<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Pdp 1016/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS..PDP.1016.2006
Evidenčna številka:VDS04041
Datum odločbe:13.04.2007
Področje:delovno pravo
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor delavca - vabilo na zagovor - pisna obdolžitev

Jedro

Ker vabilo na razgovor ne vsebuje nikakršnih navedb o tem, kaj naj bi se na tem zagovoru obravnavalo in ker toženec pisne obdolžitve tožniku ni vročil, se dejstvo, da se tožnik tega zagovora ni udeležil, ne more šteti v njegovo škodo. Namen zagovora je namreč v tem, da se delavcu omogoči pravica do obrambe, delavec pa lahko to svojo pravico izkoristi le, če ve, v zvezi s katerimi ravnanji mu namerava delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more začeti učinkovati pred njeno vročitvijo.

Dolžnost delodajalca je, da v zvezi s prejemki delavca iz naslova plač in regresa za letni dopust vodi evidenco, zaradi česar je bilo dokazno breme, da sta bila delavcu plača oziroma regres za letni dopust izplačana v pripadajoči višini, na njegovi strani.

 

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba:

a) delno spremeni v 1., 2., 4. in 5. točki tako, da se v tem delu glasi:

"1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17.3.2005 tožene stranke A.G. s.p., tožeči stranki R.S., nezakonita.

2. Tožena stranka A.G., s.p. je dolžna tožnika R.S., pozvati nazaj na delo in razporediti na delovno mesto "viličarist", katerega je opravljal pred nezakonito izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, oziroma ga razporediti na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in delovnim zmožnostim ter mu obračunati in izplačati prikrajšanje pri plači od 10.3.2005 do vrnitve na delo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, in mu vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico ter mu plačati vse davke in prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in zdravstveno zavarovanje in mu priznati vse druge pravice iz dela in po delu, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka A.G., s.p., je dolžna tožeči stranki R.S., obračunati in izplačati regres za letni dopust za leto 2003 v višini 457,77 EUR (prej 109.701,10 SIT) neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.7.2003 do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

5. Tožena stranka A.G., s.p., je dolžna tožeči stranki R.S., obračunati in izplačati regres za letni dopust za leto 2004 v višini 318,86 EUR (prej 76.412,30 SIT) neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.7.2004 do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe."

b) delno razveljavi v 3. točki izreka (obračun in izplačilo razlik v plači z obdobje od maja 2004 do vključno novembra 2004) in v 6. točki izreka (odločitev o pravdnih stroških) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Revizija v zvezi z odločitvijo o delu tožbenega zahtevka za obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2003 in 2004 se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, v katerem je vtoževal ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17.3.2005, reintegracijo, obračun in izplačilo prikrajšanja pri plači od 10.3.2005 do vrnitve na delo, vpis manjkajoče delovne dobe v delovno knjižico, plačilo davkov in prispevkov ter priznanje vseh drugih pravic iz delovnega razmerja (1. in 2. točka izreka). V 3. točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači za obdobje od maja 2004 do novembra 2004, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 4. in 5. točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2003 in 2004, vse z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi del njegovega tožbenega zahtevka, na podlagi katerega bi mu moral toženec povrniti njegove pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj razlogi izpodbijane sodbe nasprotujejo izvedenim dokazom oziroma je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17.3.2005 je bila tožniku dana za nazaj za 10.3.2005 in sploh ni obrazložena. Tožnik je bil v tem času v bolniškem staležu, zato ni neupravičeno izostal z dela. Toženec poleg tega ni izkazal okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Toženec zakonsko določenega postopka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni izvedel. Izračun plač in regresa za letni dopust za leto 2003 in 2004 je za tožnika opravila R.K., ki opravlja tudi dela davčnega svetovanja in dejavnosti knjigovodskega servisa. Tožnik je svoj zahtevek prilagodil temu izračunu, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njegovemu tožbenemu zahtevku v tem delu. Dokazno breme, da je toženec tožniku plače in regres za letni dopust obračunal pravilno, je bilo na tožencu, toženec pa tega ni dokazal.

