VDS sodba Psp 403/2006

Jedro

Dejstvo, da tožnik več kot dve leti in pol ni mogel razpolagati s premoženjem - t.j. z razliko med starostno pokojnino, priznano z odločbo ZPIZ in akontacijo starostne pokojnine, ki jo je prejemal - predstavlja zmanjšanje premoženja v smislu 155. člena ZOR. V določbi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 je urejena odškodninska odgovornost zavoda za posledico - t.j. za izdajo neustrezne odločbe. Zavod je dolžan izplačati odškodnino ne glede na svojo krivdo; zadostuje dejstvo, da je bilo kasneje o pravici oziroma o višini dajatve odločeno drugače, za zavarovanca ugodneje. Gre za objektivno odškodninsko odgovornost zavoda za škodo, ki je zavarovancu nastala zaradi izdaje neustrezne odločbe, pri čemer je odškodnina omejena na višino obračunanih zamudnih obresti od trenutka, ko bi posamezni znesek bil (moral biti) izplačan, če bi bila že prva odločba ustrezna, pa do izvršitve ustrezne odločbe. Dejstvo, da se je glede vštevnosti plače, namenjene za notranji odkup delnic delodajalca tožnika v letih 1991 in 1992 vodil spor, ne predstavlja razloga za izključitev odgovornosti toženca po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1. Samo v tej določbi taksativno določeni primeri so namreč razlog za izključitev odgovornosti toženca. Zavarovanec pravico, ki mu jo zagotavlja materialni predpis in priznanje katere je lahko izplačilo javnih sredstev, lahko uveljavlja pri zavodu, ta pa zahteve ne sme zavreči z utemeljitvijo, da ne gre za upravno stvar. Zavarovanec zato lahko uveljavlja plačilo odškodnine tako neposredno pri zavodu, kot tudi neposredno pred sodiščem.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi.

Sodba sodišča prve stopnje se v 3. tč. izreka delno spremeni tako, da se besedilo "zakonite zamudne obresti" nadomesti z besedilom "odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti".

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (tč. 1, nespremenjeni del tč. 3 in tč. 4) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

 

Obrazložitev

Sodišče je odpravilo odločbo toženca št. X - XXXXXXX z dne 10.5.2004 v delu, s katerim je bila zahteva za izplačilo zakonskih zamudnih obresti zavržena (1. tč. izreka). Tožbeni zahtevek na razveljavitev (pravilno: odpravo) odločbe toženca št. X X XXXXXXX z dne 6.11.2003 je zavrnilo (2. tč. izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku plača zakonske zamudne obresti od razlik med prejetimi zneski pokojnine in pripadajočimi zneski starostne pokojnine v skupni izračunani višini 279.443,09 SIT (3. tč. izreka). Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 100.650,00 SIT v 8 dneh od izdaje sodbe, v nasprotnem primeru (pa) z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. tč. izreka).

Zoper celotno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Iz obrazložitve pritožbe pa je razvidno, kar je seveda tudi logično, da sodbo izpodbija samo deloma in sicer v ugoditvenem delu (tč. 1, 3 in 4 izreka sodbe). Navaja, da je dne 3.3.2000 je izdal nalog za izplačevanje akontacije starostne pokojnine v višini 130.000,00 SIT na mesec od 8.3.2000 dalje, saj pokojnine ni bilo mogoče dokončno odmeriti. V teku je bil namreč spor glede vštevanja vrednostnih papirjev (pravilno: plač, namenjenih za notranji odkup delnic delodajalca) v letih 1991 in 1992 v pokojninsko osnovo. Po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: US RS) št. U-I-392/98 z dne 10.7.2002 in sodbi Delovnega in socialnega sodišča opr. št. Ps 1070/96, ki je postala pravnomočna 15.10.2003, je z odločbo z dne 6.11.2003 dokončno odmeril višino starostne pokojnine. Tožnik se je zoper odločbo pritožil, ker ni bilo odločeno o zakonskih zamudnih obrestih. Zaradi navedenega meni, da bi lahko zamuda nastala šele v letu 2003 in da je spor zato potrebno presojati na podlagi 277. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1), torej na podlagi specialne določbe, ki določa tek zamudnih obresti. Meni, da v zamudo ni prišel, saj je tožniku starostno pokojnino odmeril in izplačal v roku 60 dni, torej v roku iz 277. čl. ZPIZ-1, tožnik pa nasprotnega ni navajal. Ker ni vedel, ali so podatki o plačah, namenjenih za notranji odkup delnic v letih 1991 in 1992, pravilni, o višini pokojnine dokončno ni mogel odločiti že ob izpolnitvi pogojev za upokojitev. Da so podatki pravilni je izvedel šele z že citirano sodbo opr. št. Ps 1070/96, pravnomočno dne 15.10.2003. Nadalje pa očitno spremeni stališče glede prej navedene presoje zadeve po 277. čl. ZPIZ-1, saj meni, da bi sodišče sicer moralo zahtevek obravnavati kot odškodninski zahtevek na podlagi 1. odst. 276. čl. ZPIZ-1. Vseh predpostavk odškodninske odgovornosti (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo, odgovornost) sodišče ni ugotavljalo, zato sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Tožnik pa ni upravičen do izplačila zakonskih zamudnih obresti niti po določbi 2. odst. 276. čl. ZPIZ-1, saj je bila višina pokojnine dokončno določena šele z odločbo prvostopnega organa in se kasneje z odločbo drugostopnega organa ni spremenila.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Meni, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo.

Pritožba je delno utemeljena.

