoraj pred četrt stoletja. Oškodovancu za prestane telesne bolečine po enem udarcu v področje levega očesa, zaradi katerega je ta lahko le 10 dni trpel lažje telesne bolečine, je sodišče prisodilo takratnih 100.000,00 SIT, to je približno 1/3 odškodnine, kot je z izpodbijano sodbo prisojena tožniku. Tožnik je v predmetni zadevi zagotovo oškodovan, utrpel je več udarcev, hujše bolečine in posledice na pram tožniku iz opisane zadeve in še približno četrt stoletja kasneje, ko je denar vreden dosti manj, kot je bil leta 1996, življenjski stroški so bistveno porasli.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v predmetnem škodnem dogodku utrpel udarnino desnega lica, udarnino desnega očesa in odrgnino predela kože pred desnim sluhovodom. Prav tako ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe o trajanju in intenzivnosti prestanih telesnih bolečin in prestanih neugodnosti. Ker hudih telesnih bolečin sodišče prve stopnje ni ugotovilo, tožnik je trpel le občasne intenzivne do zmerne telesne bolečine 2 dni, en teden občasne zmerne in dva do tri tedne občasne blage bolečine, pri kirurgu in otorinolaringologu je bil na pregledu enkrat, trikrat je bil pri izbranem zdravniku, trikrat je bil izpostavljen manjšim dozam ionizraijočega sevanja in 15 dni je bil v bolniškem staležu. Za ugotovljeno škodo iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti ob upoštevanju načina nastanka je denarna odškodnina v višini 1.500,00 EUR povsem ustrezno zadoščenje in skladna z določbami 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

6. Tudi za ugotovljen prestan kratkotrajen in intenziven primarni strah ob poškodovanju in kasneje blag sekundarni strah v trajanju dva dni, je denarna odškodnina 500,00 EUR pravično zadoščenje glede na že v vmesni sodbi pravnomočno ugotovljene okoliščine, v katerih je prišlo s tožnikovim soprispevkom v deležu 30 % do konflikta med pravdnima strankama, ki mu je sledil fizični napad toženca na tožnika. Trditev, da je tožnika še danes (torej tudi po končanem zdravljenju) strah pred tožencem in da trpi posttravmatski stresni sindrom, je pravno neupoštevna. Tožnik je umaknil tožbeni zahtevek v delu glede zahtevane odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v okviru katere bi lahko bil upoštevan zatrjevan še vedno obstoječi strah pred tožencem in posttravmatski stresni sindrom pod pogojem, če bi tožnik podal trditve o obstoju le-teh kot trajnih posledic, ki bi pomenile omejitve njegovih življenjskih aktivnosti in bi bile vzrok za duševno trpljenje. Ker pa je tožnik torej tožbeni zahtevek za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti umaknil, je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da ni pripisalo ustrezne teže tem okoliščinam ter da bi moralo imenovati še izvedenca psihiatrične stroke. Ker torej tožnik te oblike nematerialne škode ni uveljavljal (tožnik tudi ni predlagal izvedbe dokaza z izvedencem psihiatrične stroke), sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati dejstev o obstoju te škode.

7. Odškodnina v višini 2.000,00 EUR tudi kot celota po presoji pritožbenega sodišča pomeni pravično zadoščenje tožniku glede na vse ugotovljene okoliščine primera. Pritožbeno izpostavljena sodba Okrajnega sodišča v Žalcu v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju pa po presoji pritožbenega sodišče ne obravnava primerljivega primera. Iz navedenih odločb je razvidno, da je poškodovalec (toženec) napad na poškodovanca (tožnika) izvršil v tožnikovem stanovanju, kjer mu je ležečemu na postelji zadal več udarcev v predel glave, ledveni predel in zadnjico. Okoliščine in obseg poškodovanja torej niso primerljivi.

8. Prav tako ni primerljiv primer iz odločbe VS RS II Ips 81/95 iz razloga časovne odmaknjenosti. Kljub temu pa pritožbeno sodišče dodaja, da je po statističnih podatkih v letu 1996 znašala povprečna neto plača v RS 70.741,00 SIT (Ur. list RS, št. 11/96). Torej je po citirani sodbi VS RS oškodovanec prejel le približno 1,4 plače, tožniku pa je bila določena odškodnina v višini dobrih 1,7 plače. S povprečno neto plačo je opravljena relevantna primerjava realnih vrednosti denarnih odškodnin glede na materialne razmere v družbi.

