<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sodba II Kp 57047/2020

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2021:II.KP.57047.2020
Evidenčna številka:VSC00045764
Datum odločbe:18.05.2021
Senat, sodnik posameznik:Jožica Arh Petković (preds.), Andrej Pavlina (poroč.), Branko Aubreht
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pritožbeni razlogi - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - nedovoljeni pritožbeni razlogi - nepopolna ali zmotna ugotovitev dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona

Jedro

Pretežni del pritožbenih navedb je zagovornica posvetila izpodbijanju prvostopenjske sodbe iz razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker naj bi bil prekršen v vprašanju, ali so dejanja, zaradi katerih se obtoženec preganja, kazniva dejanja. Gre sicer za dovoljen pritožbeni razlog v smislu določbe drugega odstavka 370. člena ZKP, a sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnica s trditvami kot bodo povzete in pritožbeno ocenjene v nadaljevanju, uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo z znesku 450,00 EUR.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi T. T., po podanem in s strani prvega sodišča sprejetem sporazumu o priznanju krivde, sklenjenim med obtožencem in Okrožnim državnim tožilstvom v Celju dne 9. 11. 2018, številka Kt/1279/2012, spoznan za krivega storitve treh kaznivih dejanj goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), dveh kaznivih dejanj goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 211. v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Izrečeni sta mu bili enotna kazen dveh let in osmih mesecev zapora ter enotna denarna kazen 860 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, skupaj 17.200,00 EUR. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je bilo v enotno kazen zapora všteto pridržanje 24. 4. 2014 od 6.00 do 19.35 ure. Po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 je sodišče odločilo, da se izrečena enotna kazen zapora izvrši tako, da obtoženi med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Sodišče prve stopnje je obtožencu odobrilo obročno plačilo denarne kazni in sicer v štiriindvajsetih zaporednih mesečnih obrokih po 716,67 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 30. dan po pravnomočnosti sodbe, ostalih 23 obrokov pa na isti dan vsakega naslednjega meseca. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, razen krivdno povzročenih stroškov po prvem odstavku 94. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je obtoženi dolžan povrniti: potrebne izdatke oškodovank U. Š. in L. Š. in potrebne izdatke ter nagrado njunih pooblaščencev, odvetnikov iz Odvetniške družbe G., o. p., d. o. o., iz L., oškodovanca B. V. in njegovega pooblaščenca D. L., odvetnika v M., oškodovanke I. Š., oškodovanke N. G. (po pokojnih oškodovancih M. in S. Z.); skupaj z obtoženim P. P. potrebne izdatke oškodovanke M. S. (prej Š.) in potrebne izdatke ter nagrado njenih pooblaščencev, odvetnikov iz Odvetniške pisarne K. iz M.; skupaj z obtoženim D. P. pa izdatke oškodovanke Z. Š. in potrebne izdatke ter nagrado njenih pooblaščenk T. K. in M. C., odvetnic v M.

2. Zoper sodbo sodišče prve stopnje sta se pravočasno pritožila obtoženec in njegova zagovornica. Obtoženi pritožbeno izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka v delu, kjer mu je bilo naloženo, da povrne potrebne izdatke oškodovancev ter nagrade in potrebne izdatke njihovih pooblaščencev. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da jo odpravi v delu, ki se nanaša na potrebne izdatke oškodovancev te potrebne izdatke in nagrade njihovih pooblaščencev oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obtoženčeva zagovornica uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in po 3. točki 372. člena ZKP ter kršitev 22., 25., 28. in 31. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo pod točkami I/A in I/B 1-5 spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbi ni bil vložen.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi obtoženega T. T.:

