VSC Sodba II Kp 37992/2018

Jedro

Na podlagi medicinske dokumentacije že postavljena izvedenka sodne medicine potrdila, da je B. M. utrpela dva udarca z ročajem metle. En udarec je bil usmerjen v predel zgornjega dela leve podlahti, drug udarec pa je bil usmerjen v področje leve dlani in glede na to, da je bila opisana precej velika oteklina v zgornjem delu leve podlahti, je dopustila, da je oškodovanka v tem delu utrpela dva topa udarca z ročajem metle v področju leve podlahti. Po povedanem se pritožbene navedbe v smeri, da oškodovanka ni žrtev v tem stanovanjskem bloku, kot je sama izpovedovala in da tudi iz njenih pisanj izhaja, da ima oškodovanka preganjavico, da ji vsi želijo škodovati, zato kreira razne teorije zarote, izkažejo kot nerelavantne za obravnavani dogodek in ne izkazujejo očitkov pritožbe glede razlogov v izpodbijani sodbi, relevantnih za ta kazenski postopek, temveč izključno vrednostno oceno oškodovankinih osebnostnih lastnosti, kar je nekorektno in tudi ni predmet tega kazenskega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženka je dolžna plačati sodno takso za pritožbo

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče spoznalo obdolženko za krivo storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 122 KZ-1 in ji po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 122 KZ-1 določilo zaporno kazen tri mesece, ki pa ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku člena 95 ZKP je obdolženki naložilo v plačilo stroške postopka v višini 448,52 EUR, plačila sodne takse pa jo je oprostilo.

2. Taki odločitvi nasprotuje obdolženka s pravočasno vloženo pritožbo po svojih zagovornikih z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitve zakona in zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se izpodbijana sodba spremeni in se obdolženko oprosti storitve očitanega ji kaznivega dejanja.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je nesporno ugotovilo, da je v večstanovanjski hiši na naslovu P., ..., v kateri živita med drugim tudi obdolženka in oškodovanka, prihajalo v obdobju v letih 2017 – 2019 do konfliktnih situacij predvsem zaradi oškodovankinega načina sobivanja s psi, zaradi česar so stanovalci, med njimi tudi obdolženka in priča S.Š. podali več prijav pristojnim organom, ki so nato uvedli prekrškovne postopke zoper obdolženko, ki so se končali v nekaterih primerih tudi z odvzemom živali. O dogodku 28. 5. 2008, o katerem sta obdolženka in oškodovanka izpovedovali različno. Kar pa zadeva očitek obdolženki, da je z ročajem metle udarila v področje leve dlani oškodovanko in ji na ta način povzročila v izreku navedeno lahko telesno poškodbo, pa je prijavo na policiji še istega dne podala tudi sama oškodovanka B. M..

6. Pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pritožnica utemeljuje z obsežnim povzemanjem najprej obdolženkinega zagovora, v katerem je obdolženka opisovala težave zaradi z oškodovankinih psov, ki se jih bojijo ne le ona, temveč vsi stanovalci, zato že iz tega razloga po prepričanju pritožbe ni moglo priti do poškodovanja oškodovanke, kot se ji očita z izpodbijano sodbo, čeprav pa obdolženka ni zanikala verbalnega konflikta z oškodovanko kritičnega dne, ki je skupaj s svojim psom prihajala v stanovanjski blok po stopnicah za pričo Š., ki je stopila nato v obdolženkino stanovanje.

7. Ne držijo pritožbene navedbe, da prvo sodišče ni celovito in vsestransko v skladu z metodološkim napotkom iz drugega odstavka člena 17 ZKP obdolženkin zagovor ocenjevalo v odnosu do vseh ostalih izvedenih dokazov in da ga je v ključnem delu, to je glede poškodovanja oškodovanke napačno dokazno ocenilo. Pritožba sama povzema ugotovitev sodišča, da je tega dne med obdolženko in oškodovanko prišlo do verbalnega konflikta zaradi čiščenja stopnic in da se je zaradi hrupa, ki je v zvezi s tem nastal, oglasila tudi priča Vidakovič, ki sicer samega dogodka ni videla. Vendar pa za presojo, kaj se je dejansko dogajalo med obdolženko in oškodovanko v kritičnem času ni relevantno, kako pred tem je potekala komunikacija med oškodovanko in pričo Š. pred vhodom v stanovanjski blok, temveč je bistveno, kaj se je dogajalo na stopnišču pred obdolženkinim stanovanjem. Prvo sodišče je v zvezi s tem temeljito zaslišalo ne le obdolženko in oškodovanko, temveč tudi priče S. Š., F. V., I. V., I. P., D. O. in J. A. in nato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v nasprotju s pritožbenimi navedbami zanesljivo ugotovilo, da je oškodovanka v ključnih segmentih ves čas izpovedovala skladno. Ne drži pritožbeni očitek, da ni znala opisati predmeta, s katerim je bila poškodovana in da ni bila niti prepričana, če je sploh šlo za metlo. Prvo sodišče je namreč njeno izpoved v tem delu preverilo s podatki na Policijski postaji Mozirje (uradni podatki na list. št. 118), ko je že ob prihodu na policijo povedala, da jo je obdolženka večkrat udarila z metlo, identične navedbe pa izhajajo tudi iz njene prijave v zapisniku o podaji ustne kazenske ovadbe 1. 6. 2018 in tudi iz dokumentacije SB Celje. Ob zaslišanju na glavni obravnavi 20. 11. 2019 (zapisnik na list. št. 67 in nadaljnje) pa je na dodatna vprašanja določno povedala, da jo je obdolženka udarila z ročajem metle, dopustila pa je možnost, da je ta predmet z ročajem bilo lahko omelo, zgledalo pa je po njenem kot metla, zato je očitek pritožbe v tem delu protispisen. Zaključkov v tem delu pa pritožba ne more omajati niti s podajanjem lastne dokazne ocene obdolženkinega zagovora, da metle sploh ne poseduje.

