VDS sodba Pdp 1416/2006

Jedro

Izraza "porodniški dopust" seveda ni mogoče tolmačiti zgolj kot porodniški dopust v smislu določb 17. in 24. člena ZSDP-UPB1, temveč čas nadomeščanja zaradi porodniškega dopusta odsotne delavke zajema tudi čas, ko se takšna delavka na podlagi 26. člena ZSDP-UPB1 nahaja na dopustu za nego in varstvo otroka.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"1. Razveljavi se sklep tožene stranke opr. št. 100-1/2006-1, s katerim je tožena stranka odločila, da tožnici delovno razmerje (pogodba o zaposlitvi) preneha z 2.4.2006.

2. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 2.4.2006, temveč ji je trajalo do vključno 1.7.2006.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici priznati delovno dobo za čas od 3.4.2006 do 1.7.2006, ji to obdobje vpisati v delovno knjižico ter ji za isto obdobje izplačati pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. v mesecu za plačo preteklega meseca ter ji od bruto zneska plačati ustrezne prispevke in davke, v roku 15 dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 175.032,00 SIT (sedaj 730,39 EUR), v 8 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.

5. Kar zahteva tožnica več ali drugače, se zavrne."

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 210,67 EUR v roku 8 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja, opr. št. XXX-X/XXXX-1 z dne 3.3.2006, s katerim je tožena stranka odločila, da delovno razmerje (pogodba o zaposlitvi, opr. št. XXX-XX/XX z dne 25.2.2005) tožnici preneha z 2.4.2006. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 2.4.2006 in da ji traja do vrnitve delavke L.C. na delovno mesto pri toženi stranki ter zahtevek za priznanje delovne dobe od 3.4.2006 do dneva vrnitve delavke L.C. na delovno mesto, za vpis delovne dobe v delovno knjižico za isto obdobje, izplačilo pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 10. v mesecu za pretekli mesec do plačila ter za plačilo vseh ustreznih prispevkov in davkov od bruto plače. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas in sicer od 3.2.2005 do vrnitve delavke s porodniškega dopusta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stranki pod pojmom porodniškega dopusta razumeli porodniški dopust in dopust za nego in varstvo otroka v trajanju približno enega leta. Obe stranki sta vedeli, da je porodniški dopust možno tudi podaljšati. Tožena stranka ni nikjer zapisala niti objavila, da se delovno razmerje sklepa za dobo enega leta. Tožnica je celo povedala, da je bilo dogovorjeno, da bo ostala na delu, dokler L.C. ne izkoristi še letnega dopusta. Odsotna delavka L.C. se 3.4.2006 ni vrnila s porodniškega dopusta oziroma ji je bil ta podaljšan, zato tožnici delovno razmerje ni moglo prenehati z 2.4.2006. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da sta stranki pod pojmom porodniškega dopusta razumeli obdobje enega leta, saj je pogodbena določila v skladu z 82. in 83. členom Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/01) potrebno uporabiti tako, kot se glasijo. V kolikor pa je bila pogodba pripravljena od ene pogodbene stranke (v tem primeru delodajalca) je nejasna določila potrebno razlagati v korist druge stranke (v tem primeru delavke). Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje priče L.C., ki bi lahko izpovedala o vseh okoliščinah glede podaljšanja porodniškega dopusta (pravilno dopusta za nego in varstvo otroka). Temeljni namen pogodbe med strankama je bil nadomeščanje odsotne delavke, delavki L.C. je bil porodniški dopust podaljšan do 1.7.2006, zato bi delovno razmerje tožnice moralo trajati do vrnitve L.C. s porodniškega dopusta. Tožena stranka je tožnico očitno želela odstraniti iz drugih razlogov in ne zato, ker nadomeščanje ne bi bilo več potrebno. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne spremenjenemu senatu sodišča prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče L.C., dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Do kdaj je bila delavka L.C. na porodniškem dopustu oziroma na dopustu za nego in varstvo otroka, je sicer res odločilno dejstvo v tem sporu, vendar ni nobene potrebe, da bi to dejstvo dokazovali z zaslišanjem priče. V spisu se namreč nahajajo potrdila Centra za socialno delo Lendava, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil L.C. dopust za nego in varstvo otroka podaljšan za čas od 3.4.2006 do 1.7.2006.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kljub ugotovitvi, da je bila z odločbo Centra za socialno delo Lendava L.C. priznana pravica do naknadnega dopusta za nego in varstvo otroka za čas od 3.4.2006 do 1.7.2006, štelo, da je delovno razmerje, ki sta ga stranki sklenili za določen čas zaradi nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu, prenehalo z dnem, ko se je iztekel dopust za nego in varstvo otroka, ki je bil L.C. odobren za čas od 17.7.2005 do 2.4.2006.