5. Obtoženi T. T. pritožbeno izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka v tistem delu, kjer je sodišče prve stopnje po prvem odstavku 95. člena ZKP odločilo, da je dolžan povrniti potrebne izdatke oškodovank U. Š. in L. Š. in potrebne izdatke ter nagrado njunih pooblaščencev, odvetnikov iz Odvetniške družbe G., o. p., d. o. o. iz L., oškodovanca B. V. in njegovega pooblaščenca D. L., odvetnika v M., oškodovanke I. Š. ter oškodovanke N. G. (po pokojnih oškodovancih M. in S. Z.). Obtoženi T. T. in obtoženi P. P. sta skupaj dolžna povrniti potrebne izdatke oškodovanke M. S. in potrebne izdatke ter nagrado njenih pooblaščencev, odvetnikov iz Odvetniške pisarne K. v M., skupaj z obtoženim D. P. pa je obtoženi T. T. dolžan povrniti še potrebne izdatke oškodovanke Z. Š. in potrebne izdatke ter nagradno njenih pooblaščenk T. K. in M. C., odvetnic v M. Sodišče prve stopnje stroškov oškodovancev in njihovih pooblaščencev še ni odmerilo in si je odločanje o njihovi višini pridržalo za posebni sklep v smislu določbe drugega odstavka 93. člena ZKP.

6. Obtoženčev pritožbeni očitek, da mu sodišče prve stopnje ne bi smelo naložiti v povrnitev stroškov oškodovancev in njihovih pooblaščencev, češ da je z njimi sklenil poravnave, v katerih so se sporazumeli, da drug proti drugemu več nimajo nobenih obveznosti in zahtevkov, da imajo poravnane vse medsebojne zahtevke ter da se vsem morebitnim ostalim zahtevkom odpovedujejo, je pravno zmoten. Stroški kazenskega postopka so po kazenskem postopkovniku lahko predmet poravnave le v primeru iz določbe drugega odstavka 96. člena ZKP, če se postopek, ki teče na podlagi zasebne tožbe ali zahteve oškodovanca kot tožilca, ustavi zaradi umika obtožbe in se obdolženec in zasebni tožilec ali oškodovanec kot tožilec lahko poravnata o svojih medsebojnih stroških. Sicer pa je po prvem odstavku 93. člena ZKP sodišče dolžno odločiti, kdo plača stroške postopka in kolikšni so v vsaki sodbi in v vsakem sklepu, s katerim se ustavi kazenski postopek, ali zavrže obtožnica. Ko v primeru obsodilne sodbe sodišče odloča o stroških kazenskega postopka, lahko v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP, kot je to bilo v obravnavanem primeru, sklene, da obdolženca oprosti povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, vendar pa lahko po citirani določbi sodišče obdolženca oprosti le povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Ker so potrebni izdatki oškodovanca in njegovega zakonskega zastopnika ter nagrada in potrebni izdatki njegovega pooblaščenca uvrščeni pod 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP, obdolženca teh stroškov kazenskega postopka ni možno oprostiti, ker procesni zakon tega ne dopušča.

7. Glede na zgoraj navedeno je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je odločba o stroških kazenskega postopka neoporečna tudi v izpodbijanem delu, ki se nanaša na povrnitev potrebnih izdatkov oškodovancev ter nagrad in potrebnih izdatkov njihovih pooblaščencev in je zato pritožbo obtoženega T. T. zavrnilo kot neutemeljeno.

K pritožbi zagovornice obtoženega T. T.:

8. Zagovornica absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (kršene procesne določbe tu ne konkretizira) uveljavlja s trditvijo, da je v predmetnem kazenskem postopku vložila več predlogov za izločitev nedovoljenih dokazov, o katerih pa prvostopenjsko sodišče ni odločilo. V dveh vlogah, ki ju je prvostopenjsko sodišče prejelo 2. in 3. 11. 2016 je podala pripombe na prepis zvočnega zapisa zaslišanj Z. Š. in D. Š. ter predlagala, da se iz zapisnika izloči odgovore, ki sta jih priči podali na kapciozna in sugestivna vprašanja preiskovalnega sodnika. Za zagovornico je tudi sporno, da je zaslišanje teh prič opravila sodniška pripravnica kot oseba brez pravosodnega izpita. Sodišče prve stopnje naj bi s tem, ko o predlogih zagovornice ni odločilo, kršilo obtoženčevi ustavni pravici do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave), izpodbijana sodba pa tudi nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

