VDS sklep Psp 77/2006

Jedro

Pri stranki, ki nima pooblaščenca, je potrebno, da sodišče prve stopnje, če že ni vrnilo tožbe v popravo zaradi pomanjkanja zahtevka in posledične nesklepčnosti, postopa po določbah o materialnem procesnem vodstvu iz 285. člena ZPP. Stranka na ta način s pomočjo sodišča postavi zahtevek, ustrezen materialnopravnim določbam socialnega prava, Sodišče namreč s sodbo odloči o zahtevku (1. odstavek 310. člena ZPP), kar pa ni možno, če zahtevek sploh ni postavljen. Posledično tudi zato sodbe ni moč preizkusiti.

Izrek sodbe: "Tožbenemu zahtevku se ugodi tako, da se...," je nejasen. Iz izreka sodbe mora biti jasno razvidno, kateremu zahtevku je sodišče ugodilo, katerega pa je zavrnilo, ali pa, v katerem delu je zahtevku ugodilo ter v katerem delu ga je zavrnilo.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo:

"1. Tožbeni zahtevek (pravilno: Tožbenemu zahtevku) tožnika M.M. se ugodi tako, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. X-XXXXXXX z dne 24.9.2003 in sklep št. XXXXXXX z dne 3.6.2003 ter se zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje.

2. Tožena stranka je dolžna izdati nov upravni akt najkasneje v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe."

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da je postopal pravilno, ko je na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 in spremembe) tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrgel. O enakem tožnikovem zahtevku je bilo namreč že pravnomočno odločeno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. Ps 1382/2000, z dne 11.12.2003, s katero je sodišče tožbeni zahtevek na odpravo toženčeve odločbe, št. X-XXXXXXX (z dne 29.8.2000) in na priznanje pravice do invalidske pokojnine, zavrnilo.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima prvostopenjska sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe; nadalje ZPP), na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Iz obrazložitve sodbe izhaja, da naj bi toženec postopal nepravilno, ko je zavrgel vlogo za priznanje pravice do invalidske pokojnine po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (nadalje ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 in spremembe), vloženo v predsodnem - upravnem postopku po tožnikovem pooblaščencu dne 8.4.2003 (v toženčevem spisu, št. XXXXXXX). Nepravilnost naj bi bila v tem, da toženec ni upošteval, da se je glede zahtevka, vloženega dne 24.2.1999 - ta datum je naveden v odločbi toženca z dne 16.6.1999, spremenjeni z dokončno odločbo z dne 29.8.2000, ti pa naj bi bili presojani s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1382/2000, z dne 11.11.2003 ter pravnomočno dne 21.11.2004, - pravno stanje ob vložitvi nove vloge (8.4.2003), na podlagi katere je bila izdana tudi dokončna odločba, ki je predmet tega socialnega spora, spremenilo.

S tem v zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti iz zapisnika o glavni obravnavi dne 14.12.2005 (list. št. 15 do 16) niti iz sodbe prvostopenjskega sodišča, ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje sploh izvedlo dokaz z vpogledom v spis, št. Ps 1382/2000, oziroma v sodbo z isto opravilno številko, na katero pa se v obrazložitvi sedaj izpodbijane sodbe izrecno sklicuje. Citirane sodbe (tudi) ni niti v sodnem niti v upravnem spisu. Sodnemu spisu (tudi) ni priložen sodni spis št. Ps 1382/2000, kljub uradnemu zaznamku sodišča z dne 22.1.2004 (list. št. 9). V sodnemu spisu, št. Ps 1795/03, priloženem upravnem spisu, št.XXXXXXXX, sta le sodba Delovnega in socialnega sodišča, št. Ps 81/94 z dne 13.12.1994, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek na priznanje pravice do izplačevanja akontacije (!) vojaške pokojnine (pravna podlaga je bil tedaj Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin; Ur. l. RS, št. 4/92) in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 50/95 z dne 18.1.1996, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper citirano sodbo.

Pritožbeno sodišče zato ne more preizkusiti dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, t.j., da je bil tožnikov zahtevek z že navedeno (pravnomočno?) sodbo prvostopenjskega sodišča, št. Ps 1382/2000, zavrnjen ter kot pravilna ugotovljena dokončna odločba toženca z dne 29.8.2000. Torej, da je bila - upoštevaje izrek prvostopenjske upravne odločbe z dne 16.9.1999 ter dokončne z dne 29.8.2000 -, v (pravnomočno končanem) postopku pred sodiščem ugotovljena kot pravilna odločitev toženca, da se: zavrne zahteva za priznanje pravice do pokojnine po ZPIZVZ; da se zavrže zahteva za priznanje pravice do starostne ali predčasne pokojnine; ter da se zavrže zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine. To vprašanje pa je za odločitev o pravilnosti in zakonitosti dokončne ter z njo v zvezi prvostopenjske odločbe, ki sta predmet tega socialnega spora, odločilno. Le če bi pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, o čem, oz. o kakšnem zahtevku je odločilo prvostopenjsko sodišče s sodbo Ps 1382/2000 z dne 11.11.2003, bi bilo sploh moč preveriti zaključek prvostopenjskega sodišča. Torej, da se je po s pravnomočno sodbo zavrnjenem zahtevku spremenila pravna podlaga, zaradi česar po stališču sedaj izpodbijane sodbe, toženec ne bi smel zavreči vloge, vložene 8.4.2003.