9. Pritožba pa ne izpostavlja, da je prisojen znesek odškodnine 1.200,00 EUR napačen, ker pa pravilnost izračuna pomeni pravilno uporabo materialnega prava in na to mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je samo ugotovilo, da ob določeni odškodnini 2.000,00 EUR in ob upoštevanju tožnikovega 30 % soprispevka, pravilno izračunan znesek prisojene odškodnine znaša 1.400,00 EUR in ne le 1.200,00 EUR (70 % od 2.000,00 = 1.400,00). Ker je torej sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in prisodilo tožniku še odškodnino v znesku 200,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 dalje do plačila.

10. Pritožba utemeljeno graja zavrnilni del sodbe v točki II izreka, ko trdi, da je ta sam s seboj v nasprotju. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je tožnik s tožbo zahteval odškodnino 7.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 do plačila. Z vmesno sodbo in sklepom VSC Cp 93/2020 je bil pravnomočno zavrnjen njegov zahtevek za 1.500,00 EUR s pripadki. S pripravljalno vlogo z dne 29. 9. 2020 je tožnik umaknil tožbeni zahtevek za 1.800,00 EUR s pripadki (odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti) ter vztrajal pri zahtevku 4.000,00 EUR s pripadki (za škodo iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti in prestanega strahu). Glede na sklep o v posledici delnega umika ustavljenem pravdnem postopku za zahtevek v delu za 1.800,00 EUR s pripadki in glede na prisojen znesek 1.400,00 EUR, je zavrnjen tožbeni zahtevek le za 2.600,00 EUR s pripadki.

11. Ob obrazloženem je pritožbeno sodišče lahko samo odpravilo nasprotje v izreku odločbe sodišča prve stopnje, ki pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ob delni ugoditvi pritožbi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za 2.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 dalje (5. alineja 358. člena ZPP), tožniku pa prisodilo še odškodnino v višini 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 dalje do plačila.

12. Pritožbeno sodišče drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti uradoma, ni ugotovilo (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo tožnikov pravdni uspeh na način z upoštevanjem prvega tožbenega zahtevka 7.300,00 EUR s pripadki, saj je tožnik delno umaknil tožbeni zahtevek šele 10 dni pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje. Z vmesno sodbo in sklepom Cp 93/2020 je bila razveljavljena odločitev o pravdnih stroških v sodbi P 231/2017, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržana za končno odločbo. Sodišče prve stopnje je moralo v novem sojenju z izpodbijano sodbo odločiti o vseh stroških postopka, kar je tudi opravilo, vendar je pri tem res zmotno uporabilo določbe ZOdv glede upoštevanja stroškov izvedenca.

14. Ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni priznalo tožniku stroškov za vložitev pritožbe, saj iz obrazložitve v drugem odstavku točke 25 izpodbijane sodbe izhaja, da je priznalo kot potrebne stroške 500 točk za pritožbo po tar. št. 21/1 OT. Ti stroški so prav tako pravilno priznani glede na končni uspeh, sicer pa ne drži pritožbena trditev, da je tožnik s pritožbo v celoti uspel, ker je uspel le delno glede na ugotovljen njegov soprispevek.

15. Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče tožnikove vloge ovrednotilo ali razvrednotilo po lastni presoji, da bi moralo priznati priglašene stroške, ker so bili priglašeni po OT, da je arbitrarno odločanje o tem, kaj bo priznalo kot vlogo in kaj kot kratek dopis in kaj vlogo, ki je bila poslana na sodišče po pozivu sodišča. Te pritožbene navedbe niso konkretizirane, saj ne pojasnijo, katere vloge je sodišče prve stopnje razvrednotilo oziroma ovrednotilo po svoji prosti presoji. Pritožba ne pojasni, katere vloge je sodišče opredelilo v nasprotju z OT in katere je ovrednotilo v nasprotju z OT, v točki 27 obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje pojasnilo stroške za sestavo vlog, katerih ni priznalo in katerih ne v zahtevani višini ter navedlo tudi razloge. V pristojnosti sodišča je presoja potrebnosti stroškov in s tem tudi presoja vloženih pisnih vlog po vsebini (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Tako je pravilno ugotovilo, da znašajo vsi tožnikovi stroški za pooblaščenca po določbah OT v višini 2.989,5 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.793,70 EUR.

Res pa je napačno upoštevalo določbo drugega odstavka 2. člena OT, ko je prištelo še 22 % (394,61 EUR) pribitka na račun DDV. Tožnikova pooblaščenka ni zavezanka za DDV, vendar je v tem delu odločitev v korist tožniku in ker se je pritožil le tožnik, pritožbeno sodišče v to odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo (359. člen ZPP).

16. Pritožba pa ima prav, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo določbo petega odstavka 17. člena ZOdv, ko je k stroškom pooblaščenke v višini 2.188,31 EUR prištelo stroške izvedenin v višini 1.052,41 EUR, nato ugotovilo 27,4 % uspeh tožnika in kot njegove potrebne stroške ugotovilo temu uspehu ustrezen del v višini 887,96 EUR, nato pa ta znesek prepolovilo.