9. Sodišče druge stopnje zavrača zgoraj povzete pritožbene očitke. Priči Z. Š. in D. Š. sta bili zaslišani 28. 9. 2016 po zaprošenem Okrožnem sodišču v Murski Soboti. Res ju je zaslišala sodniška pripravnica, a pod vodstvom mentorja okrožnega sodnika M. R., kar dopuščajo določbe 55. člena Zakona o sodiščih ter 3. člena Pravilnika o programu sodniškega pripravnika in pravniškem državnem izpitu. Zagovornica je bila navzoča na zaslišanju obeh prič in tedaj tovrstnih pripomb glede poteka zaslišanja ni imela. Že iz samih vlog na katere se sedaj zagovornica sklicuje je očitno, da je šlo za podajanje pripomb na prepis zvočnega zapisa zaslišanja obeh prič, saj ju je zagovornica tako naslovila kot tudi sama navaja v aktualni pritožbi. Po prvem odstavku 241. člena ZKP pri zaslišanju priče ni dovoljeno slepiti (kapciozna vprašanja) niti ji ni dovoljeno postavljati takih vprašanj, v katerih je že obseženo navodilo, kako naj odgovori (sugestivna vprašanja), vendar pa ravnanje v nasprotju s to določbo nima za posledico, da bi bil zapisnik o zaslišanju priče procesno neveljaven dokaz, lahko pa je neverodostojen1. Nenazadnje je treba opozoriti tudi na dejstvo, da se izpodbijana sodba sploh ne opira na izpovedbe navedenih dveh prič, pač pa je bila sprejeta na podlagi sporazuma o priznanju krivde z dne 9. 11. 2018. Zato sodišče druge stopnje zaključuje, da smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni bila podana, prav tako pa ne bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki istega zakonskega določila, ker naj bi se po mnenju pritožnice prvo sodišče v izpodbijani sodbi moralo opredeliti do njenih vlog, podanih 2. in 3. 11. 2016.

10. Pritožnica bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zatrjuje tudi na podlagi prepričanja, da so opisi kaznivih dejanj pod točkami I/A in I/B 1-5 sami s sabo v nasprotju. V tem delu pritožbe nasprotij ne konkretizira in zato se sodišče druge stopnje do njih ne more opredeliti. Opis dejanja je v precejšnji meri sam s seboj v nasprotju le tedaj, ko so v njem nasprotja o posameznih odločilnih dejstvih, tega pa zagovornica v pritožbi niti ne zatrjuje.

11. Pretežni del pritožbenih navedb je zagovornica posvetila izpodbijanju prvostopenjske sodbe iz razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker naj bi bil prekršen v vprašanju, ali so dejanja, zaradi katerih se obtoženec preganja, kazniva dejanja. Gre sicer za dovoljen pritožbeni razlog v smislu določbe drugega odstavka 370. člena ZKP, a sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnica s trditvami kot bodo povzete in pritožbeno ocenjene v nadaljevanju, uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP.

12. V skladu z določbo prvega odstavka 450.č člena ZKP je prvostopenjsko sodišče sporazum o priznanju krivde z dne 9. 11. 2018 preizkusilo na predobravnavnem naroku 26. 10. 2020 in po drugem odstavku istega zakonskega določila presodilo, da je skladen določbam 450.a, 450.b in 450.c člena ZKP ter da so glede priznanja krivde izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 285.c člena ZKP. Ko je predsednica razpravnega senata ugotovila, da je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja, ki ga je dal prostovoljno, in da je priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu, je priznanje krivde sprejelo. Obtoženi in njegova zagovornica na ta sklep nista imela pripomb. Nato je sodišče prve stopnje v skladu z določbo tretjega odstavka 450.č člena ZKP nadaljevalo postopek smiselno, kot da je obtoženec izjavil, da priznava krivdo po obtožbi (285.č člena ZKP). V takšnem primeru se obrazložitev sodbe omeji le na ugotovitev, da je obtoženi krivdo priznal, predsednica senata pa priznanje krivde sprejela. Natančna obrazložitev preizkusa podprtosti priznanja krivde z dokazi v spisu v tem primeru ni potrebna, saj bi se tako izničil namen zakona in se obrazložitev sodbe na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde ne bi bistveno razlikovala od obrazložitve sodbe, sprejete po opravljeni glavni obravnavi. Priznanje krivde namreč učinkuje kot delna odpoved pravici do sodnega varstva in predstavlja odstop od dolžnosti sodišča obrazložiti izrek o krivdi.

