VDS Sodba Psp 106/95

Jedro

Ob nespornem dejstvu, da je bila tožeča stranka nad polovico skupne zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic, ji je bila starostna pokojnina ob upoštevanju 20. čl. v zvezi z 19. čl. ZPIZ pravilno odmerjena od dejanske pokojninske osnove, izračunane na podlagi zavarovalnih osnov, od katerih je po lastni izbiri plačevala prispevke za zavarovanje. Ker pa je tako odmerjena pokojnina, čeprav v višini 85% od dejanske pokojninske osnove, nižja od najnižje pokojnine, zagotovljene z zakonom, jo je tožena stranka pravilno odmerila v višini 35% zakonsko določene najnižje pokojninske osnove, zaradi česar je tudi sodišče prve stopnje njen zahtevek za odmero višje pokojnine, utemeljeno zavrnilo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za odmero višje starostne pokojnine, kot ji je bila odmerjena z odločbo tožene stranke št. P 8.006.973 z dne 24.8.1994. Ugotovilo je, da je bila tožeči stranki starostna pokojnina v predhodnem upravnem postopku odmerjena v pravilnem znesku v skladu z veljavnimi predpisi. Nezadovoljna s takšno sodbo je tožeča stranka v zakonitem roku vložila pritožbo smiselno iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pri odmeri njene starostne pokojnine je bila upoštevana le zavarovalna doba od 1.7.1983 do 30.11.1993, ne pa tudi čas starostnega zavarovanja kmetov in dokupljena pokojninska doba. Ugotovitev sodišča, da je to utemeljeno, po mnenju pritožnice ni pravilna, saj ima skupno dopolnjenih 35 let pokojninske dobe. Za tako dolgo pokojninsko dobo pa je izredno žalostno, da ji je priznana pokojnina le v višini 12.903,98 SIT, saj je celo pokojnina za starostno zavarovanje kmetov precej večja. Nadalje pripominja, da zneska prispevkov za starostno zavarovanje kmetov in zneska prispevkov za dokup pokojninske dobe, ni sama določala, ampak ji ga je določila tožena stranka. V času zavarovanja po letu 1993 se je sicer sama odločila za višino prispevkov, glede na to, da sta bila na kmetiji dva zavarovanca in da se je večina združenih kmetov v tistih časih zavarovala na enak način. Ker drugi prejemajo sorazmerno višje pokojnine smatra, da odločitev sodišča ni pravilna. Prav tako opozarja, da v zakonu ni nikjer določeno, da se čas dokupa pokojninske dobe ne šteje v osnovo za odmero pokojnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da zadevo obravnava in odloči, ali je tako nizko odmerjena pokojnina za 35 let pokojninske dobe sploh primerna, ali je mogoče pri obračunu pokojnine upoštevati tudi čas dokupljene delovne dobe oziroma v kolikor to ni mogoče, naj se ji prizna pokojnina vsaj v višini, kot je zagotovljena po zakonu o starostnem zavarovanju kmetov. Predlaga ugodno rešitev. Pritožba ni utemeljena. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju povsem pravilno uporabilo materialno pravo in da pri tem ni kršilo določb zakona o pravdnem postopku, na katera je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijano sodbo je temeljito obrazložilo z dejanskimi, kot tudi s pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče povsem soglaša in zato v zvezi s pritožbenimi navedbami pojasnjuje le še naslednje. Ob nespornem pravnem dejstvu, da ima tožeča stranka skupno dopolnjenih sicer 35 let, 5 mesecev in 3 dni pokojninske dobe in od tega 11 let in 6 mesecev priznanih iz naslova starostnega zavarovanja kmetov, 13 let, 5 mesecev in 3 dni na podlagi takoimenovanega dokupa pokojninske dobe ter le čas od 1.7.1983 do 30.11.1993 iz naslova dejanskega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in sicer v obdobju od 1.7.1983 do 31.8.1993 iz zavarovanja za ožji obseg pravic ter od 1.9.1993 do 30.11.1993 za širši obseg pravic, je sodišče prve stopnje enako kot pred njim že tožena stranka, popolnoma prvilno na podlagi 20. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96) zaključilo, da je bila nad polovico skupne zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic. Pri tem je citirano določilo zakona tudi po presoji pritožbenega sodišča mogoče pravilno uporabiti le tako, da je pri ugotavljanju pretežnostne zavarovalne dobe mogoče upoštevati le čas dejanskega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne pa tudi obdobij, za katera so bili naknadno vplačani prispevki s takoimenovanim dokupom in seveda tudi ne pokojninske dobe iz naslova starostnega zavarovanja kmetov, ki sploh ni bilo pravo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pač pa le zavarovanje za minimalni obseg pravic, to je pravico do starostne pokojnine, ne pa tudi za vse ostale pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Osnove, od katerih so bili plačani prispevki za dokup pokojninske dobe, se v skladu s 46. členom citiranega zakona tudi ne štetejo za izračun pokojninske osnove. Pač pa se dokupljena pokojninska doba in doba, priznana iz naslova starostnega zavarovanja kmetov, upošteva pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice in pri odmeri starostne pokojnine v določenem odstotku glede na skupno pokojninsko dobo v skladu z 52. členom zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato je bila ob upoštevanju 20. v zvezi z 19. členom zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju tožeči stranki ob dejstvu, da je bila nad polovico skupne zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic, starostna pokojnina pravilno odmerjena od dejanske pokojninske osnove, izračunane ob upoštevanju zavarovalnih osnov, od katerih je po lastni izbiri sama plačevala prispevke. Ker pa je pokojnina, odmerjena od dejanske pokojninske osnove, čeprav v višini 85 % glede na dopolnjeno polno pokojninsko dobo, zaradi nizke pokojninske osnove, nižja od zagotovoljene po 4. odstavku 53. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, jo je tožena stranka pravilno odmerila v višini 35 % od najnižje pokojninske osnove, določene z zakonom, to je v znesku 12.903,98 SIT od 28.7.1994 dalje, zaradi česar je tudi sodišče prve stopnje njen zahtevek za odmero še višje starostne pokojnine, utemeljeno zavrnilo. Prvostopno niti pritožbeno sodišče pa ne presoja primernost višine takšne pokojnine, ki je očitna posledica nizkih zavarovalnih osnov, pač pa le, ali je pokojnina odmerjena v skladu z materialno pravnim predpisom. Prav tako ni možna odmera višje starostne pokojnine vsaj v višini, kot je zagotovoljena uživalcem starostne pokojnine po zakonu o starostnem zavarovanju kmetov, saj v predmetni zadevi sploh ne gre za dejanski stan po 303. niti po 304. členu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato je morala ostati pritožba tudi v tej smeri brezuspešna. Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 188/95
• VDSS Sodba Psp 266/2019
• VDSS Sklep Psp 167/2018