Ta določba glede na odločbe Bpp tožnika velja za nagrado njegovemu pooblaščencu - odvetniku, torej bi sodišče prve stopnje moralo priznati polovico ugotovljene nagrade, to je znesek 1.094,15 EUR, temu znesku nagrade pa prišteti stroške izvedenine 1.052,41 EUR, nato upoštevati uspeh 27,4 % glede na celoten znesek priznanih stroškov 2.146,56 EUR in ugotoviti, da znašajo uspehu ustrezni potrebni tožnikovi stroški 588,15 EUR in ne le 443,93 EUR, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ker pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo tudi tožnikov pravdni uspeh, čeprav je pravilno opisalo način ugotavljanja uspeha s primerjavo zahtevanega zneska odškodnine 7.300,00 EUR in prisojenega zneska (sedaj pravilno) 1.400,00 EUR. Tožnikov pravdni uspeh znaša namreč 19,18 %, temu uspehu ustrezen del njegovih potrebnih stroškov pa znaša 411,71 EUR (19,18 % od 2.146,56 EUR), kar pa je manj, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki jih je ugotovilo v znesku 443,98 EUR. Zato je pritožbeno sodišče upoštevalo ta ugotovljeni znesek kot tožnikovemu uspehu ustrezen del potrebnih stroškov postopka, ker mu to ni v škodo.

17. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da so toženčevi potrebni stroški postopka znašali 1.504,76 EUR, je bil dejanski (pravilno ugotovljen) toženčev uspeh glede na zgoraj obrazloženo 80,82 %, ustrezen del njegovih potrebnih stroškov pa 1.216,14 EUR. Kot je bilo že rečeno, se je pritožil le tožnik, zato je pritožbeno sodišče upoštevalo ugotovitev sodišča prve stopnje, da znaša toženčev pravdni uspeh 72,6 % in njegovemu uspehu ustrezen del potrebnih stroškov 1.092,46 EUR ter da je po pobotanju stroškov dolžan tožnik povrniti tožencu 648,48 EUR stroškov postopka. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče presodilo, da pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških pravdnega postopka in jo je potrdilo.

18. Pritožbeno sodišče verjame tožniku, da je bila tožba potrebna, vendar tožnik nosi riziko uspeha s postavljenim tožbenim zahtevkom. Pritožbeno sodišče se ne strinja, da je tožnik zahtevek postavil kot laik, saj v pritožbi sama navaja, da je pri tem bila upoštevana tudi sodna praksa, iz tožbe same pa izhaja, da jo je sestavila kvalificirana pooblaščenka – odvetnica.

19. Glede na to, da je na tožniku dokazno breme dokazati višini zatrjevane škode in s tem utemeljenost tožbenega zahtevka, so njegovo breme dokazovanja stroški pridobljenega izvedenskega mnenja (152. člen, prvi odstavek 153. člena ZPP), s katerim se dokazuje utemeljenost višine zahtevane odškodnine. Zato je zmotno stališče pritožbe, da so to skupni potrebni stroški postopka.

Upoštevan pravdni uspeh tožnika 27,4 % pa po presoji pritožbenega sodišča ni tako majhen uspeh in tožnikova obveznost povrnitve stroškov tožencu glede na glavnico prisojene odškodnine 1.400,00 EUR znaša dobrih 46 %, toženec pa bo moral tožniku plačati še zakonske zamudne obresti od te prisojene glavnice za čas več kot pet let, kar tudi ni zanemarljivo. Premoženjske razmere pravdnih strank pa niso pravno upoštevne pri odločitvi o povrnitvi stroškov pravdnega postopka.

20. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče pritožbi zoper odločitev o stroških postopka ni ugodilo.

21. Tožnik je torej s pritožbo delno uspel, njegov uspeh je pritožbeno sodišče ocenilo na 7,7 %, kar je zanemarljiv uspeh. Dejansko je namreč izpodbijal zavrnitev zahtevka za 2.600,00 EUR, uspel pa je iztožiti še 200,00 EUR. Kljub temu pa je delno uspel glede glavnega zahtevka, zato mu je priznalo temu uspehu ustrezen del potrebnih pritožbenih stroškov.

Priglasil je stroške v višini 375 točk za sestavo pritožbe po tar. št. 21/I OT in 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT. Priglašeni stroški so bili potrebni in so priglašeni v skladu z OT, glede na vrednost točke 0,60 EUR pa znašajo 229,50 EUR. Pritožbenemu uspehu ustrezen del pa znaša 17,67 EUR in toliko mu mora povrniti toženec v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

12.08.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 885/2016-2
• VSC sodba Cp 492/2011
• VSL sodba in sklep II Cp 3672/2012