Toženec je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12., in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z delom tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na reintegracijo in reparacijo ter na obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2003 in 2004 na popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. V zvezi z delom njegovega tožbenega zahtevka, v okviru katerega je vtoževal izplačilo razlike v plači za obdobje od maja 1994 do vključno novembra 1994, je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je v zvezi z navedenim dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, v okviru katerega je uveljavljal ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo, na podlagi ugotovitve, da je tožnik huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja iz hude malomarnosti ali celo namenoma, saj tožencu ni javljal svoje odsotnosti zaradi bolniškega staleža oziroma jo je javljal z večdnevno zamudo. Glede na to je zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo razlike v plači in regresa za letni dopust za obdobje, ko je bil tožnik še zaposlen pri tožencu, pa je zavrnilo zato, ker je zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je prejemal premalo obračunano plačo, oziroma da ni uspel dokazati, da ni dobil povrnjenih vseh stroškov v zvezi z delom oziroma regresa za letni dopust.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da toženec postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izvedel tako, kot mu to nalaga veljavna delovnopravna zakonodaja. Drugi odstavek 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) med drugim določa, da mora delodajalec tudi pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Po prvem in drugem odstavku 177. člena ZDR mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer bo delavec lahko podal svoj zagovor. Pisna obdolžitev mora biti vročena delavcu na način, kot ga določa 180. člen ZDR (torej po pravilih pravdnega postopka).

Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi toženec tožniku podal in vročil pisno obdolžitev, iz katere bi bilo razvidno, katera ravnanja tožnika je štel toženec za hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Pisna obdolžitev mora imeti takšno vsebino, da delavec zaradi priprave na svojo obrambo in v zvezi s tem na zagovor ve, katere kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja mu delodajalec očita. Take pisne obdolžitve toženec tožniku ni podal. Za pisno obdolžitev, kot jo predvideva prvi odstavek 177. člena ZDR, se ne more šteti niti obvestilo toženca tožniku z dne 21.2.2005 (B7), ki sicer tožniku ni bilo vročeno. Ker tožnik pisne obdolžitve ni dobil, saj je toženec sploh ni sestavil, je toženec kršil pravico do obrambe tožnika, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita.

Toženec je tožniku vročil vabilo na zagovor za 10.3.2005, datirano dne 2.3.2005 (B4). Ker to vabilo ne vsebuje nikakršnih navedb o tem, zakaj toženec tožnika vabi na zagovor oziroma kaj naj bi se na tem zagovoru obravnavalo in ker, kot je bilo že ugotovljeno, toženec pisne obdolžitve tožniku ni vročil, se dejstvo, da se tožnik tega zagovora ni udeležil, ne more šteti v njegovo škodo. Namen zagovora je namreč v tem, da se delavcu omogoči pravica do obrambe, delavec pa lahko to svojo pravico izkoristi le, če ve, v zvezi s katerimi ravnanji mu namerava delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkuje naslednji dan po vročitvi, saj delavcu v takšnem primeru preneha delovno razmerje brez odpovednega roka. To pomeni, da niti v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (še manj pa v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, po kateri je predviden odpovedni rok - 92. člen ZDR), takšna odpoved ne more učinkovati pred vročitvijo. Glede na to je toženec tožniku z izpodbijano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 17.3.2005 (A6) kot datum prenehanja delovnega razmerja nezakonito določil 10.3.2005. Razen tega izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni sestavljena tako, da bi zadostila pogojem, ki jih določa drugi odstavek 86. člena ZDR. V njej ni navedenega niti odpovednega razloga niti ni ta razlog pisno obrazložen, razen tega pa toženec tožnika tudi ni opozoril na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Iz dokaznega postopka nadalje ne izhaja, da bi toženec izkazal, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa mora biti izpolnjen tudi zgoraj navedeni pogoj.

Po stališču pritožbenega sodišča pa je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi vsebinsko neutemeljena. Iz navedb toženca (odgovor na tožbo) izhaja, da mu je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev določb pogodbe o zaposlitvi zato, ker tožnik kljub določbam pogodbe o zaposlitvi tožencu ni javil sprememb v zvezi z bolniškim staležem v roku enega dneva. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnik kršil pogodbene določbe, ker svoje bolniške odsotnosti tožencu ni javil oziroma jo je javljal z večdnevno zamudo. Pogodba o zaposlitvi, ki sta jo sklenila tožnik in toženec 17.9.2004 (A5), ne vsebuje nobene določbe, ki bi nalagala tožniku, da mora toženca takoj, že prvi dan, obvestiti o nastopu oziroma poteku bolniškega staleža. 9. člen pogodbe o zaposlitvi, na katerega se smiselno sklicuje toženec v odgovoru na tožbo, tega ne določa. Opustitev pravočasnega obveščanja toženca s strani tožnika o nastopu oziroma izteku bolniškega staleža tožnika bi bilo mogoče opredeliti kvečjemu kot kršitev obveznosti obveščanja po 34. členu ZDR, torej kot kršitev drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ne pa kot kršitev pogodbene obveznosti.