13. Pritožnica zagovarja tezo, da ni odgovornost obtoženega T. T., da so se posli odvili drugače od pričakovanj oškodovancev kot posojilojemalcev. Slednji so bili prepričani, da bodo posojila in obresti vrnili v skladu z dogovorom ter da bo prodajna pogodba uničena. V opisu predmetnih kaznivih dejanj pa se obtožencu niti ne očita, da naj bi oškodovance spravil v zmoto glede njihove sposobnosti vračila posojila. Očitek o izkoriščanju naivnosti oškodovancev ni znak kaznivega dejanja goljufije. Opisi ne predstavljajo konkretizacije spravljanja v zmoto. Ni konkretizirano, da bi znesek kupnine kot je naveden v posamezni pogodbi za oškodovance predstavljal pomemben podatek. V opisih kaznivih dejanj ni konkretizirano, da oškodovanci pogodb ne bi podpisali, če bi vedeli kolikšna kupnina je v njih navedena. Opis tudi ne konkretizira, kdo naj bi bil dolžan oškodovancem posebej predstaviti pogodbe. Vse pogodbe so bile zapisane v obliki notarskega zapisa in z nedvoumnim naslovom iz katerega je bilo jasno, da gre za prodajno pogodbo. Po mnenju pritožnice očitno izstopa pomanjkanje opisa, da naj bi obtoženec od vsega začetka vedel, da posojila ne bodo vrnjena. Zavarovanje je sicer res bilo nesorazmerno in je imel obtoženec na koncu nesorazmerno korist, vendar je bilo to oškodovancem ves čas jasno in ni bilo v ničemer odvisno od cene, navedene v prodajni pogodbi.

14. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 stori, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Opis kaznivega dejanja goljufije mora torej obsegati poleg časa in kraja storitve še: storilčev namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, izvršitveno dejanje, to je navedbo okoliščin, s katerimi je opisano storilčevo spravljanje oziroma puščanje druge osebe v zmoti ter prepovedano posledico, to je opisa aktivnega ali pasivnega ravnanja oškodovanca v škodo lastnega ali tujega premoženja, pri čemer je nastanek škode, ki se odraža v zmanjšanju oškodovančevega ali tujega premoženja ali oškodovanju drugih premoženjskih pravic in je posledica storilčevega goljufivega ravnanja, konstitutivni znak tega kaznivega dejanja. Obtožencu opisi predmetnih kaznivih dejanj očitajo (samemu ali v sostorilstvu) ravnanje z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, spravljanje oškodovancev v zmoto z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin oziroma lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, s čimer so bili zapeljani, da so v škodo svojega premoženja nekaj storili ter zaradi tega utrpeli premoženjsko škodo. Opisi pod točkami I/A ter I/B – 1, 3 in 5 vsebujejo tudi kvalifikatorno okoliščino iz tretjega odstavka 211. člena KZ-1 in sicer povzročitev velike premoženjske škode.

15. Opis kaznivega dejanja goljufije v kvalificirani obliki po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 pod točko I/A krivdoreka obtoženemu T. T. očita spravljanje oziroma puščanje v zmoti oškodovank U. in L. Š. z izvršitvenima oblikama lažnivega prikazovanja in prikrivanja dejanskih okoliščin, povezanih z zavarovanjem posojila v višini 6.000,00 EUR. Opis konkretizira, da sta oškodovanki pri ločeno obravnavani notarki 15. 2. 2011 podpisali prodajno pogodbo v obliki notarskega zapisa med njima in obtožencem za nepremičnino (stanovanje na naslovu K.), z lažno navedbo, da je bila kupnina za stanovanje v višini 200.000,00 EUR poravnana ob podpisu pogodbe, preostanek v višini 10.000,00 EUR pa bo poravnan do 15. 6. 2011. V opisu je navedeno, da sta oškodovanki to pogodbo podpisali v zmoti, v katero ju je spravil obtoženi z lažnim zatrjevanjem, da bo stanovanje služilo le za zavarovanje posojila, zamolčal pa jima je lažne pogodbene navedbe o poravnani kupnini. Obtoženemu nadalje opis očita, da je oškodovankama dejansko izročil le znesek posojila 6.000,00 EUR, v zemljiško knjigo pa se vpisal kot lastnik stanovanja. Z opisanim aktivnim ravnanjem sta v zmoto zapeljani oškodovanki utrpeli škodo, ki predstavlja razliko med pogodbeno vrednostjo stanovanja in prejetim denarnim posojilom, obtoženi pa je pridobil veliko premoženjsko korist v istem znesku, ki jo je zasledoval že od vsega začetka, kar posledično pomeni, da je ravnal z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi.