Stranki sta pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenili na podlagi 2. točke prvega odstavka 68. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS, št. 56/02), ki določa, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene za nadomeščanje začasno odsotnega javnega uslužbenca. V pogodbi o zaposlitvi je bilo izrecno določeno, da se delovno razmerje za določen čas sklepa zaradi nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu, v postopku pa je bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je šlo za nadomeščanje delavke L.C.. Pri tem izraza "porodniški dopust" seveda ni mogoče tolmačiti zgolj kot porodniški dopust v smislu določb členov 17 do 22 Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-UPB1 - Ur. l. RS, št. 110/2003), temveč čas nadomeščanja zaradi porodniškega dopusta odsotne delavke zajema tudi čas, ko se takšna delavka na podlagi 26. člena ZSDP-UPB1 nahaja na dopustu za nego in varstvo otroka. Navedeno je tožena stranka tožnici tudi priznavala, saj ji je delovno razmerje zaključila z iztekom odsotni delavki odobrenega dopusta za nego in varstvo otroka. Vendar pa je v skladu s 26. členom ZSDP-UPB1 odsotni delavki bilo odobreno tudi podaljšanje dopusta za nego in varstvo otroka, to podaljšanje pa je potrebno upoštevati pri času, za katerega je sklenjeno delovno razmerje za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke.

Res je sicer, da tožena stranka 3.3.2006, ko je izdala izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja, še ni bila obveščena o tem, da je bil dopust za nego in varstvo otroka odsotni delavki podaljšan, vendar to ne pomeni, da je tožnici lahko zakonito zaključila delovno razmerje, še preden se je delavki, ki jo je tožnica nadomeščala, iztekel tako podaljšani dopust za nego in varstvo otroka. V skladu s prvim odstavkom 77. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi s tožnico za določen čas sklenjena za čas nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu, bi ta pogodba tudi brez izdaje posebnega sklepa delodajalca po samem zakonu prenehala veljati z iztekom dopusta za nego in varstvo otroka (v kar se šteje tudi podaljšani dopust). Celo več, tak sklep je povsem nepotreben. Zaradi navedenega ne more igrati nobene vloge okoliščina, da je tožena stranka tak nepotreben sklep izdala, še preden je bila obveščena o tem, da je bil odsotni delavki dopust za nego in varstvo otroka podaljšan.