Ob upoštevanju vsega navedenega je pritožbeno sodišče zaključilo, da je toženec tožniku nezakonito podal izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v delu, ki se je nanašal na presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na reintegracijo in na reparacijo spremenilo ter v tem delu njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo (4. točka 358. člena ZPP), saj je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo tudi v zvezi z odločitvijo v delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na vtoževane prejemke iz delovnega razmerja za čas, ko je bil tožnik še zaposlen pri toženi stranki (razlike v plači, regres za letni dopust). V vtoževanem obdobju je bil v veljavi Zakon o evidencah na področju dela (Ur. l. SFRJ, št. 17/90), ki se je kot predpis RS uporabljal do uveljavitve Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006). Iz prvega odstavka 2. člena Zakona o evidencah na področju dela so bili delodajalci dolžni voditi evidenco o plačah. 12. člen citiranega zakona je določal, da je morala evidenca o plačah vsebovati tudi podatke o delavčevih opravljenih delovnih urah, urah čakanja na delo, neopravljenih urah, za katere se prejema nadomestilo plače (letni dopust, državni prazniki, odsotnost z nadomestilom plače, strokovno izobraževanje in izpopolnjevanje), urah začasne nezmožnosti ali zadržanosti od dela, neto prejemkih delavca v zvezi z regresom za letni dopust,... Po 13. členu citiranega zakona se evidenca o plačah začne za posameznega delavca voditi z dnem, ko sklene delovno razmerje, neha pa z dnem, ko mu preneha delovno razmerje. Podatki o delavcu, za katerega se neha voditi evidenca o plači, se hranijo kot listina trajne vrednosti (13/2 člen Zakona o evidencah na področju dela). Ob upoštevanju navedenega je potrebno zaključiti, da je bila dolžnost delodajalca, da v zvezi s prejemki delavca iz naslova plač in regresa za letni dopust vodi evidenco. Ker je bil za vodenje in hrambo evidence o plačah in regresu za letni dopust zadolžen delodajalec, je bilo dokazno breme, da sta bila delavcu plača oziroma regres za letni dopust izplačana v pripadajoči višini, na delodajalcu.

Tožnik je v postopku zatrjeval, da mu je tožena stranka v vtoževanem obdobju izplačala plače v prenizkem znesku in da mu ni izplačala regresa za letni dopust za leti 2003 in 2004. Ker toženec sodišču prve stopnje ni predložil nobenih dokazov o tem, da bi mu za leto 2003 in leto 2004 izplačal pripadajoči regres, čeprav je bilo dokazno breme za to na njem in ne na tožniku, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, in ker v postopku sodišča prve stopnje toženec ni ugovarjal niti višini vtoževanega regresa za letni dopust, je pritožbeno sodišče z ozirom na določbo četrtega odstavka 358. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku prisodilo vtoževani regres za letni dopust za leti 2003 in 2004, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pripadajoča tolarska zneska regresa za letni dopust je pritožbeno sodišče na podlagi določbe člena 13/4 Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006) po uradni dolžnosti preračunalo na zneska, ki se glasita na euro.

Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju zgoraj navedenega zmotno uporabilo materialno pravo tudi v zvezi z odločitvijo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo razlik v plači za obdobje od maja 2004 do novembra 2004. Na tožencu je bilo dokazno breme, da je tožniku plače v vtoževanem obdobju obračunaval in izplačeval v pripadajoči višini. Ker sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, ni ugotavljalo, če je izračun, ki ga je v spis vložil tožnik in ki ga je sestavila R.K., pravilen. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju določbe 355. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in ta del izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazno oceniti izpovedbi prič R.K., ki je podala izračun razlik tožnikovih plač za sporno obdobje in S.M., ki je opravljala računovodske posle za toženo stranko, dokazno oceniti listinske dokaze, ki sta jih v zvezi z vtoževano razliko v plači vložili v spis obe stranki ter nato z ozirom na pravilo o dokaznem bremenu ponovno odločiti o tem delu tožbenega zahtevka, kot tudi o pravdnih stroških obeh strank na prvi stopnji in pritožbenih stroških (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Ker glavnična denarna terjatev tožnika iz naslova regresa za letni dopust za leto 2003 in leto 2004 (4. in 5. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje, spremenjenega s sodbo pritožbenega sodišča) ne presega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. člena ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.

Pritožbeno sodišče se je ob upoštevanju določbe 30. člena ZDSS-1 odločilo za delno razveljavitev izpodbijane sodbe, saj izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih (na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost določenega dela tožbenega zahtevka) ni mogoče v celoti prepustiti sodišču druge stopnje. Za "popravo nepravilnosti" po prvem odstavku 30. člena ZDSS-1 je po stališču pritožbenega sodišča mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje oziroma popravo določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje pa po stališču pritožbenega sodišča ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju določbe 30. člena ZDSS-1, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred drugostopenjskim sodiščem.

 


Zveza:

Zakon o evidencah na področju dela člen 2, 2/1, 12, 13, 13/2. ZDR člen 83, 83/2, 87, 87/1, 177, 177/1, 83, 83/2, 87, 87/1, 177, 177/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDQ2Mg==