8. Pritožba skuša z izpostavljanjem oškodovankinega načina življenja v večstanovanjski hiši, v kateri prihaja občasno do konfliktov zaradi oškodovankinih psov, prepričati, da je bilo oškodovankino ravnanje posledica njenega motiva, da se maščuje obdolženki, saj so ji malo pred tem dogodkom že odvzeli psa, oškodovanka pa se poslužuje podobnih načinov s prijavami tudi napram ostalim stanovalcem in si nenehno izmišljuje neresnične dogodke. S takimi pritožbenimi navedbami se ni mogoče strinjati.

9. Ni sicer dvoma, da je sobivanje v omenjeni stanovanjski hiši tudi zaradi oškodovankinega odnosa do živali za same stanovalce moteč, o čemer pričajo številne prijave na policiji in inšpekcijskih organih, ni pa mogoče s tako posplošenimi navedbami in z vpletanjem zgodb z ostalimi osebami (I.P., B. A.), ki nimajo nobene povezave z obravnavanim dogodkom, ki je pod obtožbo, spodnesti zanesljivih ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je obdolženka po verbalnem konfliktu z oškodovanko le-to na način, ki izhaja iz sodbenega izreka telesno poškodovala. Prvo sodišče se je o slednjem ključnem relevantnem dejstvu prepričalo tudi na podlagi izpovedbe policista D. O., s katerim je prišla oškodovanka najprej v kontakt neposredno po dogodku in mu takrat povedala, da jo je obdolženka udarila večkrat po roki, policist pa je takrat tudi zaznal oškodovankino otečeno roko, zato jo je tudi napotil v zdravstveni dom. Po dogodku pa je tudi J. A., ki ji je vozil drva, razložila, da ne more nositi desk, ker ji je soseda zlomila roko. Slednje je tudi po oceni pritožbenega sodišča ključno in prvo sodišče je obdolženkin zagovor, da do poškodbe ni prišlo, ovrglo tudi ob pravilni dokazni oceni vse razpoložljive zdravstvene dokumentacije in tudi na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke.

10. Sicer drži, da je izvedenka za nastanek izkazane poškodbe pri oškodovanki dopustila več različnih načinov, pritožba pa spregleda, da je postavljena izvedenka potrdila, da je oškodovankina poškodba lahko nastala tudi ob udarcu z ročajem metle, ki bi lahko v področju leve dlani povzročil tudi prelome večih dlančnih v sklenjeni vrsti ali pa celo prelom dlančnice s premaknitvijo, kar pa je huda telesna poškodba. Pritožbene navedbe pa, ki merijo na nastanek oškodovankinih poškodb pri padcu zaradi oškodovankinega neobvladovanja psov in, da metla ni nevarno sredstvo, pa so le na ravni ugibanj in nimajo osnove v izvedenih dokazih, zlasti pa ne v navedenem izvedenskem mnenju, da zato tudi ni podana kršitev zakona.