16. Kaznivo dejanje pod točko I/B-1 na obtoženca naslavlja očitek izvršitvene oblike z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin oškodovancem B. V., A. V. in N. V. Z A. in N. V. se je obtoženec dogovarjal za posojilo v višini 15.000,00 EUR, B. V. kot lastnik nepremičnine (parc. št. 151/34 in 151/35, k. o. ...) pa se je strinjal z zavarovanjem posojila na način kot ga je predlagal obtoženec. Tudi v tem primeru je bila pri notarki 2. 3. 2010 sestavljena prodajna pogodba v notarskem zapisu. Opis dejanja konkretizira, da jo je notarka sestavila v dogovoru z obtožencem. Obtožencu je namenjen očitek, da je oškodovance spravil v zmoto, V. pa posledično k podpisu pogodbe z lažnim zatrjevanjem, da bo prodajna pogodba služila le zavarovanju posojila. Ob sodelovanju ločeno obravnavane notarke, ki naj bi oškodovancem lažno zatrjevala, da bo pogodba shranjena v njenem sefu do vrnitve posojila, nato pa jo bo strgala, je bil V. spravljen v zmoto, da je kljub lažni pogodbeni navedbi, da je kupnino v višini 100.000,00 EUR od obtoženca že prejel, pogodbo podpisal, obtoženec pa mu je dejansko izročil le 15.000,00 EUR, kolikor je znašal znesek posojila. Kljub dogovorjenemu enoletnem roku odplačila posojila, se je obtoženec po opisu tega kaznivega dejanja že 22. 4. 2010 vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine z učinkom od 3. 3. 2010. Prepovedana posledica je zajeta v opisu aktivnega ravnanja oškodovanca, ko je utrpel premoženjsko škodo v znesku razlike med pogodbeno vrednostjo nepremičnine ter zneskom posojila (85.000,00 EUR). Obtoženec pa je ravnal z namenom pridobitve tolikšne premoženjske koristi, ki predstavlja znesek velike premoženjske koristi.

17. V zvezi z opisom kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 pod točko I/B-1 pritožnica zmotno zatrjuje, da naj bi šlo za že pravnomočno razsojeno zadevo. Sklicuje se na sodbo Okrajnega sodišče v Velenju z dne 19. 3. 2013, opr. št. I K 28964/2012, s katero je bil obtoženi T. T. oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja lažne overitve po prvem in drugem odstavku 253. člena KZ-1. Pritožnica zatrjuje, da se v obeh primerih obtožencu očita, da je prodajna pogodba, ki jo je 2. 3. 2010 podpisal z oškodovanim V. pri notarki, lažna v smislu, da oškodovanec ni želel podpisati prodajne pogodbe, obtoženec pa je lagal, da želita z V. skleniti prodajno pogodbo, zato da bi si sam pridobil protipravno premoženjsko korist. Objektivne in subjektivne okoliščine naj bi bile v obeh primerih identične.

18. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre v izpostavljenih primerih za povsem različni kaznivi dejanji, z različnima objektoma kazenskopravnega varstva. Medtem, ko kaznivo dejanje goljufije spada med kazniva dejanja zoper premoženje, pa je kaznivo dejanje overitve lažne vsebine uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet. Opis kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem in drugem odstavku 253. člena KZ-1 je obtožencu očital spravljanje v zmoto notarke F. P. s ciljem, da ta v javni listini potrdi lažno vsebino, ki naj bi bila dokaz v pravnem prometu, nakar naj bi to javno listino uporabil, čeprav je vedel, da je lažna. Obtoženec naj bi tako v postopku overitve notarske listine 2. 3. 2010 v pisarni notarke le-tej navajal, da sklepa pogodbo s prodajalcem B. V. za nakup stanovanjske hiše na naslovu Z., s pripadajočim zemljiščem, čeprav v resnici ni šlo za nakup nepremičnine, ampak za denarno posojilo v višini 15.000,00 EUR N. in A. V., za katera je V. zastavil svojo nepremičnino. Gre torej za povsem drugačen očitek od tistega, ki izhaja iz opisa kaznivega dejanja pod točko I/B-1 izpodbijane sodbe. V slednjem se obtožencu očita spravljanje v zmoto oškodovancev B. V. ter A. in N. V., pri čemer naj bi ločeno obravnavana ista notarka kot uradna oseba izrabila svoj uradni položaj.