Sodba ima take pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar s v razlogih sodbe navaja o vsebini listin (v konkretnem primeru o vsebini sodbe, št. Ps 1382/2000) in med samimi listinami (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). To nasprotje je še toliko bolj očitno, če se v odločilnih razlogih sodbe navaja vsebina neke listine, pa te listine v sodnem spisu sploh ni. Zaključka sodišča o obstoju določenega pravno pomembnega dejstva, ki naj bi izhajalo iz listine, zato ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče pa je že obrazložilo, zakaj je dejstvo, da naj bi bilo o zahtevi tožnika, vloženi 24.2.1999 ter o obeh z njo v zvezi upravnih odločbah in posledično o tožbenem zahtevku, s sodbo že pravnomočno odločeno, bistveno za odločitev v tem socialnem sporu.

Naslednja bistvena kršitev določb postopka (14. točka, 2. odstavek 339. člena ZPP), zaradi katere se sodbe ne da preizkusiti, je v tem, da ne v tožbi, ne v ostalih spisovnih podatkih, ni tožbenega zahtevka. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1) določa vsebino tožbe v 73. členu. V 1. odstavku jasno določa, da mora tožba (med drugim) obsegati tudi zahtevek. V 2. odstavku 72. člena zakon določa, do kdaj mora stranka opredeliti zahtevek, če le-ta (v tožbi) ni zadostno opredeljen. Pri stranki, ki nima pooblaščenca, kot je konkreten primer, je v takem primeru še tembolj potrebno, da prvostopenjsko sodišče, če že ni vrnilo tožbe v popravo zaradi pomanjkanja zahtevka in posledične nesklepčnosti, postopa po določbah o materialnem procesnem vodstvu iz 285. člena ZPP. To pa pomeni tudi, da lahko stranka na ta način s pomočjo sodišča postavi zahtevek, ustrezen materialnopravnim določbam socialnega prava. Sodišče namreč s sodbo odloči o zahtevku (1. odstavek 310. člena ZPP), kar pa ni možno, če zahtevek sploh ni postavljen in posledično tudi zato izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti.

Pritožbeno sodišče glede dela izreka izpodbijane sodbe "Tožbenemu zahtevku se ugodi tako, da se..." še poudarja, da je tako oblikovan izrek nejasen. Kot že povedano, sodišče odloči o zahtevku, ZPP pa v določbah 3. odstavka 334. člena določa, kaj obsega izrek sodbe. Iz vsega navedenega izhaja, da sodišče lahko: 1. zahtevku (ali zahtevkom) ugodi (pomeni v celoti); 2. zahtevek (ali zahtevke) zavrne (pomeni v celoti); 3. zahtevku delno ugodi, v preostalem delu pa ga zavrne; 4. ali pa, kadar je več zahtevkov, nekaterim ugodi, druge pa zavrne. Pri tem pa mora biti seveda iz izreka sodbe jasno razvidno, kateremu zahtevku je ugodilo, katerega pa je zavrnilo, ali pa, v katerem delu je zahtevku ugodilo ter v katerem delu ga je zavrnilo.

Zato bo sodišče moralo v novem sojenju najprej postopati glede zahtevka v nakazani smeri, nato pa izvajati dokaze, na podlagi katerih bo ugotavljalo dejansko stanje; na predlog strank, lahko pa tudi po uradni dolžnosti (1. odstavka 62. člena ZDSS-1). Moralo bo seveda sprejeti ustrezne dokazne sklepe in poskrbeti za to, da bodo izvedeni (listinski) dokazi spisu dejansko priloženi. Le tako bo namreč moč dejanske (posledično pa tudi pravne) zaključke, ki jih bo na podlagi izvedenih dokazov izpeljalo, sploh preizkusiti.

Sodišče druge stopnje sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka, ne sme razveljaviti, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov, oziroma z izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ker v konkretnem primeru pritožbeno sodišče sodbe glede pravilne in dovolj popolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično pravilne uporabe materialnega prava, sploh ne more preizkusiti, je seveda ne more popraviti ali dopolniti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma z izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, prvostopenjsko sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 1792/2003
• VSL sklep II Cp 3197/2008
• VSL sklep I Cp 4620/2008