<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sklep I Kp 6800/2020

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2021:I.KP.6800.2020
Evidenčna številka:VSC00045551
Datum odločbe:12.05.2021
Senat, sodnik posameznik:Jožica Arh Petković (preds.), Branko Aubreht (poroč.), Marija Bovha
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - utemeljen sum - pravnomočna obtožnica

Jedro

V utemeljitev tega temeljnega pogoja za odreditev oziroma podaljšanje pripora se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo zgolj na pravnomočnost obtožbe, na dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi ter na dejstvo, da je bila obtožencu izrečena obsodilna sodba. Sodišče se do posameznih dokazov oziroma njihove dokazne vrednosti ni posebej opredeljevalo, to bo predmet pisno izdelane sodbe. Relevantno je zgolj to, da na glavni obravnavi ni bil izveden noben takšen dokaz, ki bi pod vprašaj postavil zaključek o utemeljenem sumu storitve kaznivih dejanj, ki so predmet pravnomočne obtožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega V. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Ne navaja razlogov za izpodbijanje (določilo 2. točke prvega odstavka 369. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)), smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in zanesljivo dognalo ter ustrezno utemeljilo danost vseh razlogov za pripor, torej utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, njegovo ponovitveno nevarnost ter sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. O tem, ko zagovornik pritožbeno ne trdi, da nista nastali prepovedani posledici, ki sta opisani tako v pravnomočni obtožnici, kot tudi v sodbi, ki je bila razglašena in ki še ni pravnomočna, v okviru tega pritožbenega postopka ne more računati na pritožbeni uspeh z osporavanjem pravne opredelitve enega od obtožencu očitanih kaznivih dejanj. Že sam zapis v pritožbi, da je sodišče povsem nekritično sledilo obtožnici, kaže na to, da zagovornik praktično izpodbija dejansko stanje, ki je podlaga za izrek nepravnomočne obsodilne sodbe in ne morebiti zaključka o tem, da je podan utemeljen sum, da naj bi obtoženec storil obe očitani mu kaznivi dejanji. V utemeljitev tega temeljnega pogoja za odreditev oziroma podaljšanje pripora se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo zgolj na pravnomočnost obtožbe, na dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi ter na dejstvo, da je bila obtožencu izrečena obsodilna sodba. Sodišče se do posameznih dokazov oziroma njihove dokazne vrednosti ni posebej opredeljevalo, to bo predmet pisno izdelane sodbe. Relevantno je zgolj to, da na glavni obravnavi ni bil izveden noben takšen dokaz, ki bi pod vprašaj postavil zaljuček o utemeljenem sumu storitve kaznivih dejanj, ki so predmet pravnomočne obtožbe. Takšnega novega dokaza oziroma takšnega novega dejstva tudi pritožnik ne navaja, ko zgolj ponuja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov ter lastno pravno naziranje obtožencu očitanih kaznivih dejanj. To pa seveda presega okvire tega pritožbenega postopka, ko ni moč mimo ugotovitve, da je povsem na mestu zaključek sodišča prve stopnje, da je podan utemeljen sum, da je obtoženec storil očitani mu kaznivi dejanji.

6. Povsem na mestu pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. Sodišče prve stopnje ni spregledalo tega, da obtoženec doslej še ni bil kaznovan za kakšno kaznivo dejanje, zato z izpostavljanjem tega dejstva zagovornik ne more računati na drugačno oceno obtoženčeve ponovitvene nevarnosti. Ob tem, ko pritožnik ne problematizira danosti objektivnih okoliščin, ki so relevantne pri presoji ponovitvene nevarnosti, se v ničemer ne dotika niti tistih okoliščin, ki so na strani obtoženca in jih je sodišče prve stopnje vzelo v obzir pri presoji ponovitvene nevarnosti. Gre za iz objektivnih okoliščin storjenega kaznivega dejanja izhajajoče obtoženčeve osebne lastnosti, ko je sodišče prve stopnje izrecno izpostavilo njegovo veliko meri brezčutnosti, vztrajnosti, zahrbtnosti in odločenosti, da kaznivo dejanje dokonča, ko naj bi izkoristil zaupanje oškodovanca in ko naj bi bil agresiven tudi do matere. Na podlagi teh okoliščin je sodišče prve stopnje zanesljivo sklepalo na veliko nevarnost, da bi obtoženec, če bi bil izpuščen na prostost lahko kaznivo dejanje ponovil. Tega zaključka pa gotovo ne more spodnesti pritožbena razprava oziroma pritožbeno nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje o obtoženčevi prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja. Do tega elementa se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu niti ni opredeljevalo in se glede na izsledke izvedenega dokaznega postopka tudi ni bilo dolžno o tem opredeljevati, ko ni dvoma, da pritožbeno seciranje obtoženčeve prištevnosti presega okvire tega pritožbenega postopka, sicer pa tudi nima podlage v doslej izvedenem dokaznem postopku. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje realno ocenilo, da je obtoženec ponovitveno nevaren, končno pa tudi, da je uporabljeni osebni omejevalni ukrep še vedno sorazmeren in pa seveda neogibno potreben, da ga torej ni moč nadomestiti z nobenim milejšim osebnim omejevalnim ukrepom.

7. Tako se izkaže, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

8. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti pripornih razlogov, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.07.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ5MTkw