<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 1179/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.1179.2006
Evidenčna številka:VDS04060
Datum odločbe:07.06.2007
Področje:delovno pravo
Institut:nadurno delo

Jedro

Stranki sta v skladu s 157. členom ZDR predvideli, da določb zakona o omejitvi delovnega časa zaradi narave tožničinega dela ne bo mogoče upoštevati in se s pogodbo o zaposlitvi izrecno dogovorili, da so v mesečni bruto plači zajete vse opravljene ure. Glede na takšno določbo v pogodbi o zaposlitvi ter ob dejstvu, da tožnici delodajalec ni odredil dela preko polnega delovnega časa, tožnica ni upravičena do dodatnega plačila za ure, opravljene nad polnim delovnim časom.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od tožene stranke plačilo nadur v znesku 2.046.367,57 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, s plačilom davkov in prispevkov od tega zneska. Odločilo je, da mora tožnica toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 178.201,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh potrebnih dokazov, na podlagi katerih bi ugotovilo, da so drugi delavci, ki so imeli enako pogodbo o zaposlitvi kot tožnica, prejeli izplačane nadure ali pa jim je bilo omogočeno njihovo koriščenje. Med razlogi izpodbijane sodbe in listinami so nasprotja, saj sodišče navaja, da se zahtevek po višini ne da preveriti, obenem pa priznava, da iz predloženih listin zatrjevani obseg dela izhaja. Tožnica je izračun tudi sama pojasnila. V kolikor je sodišče kljub temu menilo, da so potrebna dodatna pojasnila, bi moralo tožnico k temu pozvati v okviru materialno procesnega vodstva. Sporna je razlaga določb pogodbe o zaposlitvi in aneksov, ki se vse nanašajo na normalne pogoje dela, opravljene med letno obveznostjo. V spornem času pogoji dela niso bili normalni in ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi dežurstva niso bila predvidena. Ne nazadnje je tožena stranka tožnici priznala osem nadur in s tem priznala tožničino pravico do njihovega uveljavljanja. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica vse nadure opravila, bi ji moralo prisoditi tudi plačilo zanje. Zato pritožba predlaga razveljavitev (pravilno: spremembo) izpodbijane sodbe s stroškovno ugoditvijo zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnici nadurno delo ni bilo pisno odrejeno in da je kot vodilni delavec samostojno razpolagala z razporeditvijo delovnega časa. Njenih prihodov in odhodov tožena stranka ni kontrolirala. Sklep o podaljšanju delovnega časa za dve uri dnevno so sprejeli vodilni delavci na kolegiju, brez direktorja, ki je sicer pristojen, da odloča o tem. Tudi višina zahtevka ni izkazana. Omejitev opravljenih nadur je 180 ur letno. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, saj med razlogi izpodbijane sodbe in listinami v spisu ni nasprotij; kar pritožba šteje za nasprotje, je v resnici očitek napačno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s tem, ali je višina zahtevanega zneska dokazana ali ne. Glede na to, da zahtevek že po temelju ni utemeljen, pa to niti ni bistveno. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse za odločitev relevantne dokaze, popolno ugotovilo dejansko stanje in je tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje višine zahtevanega zneska ni moglo preveriti. Čeprav to za odločitev ni bistvenega pomena pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je ocenilo, da je zahtevek nejasen in da izračuna ni mogoče preveriti, tožnico pozvati k dodatnim pojasnilom. Glede na ugotovitev, da so bile zatrjevane ure dejansko opravljene in njihovo število ni bilo vprašljivo in glede na to, da je tožnica že v tožbi, nato pa še v pripravljalni vlogi z dne 6.6.2006 pojasnila, kako je izračunala zahtevani znesek, je bilo izračun mogoče preveriti. Tožnica je izhajala iz plače, določene v pogodbi o zaposlitvi, pri čemer je po podatkih iz priloge A8 (opravljene ure) obračunala dodatno opravljene ure za "navadne" dneve v višini 130 %, za nedelje in praznike pa v višini 150 %. Pojasnila je tudi, da s tožbo zahteva nižji znesek od izračunanega v prilogi A9 zaradi obračuna dohodnine, ki je bila na dan izdelave izračuna drugačna, kot ob postavitvi zahtevka. Sam izračun torej ni bil ovira za ugoditev zahtevku.