19. Ena izmed kršitev določb kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP je podana tudi v primeru, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Sodišče torej ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje dvakrat kaznovati (ne bis in idem) oziroma znova meritorno odločati o obtožbi zoper isto osebo zaradi kaznivega dejanja, o katerem je že obstajala pravnomočna sodna odločba (res iudicata). Glede na zgoraj predstavljena opisa kaznivih dejanj, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni mogoče pritrditi pritožnici, da gre pri kaznivemu dejanju goljufije pod točko I/B-1 za pravnomočno razsojeno stvar, saj gre za povsem različni kaznivi dejanji, z različnimi objekti kazenskopravnega varstva, različnimi obtoženčevimi nameni, različnimi izvršitvenimi dejanji ter različnimi prepovedanimi posledicami.

20. Opis kaznivega dejanja goljufije pod točko I/B-2 se nanaša na spravljanje v zmoto oškodovanke I. Š. z izvršitvenima oblikama lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin ter prikrivanja dejanskih okoliščin. V tem primeru gre le za opis temeljne oblike predmetnega kaznivega dejanja, saj premoženjska korist ne presega zneska 50.000,00 EUR. Obtoženi je dejanje storil v sostorilstvu z ločeno obravnavanim A. G. ter ob udeležbi ločeno obravnavane notarke. Tudi ta opis najprej opiše okoliščine najema posojila in znesek tega v višini 33.704,35 EUR ter nadaljuje, da sta obtoženec in ločeno obravnavani A. G. oškodovanki lažno prikazala, da je prodajna pogodba sestavljena pri notarki v obliki notarskega zapisa 2. 3. 2010 namenjena zavarovanju posojila. Zato je oškodovanka lahkomiselno in brez posebnega preverjanja podpisala to pogodbo, v kateri pa so bile lažne navedbe, da sta sostorilca znesek 31.295,65 EUR (razlika med pogodbeno vrednostjo oškodovankine nepremičnine – stanovanja na naslovu B. v znesku 65.000,00 EUR in nakazilom oškodovankini upnici družbi A. v znesku 33.704,35 EUR) oškodovanki izročila že pred podpisom pogodbe. Kljub temu, da je bil dogovorjen enoletni odplačilni rok z 10% mesečnimi obrestmi, je notarka predlagala vpis lastninske pravice na obtoženca in sostorilca A. G. za predmetno stanovanje v zemljiški knjigi že 16. 7. 2010 oziroma sta se kot izhaja iz opisa obtožena sostorilca tega dne že vpisala v zemljiško knjigo kot lastnika stanovanja vsak do polovice. Na ta način sta si po opisu pridobila premoženjsko korist v znesku 31.295,65 EUR, ki sta jo zasledovala od samega začetka in kolikor znaša tudi premoženjska škoda povzročena oškodovanki I. Š.

21. Opis kaznivega dejanja pod točko I/B-3 obtožencu očita storitev kaznivega dejanja goljufije na škodo oškodovanke N. G. z izvršitveno obliko lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin. Z oškodovanko se je dogovoril za posojilo v višini 15.000,00 EUR s 5% mesečno obrestno mero ter enoletno odplačilno dobo, posojilo pa naj bi bilo zavarovano z nepremičnino S. in M. Z., parc. št. 1194, 258/3 in 258/4, vse k. o. ... Oškodovanci in obtoženec so se 27. 8. 2010 dobili pri notarki v M., kjer jim je obtoženec kot je to zapisano v opisu kaznivega dejanja lažnivo prikazoval, da se zavarovanje sklepa zgolj za obdobje enega leta in kot garancija, da bo dobil vrnjen denar, ter da se bo pogodba overila za višji znesek (od 15.000,00 EUR), ker notarka pogodbe za znesek 15.000,00 EUR ne bo overila. Na tak način so bili oškodovanci spravljeni v zmoto v prepričanju, da bo podpisana prodajna pogodba, sestavljena v obliki notarskega zapisa, služila le za zavarovanje posojila. V slednji pa so bile lažne navedbe, da je obtoženec S. Z. in M. Z. kupnino v višini 55.000,00 EUR že plačal pred podpisom pogodbe, čeprav je N. G. izročil le znesek posojila 15.000,00 EUR. Opis tega kaznivega dejanja v nadaljevanju vsebuje očitek, da je obtoženec na podlagi te notarske listine že 16. 12. 2010 vložil zemljiškoknjižni predlog za predznambo pridobitve lastninske pravice na predmetnih nepremičninah in se nato vpisal kot lastnik. Opisane okoliščine torej zajemajo očitek o obtoženčevem načrtovanem ravnanju v smeri pridobitve protipravne premoženjske koristi na škodo v zmoto zapeljanih oškodovancev.