Okoliščina, da sta stranki izkustveno, upoštevajoč zakonske določbe pričakovali, da bo odsotnost delavke zaradi porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka trajala leto dni, ne pomeni, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno za obdobje enega leta. Nenazadnje odsotnost delavke z dela zaradi porodniškega dopusta lahko traja tudi bistveno manj, na primer, če mati rodi mrtvega otroka, pa to ne pomeni, da bo delavka, ki jo nadomešča, tudi v takšnem primeru na delu ostala do izteka leta dni od nastopa porodniškega dopusta. Kadar je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi nadomeščanja odsotnega delavca, takšna pogodba preneha z dnem, ko se takšen delavec vrne na delo oziroma z dnem, ko bi se moral vrniti na delo. V konkretnem primeru to pomeni, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki sta jo sklenili stranki tega individualnega delovnega spora, prenehala veljati šele z dnem, ko se je odsotni delavki iztekel tudi podaljšani dopust za nego in varstvo otroka, torej s 1.7.2006.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da pričakovanje obeh strank, da bo odsotnost delavke zaradi porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka trajala leto dni, pomeni, da je bila pogodbena volja strank, da se delovno razmerje za določen čas sklene za dobo enega leta. Tožnica ima prav, ko opozarja na določbo prvega odstavka 82. člena OZ o tem, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V pogodbi o zaposlitvi je povsem jasno določeno, da se delovno razmerje za določen čas sklepa za čas od 3.2.2005 do vrnitve delavke s porodniškega dopusta, kar pomeni do izteka dopusta za nego in varstvo otroka, to pa vključuje tudi podaljšanje tega dopusta, kakor je že razloženo zgoraj. Očitno je, da skupen namen strank ob sklenitvi pogodbe ni bil, da bi pogodba veljala zgolj za dobo enega leta, saj bi v takšnem primeru stranki to v pogodbo tudi zapisali.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani sklep razveljavilo, saj tožena stranka ni imela zakonite podlage, da ugotovi prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas pred iztekom časa, za katerega je bila sklenjena, torej še preden se je odsotni delavki iztekel podaljšani dopust za nego in varstvo otroka, zaradi katerega je sploh prišlo do sklenitve delovnega razmerja za določen čas. Iz istega razloga je pritožbeno sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja za čas od 2.4.2006 do 1.7.2006, ko se je odsotni delavki iztekel še podaljšani dopust za nego in varstvo otroka ter toženi stranki naložilo, da tožnici za to obdobje v delovno knjižico vpiše delovno dobo ter ji izplača neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače ter od bruto zneskov plača tudi ustrezne prispevke in davke.

Tožnica je sicer postavila nekoliko nedoločen zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna pravice iz delovnega razmerja priznati do vrnitve odsotne delavke na delo, kar je načeloma sicer res, vendar pa je bilo v tem sporu ugotovljeno, do kdaj je odsotna delavka imela priznan podaljšani dopust za nego in varstvo otroka, zato je pritožbeno sodišče tožnici vse pravice iz delovnega razmerja dosodilo do tega datuma. Nenazadnje bi se lahko zgodilo, da se odsotna delavka sploh ne bi vrnila k delodajalcu, vendar to ne bi pomenilo, da ima tožnica zato kar pravico, da ostane v delovnem razmerju za nedoločen čas. Tudi v takšnem primeru za določen čas sklenjeno delovno razmerje izteče z dnem, ko bi se odsotna delavka vrne na delo. Podobno velja tudi za primer, če bi bila odsotna delavka po izteku dopusta za nego in varstvo otroka odsotna zaradi drugih razlogov.

Takšna sprememba izpodbijane sodbe pomeni, da se je spremenil uspeh v tem sporu, zaradi česar je potrebno na novo odločiti tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnica je upravičena do povrnitve celotnih utemeljeno priglašenih stroškov, saj je z zahtevkom uspela praktično v celoti, v zvezi z zavrnilnim delom pa niso nastali nobeni posebni stroški. Utemeljeno priglašeni stroški tožnice znašajo 1300 točk (300 točk za tožbo, po 225 točk za vsakega od dveh pripravljalnih spisov, 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, 150 točk za zastopanje na drugem naroku, 100 točk za čas, porabljen med zastopanjem), kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 143.000,00 SIT, k temu je potrebno prišteti še 2% za materialne stroške in 20% DDV tako, da celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnice znašajo 175.032,00 SIT oziroma 730,39 EUR. Pritožbeno sodišče ni priznalo dodatnih 50 točk za čas, porabljen med zastopanjem, saj odvetniku urnina pripada le za vsake začete druge in nadaljnje pol ure. Prav tako nasprotna stranka ni dolžna povrniti višjih stroškov zaradi daljše odsotnosti odvetnika iz pisarne, nastalih zaradi tega, ker je odvetnik iz Ljubljane, prvostopenjsko sodišče pa se nahaja v Murski Soboti. Stranka ima sicer pravico, da odvetnika zbere tudi izven sedeža sodišča, vendar pa nasprotna stranka ni dolžna nositi višjih stroškov, ki zaradi tega nastanejo.

Tožnica je s pritožbo uspela, zato ima v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP pravico do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Nagrada za pritožbo znaša 375 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 172,12 EUR oziroma 210,67 EUR ob upoštevanju materialnih stroškov in DDV.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 549/2020
• VDSS sodba Pdp 155/2008
• VDSS sklep Pdp 1171/2008