Bistvena za odločitev je ugotovitev, da je bila v pogodbi o zaposlitvi tožnice kot vodilne delavke dogovorjena plača, v kateri so že všteti vsi dodatki in morebitne "nadure" in da je bilo v njej izrecno določeno tudi, da se plača ne poveča za ure, opravljene nad letno delovno obveznostjo. Glede na take pogodbene določbe je odločitev, da tožnica do zahtevanega plačila ni upravičena, materialnopravno pravilna. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za vodilno delovno mesto - vodja kontrole kakovosti in izobraževanja pri projektu XX. V 7. členu pogodbe je bila dogovorjena plača v višini 480.000,00 SIT bruto, v katero so po drugem odstavku zajeti "vsi dodatki po zakonu in kolektivni pogodbi, bruto mesečna plača pa se ne poveča za ure, opravljene nad letno obveznostjo". Tožnica je dne 2.8.2004 sklenila s toženo stranko aneks k pogodbi o zaposlitvi in se dogovorila za bruto plačo 600.000,00 SIT mesečno, dne 1.9.2004 pa je bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi (tokrat za delovno mesto vodja gostinstva), v kateri je bila dogovorjena bruto plača v višini 680.000,00 SIT mesečno. V bruto plačo so tudi po tej pogodbi zajeti vsi dodatki "po zakonu in kolektivni pogodbi" ter nadurno delo.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da so določila pogodbe o zaposlitvi jasna. Pogodbena določila se uporabljajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Če je pogodbeno določilo jasno in razumljivo, potem za njegovo uporabo ni potrebna nobena interpretativna metoda. Tožnica je kot vodilna delavka sklenila pogodbo o zaposlitvi in se z njo za dogovorjeno plačo zavezala opravljati delo na vodilnih delovnih mestih. Obe pogodbi in aneks so bili veljavno sklenjeni. Pogodba o zaposlitvi vodilnega delavca mora biti sicer sklenjena v skladu z minimalnimi delovnopravnimi normami ter kogentno zakonsko ureditvijo. Vendar pa ZDR v 157. členu določa tudi, da delodajalec ni dolžan upoštevati določb zakona glede omejitve delovnega časa, nočnega dela, odmora, dnevnega in tedenskega počitka v primeru pogodbe o zaposlitvi z delavci, ki vodijo delovne enote in imajo pooblastila za samostojno odločanje, če delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma če si delavec lahko razporeja delovni čas samostojno in če sta mu zagotovljena varnost in zdravje pri delu. Prav v zvezi s to določbo je možen in v praksi pogost dogovor, da so v pogodbeno dogovorjeni plači vodilnega delavca zajeti tudi posamezni dodatki - npr. za eventualno delo na praznike in nedelje in da je plača dogovorjena za opravljeno delo, ne glede na to, kako je razporejen delovni čas in koliko ur vodilni delavec dejansko prebije na delu. To je tudi eden od razlogov, da se plača vodilnih delavcev bistveno razlikuje od plač drugih delavcev. V obravnavanem primeru iz prve pogodbe o zaposlitvi z aneksom jasno izhaja, da se bruto mesečna plača ne poveča za ure, opravljene nad letno obveznostjo, iz druge pa, da je v bruto plači zajeto tudi "nadurno" delo. Stranki sta v skladu s 157. členom ZDR predvideli, da določb zakona o omejitvi delovnega časa zaradi narave tožničinega dela ne bo mogoče upoštevati in se izrecno dogovorili, da so v mesečni bruto plači (po prvi pogodbi o zaposlitvi v višini 480.000,00 SIT, po aneksu 600.000,00 SIT in po drugi pogodbi o zaposlitvi 680.000,00 SIT) zajete vse opravljene ure. Tožnica je bila pri razporejanju delovnega časa samostojna in ji po ugotovitvah sodišča prve stopnje dela prek polnega delovnega časa oziroma podaljšanega delovnika ni odredil delodajalec. Zato do dodatnega plačila za ure, opravljene nad polnim delovnim časom, ni upravičena.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo k rešitvi ni pripomogel, zato tudi tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

 


Zveza:

ZDR člen 157, 157.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDQ1NA==