22. Opis kaznivega dejanja goljufije pod točko I/B-4 se nanaša na spravljanje v zmoto oškodovanke Z. Š. z izvršitveno obliko lažnivega prikazovanja in prikrivanja dejanskih okoliščin. V tem primeru gre za opis temeljne oblike predmetnega kaznivega dejanja, saj premoženjska korist ne presega zneska 50.000,00 EUR. Obtoženi je dejanje storil v sostorilstvu z ločeno obravnavanim D. P. ter ob udeležbi ločeno obravnavane notarke. V tem primeru je bila vrednost dogovorjenega posojila 10.000,00 EUR z 18 mesečnim obročnim odplačilom. Prodajna pogodba se je sklepala pri notarki v V. 19. 1. 2011, za zavarovanje posojila pa je služila oškodovanki lastna nepremičnina, parc. št. 605/0, k. o. ... . Opis zajema kot bistveno okoliščino očitek, da sta obtoženi in notarka oškodovanki zagotavljala, da pogodba v obliki notarske listine služi le zavarovanju posojila, da lahko le na ta način dobi posojilo ter da bo prodajna pogodba uničena takoj, ko bo posojilo vrnjeno. V pogodbi pa je bilo lažno navedeno, da je oškodovanka del kupnine v višini 24.870,00 EUR od obtoženca že prejela. Oškodovanka je bila na ta način spravljena v zmotno in je pogodbo podpisala, kljub temu, da ji je obtoženi dejansko izročil le 6.870,00 EUR. Oškodovanka je v času od 21. 2. 2011 do 18. 6. 2012 obtožencu vrnila skupno 6.280,00 EUR, ko pa posameznih obrokov več ni mogla plačevati, je z novo prodajno pogodbo v obliki notarskega zapisa z dne 18. 8. 2011, v kateri je bil lažno navedeno, da je oškodovanka prejela kupnino v višini 60.000,00 EUR, za isto nepremičnino kot kupec vstopil soobtoženi in ločeno obravnavani D. P., ki se je že 5. 9. 2011 vpisal kot lastnik nepremičnine v zemljiško knjigo.

23. Tudi oškodovanko pod točko I/B-5 M. Š. je obtoženec, v zvezi s posojilom v znesku 4.500,00 EUR, spravil v zmoto z lažnim zatrjevanjem, da bo prodajna pogodba, sestavljena v obliki notarskega zapisa 8. 6. 2011, služila le zavarovanju posojila in ne bo imela nobenih posledic, tako da je pristala v to, da je bila predmet prodajne pogodbe njena stanovanjska hiša, parc. št. 14760/0, k. o. ... in je pogodbo podpisala čeprav prodaja stanovanjske hiše ni bila njena dejanska volja in je zaupala obtožencu, da je namenjena le zavarovanju posojila. Kljub temu, da sta obtoženec in ločeno obravnavani P. P. oškodovanki izročila le znesek posojila, torej 4.500,00 EUR, je bilo v pogodbi lažno zapisano, da je oškodovanka že prejela kupnino v višini 87.885,00 EUR. Iz opisa dalje izhaja očitek, da se je ločeno obravnavani sostorilec P. P., kljub delnemu poplačilu dolga, 9. 6. 2011 v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik nepremičnine. Na ta način pa sta obtoženec in ločeno obravnavani sostorilec v skladu s svojim prvotnim namenom slednjemu pridobila protipravno premoženjsko korist v višini najmanj 87.885,00 EUR in oškodovanki v tej višini, torej v znesku, ki predstavlja veliko premoženjsko korist, povzročila premoženjsko škodo.