11. S pritožbo pa se tudi ni mogoče strinjati v delu, da je sam način nastanka dogodka, kot ga zatrjuje oškodovanka, nelogičen, v kar skuša pritožba prepričati s tem, da v primeru, če bi držal zagovor obdolženke, bi se oškodovanka nedvomno instinktivno umaknila po stopnicah navzgor ali navzdol, saj je imela vso možnost, pa tega ni storila, saj bi namreč povprečen človek v taki situaciji odreagiral z odmikom, ne pa čakal na naslednji udarec. Pritožba namreč v tem delu spregleda, da je na podlagi medicinske dokumentacije že postavljena izvedenka sodne medicine potrdila, da je B. M. utrpela dva udarca z ročajem metle. En udarec je bil usmerjen v predel zgornjega dela leve podlahti, drug udarec pa je bil usmerjen v področje leve dlani in glede na to, da je bila opisana precej velika oteklina v zgornjem delu leve podlahti, je dopustila, da je oškodovanka v tem delu utrpela dva topa udarca z ročajem metle v področju leve podlahti. Ker pa je oškodovanka zatrjevala tri udarce, pa iz izvedenskega mnenja izhaja, da je povsem mogoče, da je oškodovanka refleksno pokrčila levo zgornjo okončino predobrazni del glave in s tem preprečila udarce z ročajem metle po glavi in tako utrpela udarnine po levi podlahti in levi dlani, ki so imele v tem primeru značaj obrambnih poškodb. Pritožbeno sklepanje in pričakovanje, da bi se morala oškodovanka v primeru nanjo uperjenih udarcev z metlo umakniti po stopnicah navzgor ali navzdol, pa prav tako ostaja na ravni videnja in dokazne ocene pritožbe, ki pa v tem delu tudi ni utemeljena. Tudi navedbe, da obdolženka očitanega dejanja ni storila že iz razloga, ker bi oškodovankin pes odreagiral z napadom nanjo in branil gospodarico z veliko laježa, česar pa tudi ni potrdila nobena priča, prav tako pa ni izkazano oškodovankino vpitje in klic na pomoč, so neutemeljene. Tudi do okoliščine, da je oškodovanka imela v času obravnavanega dogodka ob sebi psa, se je prvo sodišče opredelilo in ne glede na izpoved zaslišanih prič, da se oškodovankinega psa bojijo ne samo obdolženka, temveč tudi drugi stanovalci v bloku izključilo možnost, da zgolj zaradi strahu pred psom obdolženka očitanega dejanja ni mogla storiti, kar je prvo sodišče prepričljivo obrazložilo s tem, da je obdolženka oškodovanko udarila z ročajem metle tako, da se psu tudi ni povsem približala, saj je stala na določeni razdalji, takim razlogom pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

12. Po povedanem se pritožbene navedbe v smeri, da oškodovanka ni žrtev v tem stanovanjskem bloku, kot je sama izpovedovala in da tudi iz njenih pisanj izhaja, da ima oškodovanka preganjavico, da ji vsi želijo škodovati, zato kreira razne teorije zarote, izkažejo kot nerelavantne za obravnavani dogodek in ne izkazujejo očitkov pritožbe glede razlogov v izpodbijani sodbi, relevantnih za ta kazenski postopek, temveč izključno vrednostno oceno oškodovankinih osebnostnih lastnosti, kar je nekorektno in tudi ni predmet tega kazenskega postopka.

13. Prvo sodišče je torej zanesljivo ugotovilo, da je oškodovanka tega dne bila poškodovana s strani obdolženke na opisan način. Prepričljivo je obrazložilo tudi obdolženkin subjektiven odnos do storjenega dejanja (krivdo), zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek o obstoju dvoma, zaradi česar bi bila podana podlaga za izrek oprostilne sodbe, kot neutemeljeno predlaga pritožba, ki ji posledično ni priznati uspeha pri uveljavljanju pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve zakona. Pritožba je sicer na načelni ravni uveljavljala tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, vendar tega pritožbenega razloga ni obrazložila, uradni preizkus izpodbijane sodbe v tem delu pa ni pokazal nepravilnosti, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma.

14. Ker je pritožba vložena zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi po sodišču prve stopnje izrečeno kazensko sankcijo. Ugotovilo je, da je sankcija opozorilne narave izrečena ob upoštevanju vseh ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, kar je prvo sodišče obrazložilo v točki 29) izpodbijane sodbe, prav tako pa sta v njej določena zaporna kazen in preizkusna doba v zakonskih okvirih in v skladu z načelom individualizacije pri izreku kazenskih sankcij, zato poseg v tako izrečeno sankcijo ni potreben, pritožba pa izrečene kazenske sankcije izrecno po sami višini tudi ni problematizirala.

15. Iz teh razlogov in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP, je bilo potrebno pritožbo obdolženkinih zagovornikov zavrniti (člen 391 ZKP) in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker obdolženka s pritožbo ni uspela, bo morala v skladu s prvim odstavkom člena 98 ZKP plačati strošek pritožbenega postopka - sodno takso, katero pa ji bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje, pred katerim je tekel kazenski postopek.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSM sodba II Kp 794/2009
• VSC Sodba II Kp 27285/2016
• VDSS sodba Pdp 375/2014