24. V zgoraj povzetih opisih obtožencu očitanih kaznivih dejanj goljufije sodišče druge stopnje vidi vsa odločilna dejstva oziroma zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvem oziroma prvem in tretjem odstavku 211. člena KZ-1. Pri tem izstopa povsem enak modus operandi obtoženca, torej da s končnim ciljem, ki se je odražal v namenu pridobitve protipravne premoženjske koristi, izkoristi nujo oškodovancev po denarnih sredstvih, ki so jih od njega najemali v obliki posojil v različnih zneskih in z različnimi odplačilnimi roki, ki pa so vsa bila v nesorazmerju z vrednostjo nepremičnin, katere so za zavarovanje posojil po napotilu obtoženca ponudili v „zastavo“. Vsaj tako so na podlagi obtoženčevih lažnih trditev zmotno sklepali, ko jim je bilo zatrjevano, da bodo pogodbe, ki so bile sestavljene kot prodajne pogodbe v obliki notarskega zapisa, po poplačilu posojila z obrestmi uničene. V vseh pogodbah je bilo tudi lažno navedeno, da so oškodovanci kupnine za njihove nepremičnine že prejeli. Takšna oblika sklepanja poslov pa je služila končnemu cilju in sicer vpisu obtoženca oziroma sostorilca kot lastnika nepremičnine v zemljiško knjigo, v večini primerov še pred iztekom roka za poplačilo najetega posojila. Če bi obtoženec oškodovancem ne prikazoval zgoraj večkrat povzetih lažnih okoliščin oziroma ne prikrival dejanskih okoliščin, zagotovo ne bi pristali v sklenitev takšnih pogodb, kot so jim bile ponujene v podpis, saj njihov namen ni bila prodaja nepremičnin, katerih vrednost je bistveno presegala zneske posojil, pač pa, da te zgolj služijo v zavarovanje najetega posojila. Ostale pritožbene navedbe pritožnice kot npr.: da bi bile goljufije podane le v primeru, če bi oškodovanci posojila vrnili, pa bi obtoženec unovčil zavarovanja, da iz opisa dejanja ne izhaja, zakaj se vpis obtoženca kot lastnika nepremičnin v zemljiško knjigo ne šteje kot dogovorjeno unovčenje zavarovanja, da ni konkretizirano, v čem se je razlikovalo to, kar so se oškodovanci dogovorili z obtožencem, od tega kar jim je bilo predstavljeno pri notarki, da iz opisa ne izhaja, da oškodovanci posojil ne bi vzeli in pogodb ne bi podpisali, če bi vedeli, kakšna kupnina je v njih navedena, da iz opisa dejanja pod točko I/B-1 ni razvidno, da bi obtoženec oškodovancu V. karkoli prikrival glede posledic, če posojilo ne bo poplačano, da iz opisov ne izhaja, da bi bila zavarovanja mišljena drugače, kot da se obtoženec v primeru nepoplačila posojila vpiše kot zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, da v opisih ni konkretizirano, kaj naj bi bilo posebno preverjanje pogodbe, da v opisih manjka konkretizacija obtoženčevega naklepa itd., pa že presegajo okvir presoje sklepčnosti opisov obtožencu očitanih kaznivih dejanj in jih sodišče druge stopnje šteje za uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja skozi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

25. Sodba, izrečena na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, v skladu z določbo drugega odstavka 370. člena ZKP izključuje tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, to pa posledično onemogoča preizkus izpodbijane sodbe iz tega pritožbenega razloga tudi višjemu sodišču po določbi 386. člen ZKP.

26. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi obtoženca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

27. Obtoženec in njegova zagovornica s pritožbama nista uspela in zato mora obtoženec, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari po tarifni št. 7122 v zvezi s tarifno št. 7114 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 450,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

-------------------------------
1 Tako mag. Štefan Horvat v Zakonu o kazenskem postopku s komentarjem, 4. točka komentarja 241, člena ZKP


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 370, 370/2, 372

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.08.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ5NjYy