Čeprav se toženec uvodoma pritožuje zoper sodbo v celoti, jo je pritožbeno sodišče glede na že prej navedeno preizkušalo le v delu, v katerem v sporu ni uspel. Sodišče prve stopnje je namreč v 2. tč. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo prvostopne odločbe toženca. Toženec pa nima pravnega interesa za pritožbo zoper za tožnika zavrnilni del sodbe, zaradi česar bi bilo potrebno pritožbo v tem delu celo zavreči. Ker pa bi bila posledica zavrženja enaka - pritožbeno sodišče sodbe v tem obsegu ne bi preizkušalo - je sodbo preizkusilo le v tistem obsegu, ki se nanaša na za toženca neugodne dele sodbe (1., 3. in 4. tč. izreka).

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče glede izpodbijanega dela sodbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in na podlagi pravilno in dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja - z izjemo spremenjenega dela sodbe - pravilno odločilo iz nadalje navedenih razlogov. Postopkovnih določb, na katere se pazi že po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), ni kršilo.

Materialnopravno je stališče sodišča (in tožnika), da gre v konkretnem primeru za spor o uporabi instituta zamudnih obresti, sicer zmotno. Nesporno je, da je bilo o tožnikovi pravici in višini starostne pokojnine odločeno najprej z nalogom za izplačevanje starostne pokojnine z dne 3.3.2000 (v upravnem spisu št. XXXXXXX), nato pa z odločbo z dne 6.11.2003. Kadar se v postopku ugotovi, da ima zavarovanec pravico do pokojnine, ni pa mogoče določiti njene višine, ali ni mogoče končati postopka zaradi kakšnega predhodnega vprašanja, se začasno izplačuje akontacija, ki se določi po zbranih podatkih. Akontacija se izplačuje na podlagi naloga in se usklajuje pod enakimi pogoji, kot se usklajujejo pokojnine (260. čl. ZPIZ-1). Nalog toženca z dne 3.3.2000 je upravni akt, s katerim se je konkretiziralo tožnikovo dotedanje abstraktno upravičenje v konkretno pravico do akontacije pokojnine - in obenem v obveznost toženca, da tožniku izplačuje akontacijo v višini 130.000,00 SIT. Enako je odločba z dne 6.11.2003 konkretni upravni akt, ki je (šele) tedaj konkretiziral tožnikovo abstraktno upravičenje v konkretno pravico do starostne pokojnine v višini 144.948,68 SIT od 8.3.2000 dalje.

Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (1. odst. 324. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ št. 29/78 s spremembami; v nadaljevanju: ZOR; in 1. odst. 299. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS št. 83/01 s spremembami; v nadaljevanju: OZ, veljavnega od 1.1.2002 dalje). Nastop zamude je torej odvisen od dveh dejstev: (1) neizpolnitve obveznosti (2) v roku, ki je določen za izpolnitev. V upravnem postopku, po pravilih katerega odloča tudi toženec (249. čl. ZPIZ-1), se pravica zavarovanca oz. obveznost zavoda (toženca) ne more realizirati, preden ni konkretizirana z ustreznim konkretnim upravnim aktom (nalog, odločba). V konkretnem primeru to pomeni, da toženec ni mogel biti v zamudi z izplačilom akontacije starostne pokojnine v višini 130.000,00 SIT (z nadaljnjimi uskladitvami), preden je dne 3.3.2000 izdal nalog in prav tako ni mogel biti v zamudi z izplačilom starostne pokojnine v višini 144.948,68 SIT, dokler ni 6.11.2003 izdal odločbe, pa čeprav je z njo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 8.3.2000 dalje, t.j. od istega dne kot do akontacije.

Rok za izpolnitev obveznosti toženca - plačila priznanih pokojninskih prejemkov - izhaja iz določbe 277. čl. ZPIZ-1. Ta določa, da je zavod (toženec) dolžan prejemniku pokojninskih prejemkov v primeru, da mu le-teh ne izplača v roku 60 dni, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva, plačati zamudne obresti. Ker pritožba zoper odločbo, s katero je odločeno o pravicah iz obveznega zavarovanja, ne zadrži izvršitve, to pomeni, da je zavod v zamudi, če v roku 60 dni od izdaje odločbe o priznanju pravice, dajatve ne prične izplačevati.

Tožnik nikoli tekom postopka ni niti zatrjeval in seveda tudi ne dokazoval, da mu toženec prejemkov, priznanih z nalogom z dne 3.3.2000, oziroma z odločbo z dne 6.11.2003 ne bi nakazal v roku, določenem v 277. čl. ZPIZ-1. Toženec zato ni bil v zamudi z izplačilom dajatev, priznanih na podlagi naloga z dne 3.3.2000 in odločbe z dne 6.11.2003, zato tudi ni pravne podlage za priznanje zamudnih obresti.

Povsem neodvisno od vprašanja, ali je toženec prišel v zamudo, pa je vprašanje, ali je bilo njegovo postopanje, da je tožniku šele 6.11.2003, t.j. več kot tri leta in pol po izdaji naloga z dne 3.3.2000, izdal odločbo o pravici in višini starostne pokojnine. Dejstvo, da tožnik več kot tri leta in pol ni mogel razpolagati s premoženjem - t.j. z razliko med starostno pokojnino, priznano z odločbo z dne 6.11.2003 in med akontacijo starostne pokojnine, priznano z nalogom z dne 3.3.2000 - pa po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja zmanjšanje premoženja v smislu 155. čl. ZOR, oz. 132. čl. po 1.1.2002 veljavnega OZ. Splošno znano dejstvo je namreč, da denar s potekom časa izgublja vrednost. V konkretnem primeru to pomeni, da pokojninska dajatev v višini 144.948,68 SIT dne 6.11.2003 realno ni imela take vrednosti, kot bi jo imela 8.3.2000, t.j. na dan, od katerega dalje je bila priznana.

Odškodninska odgovornost zavoda je urejena v 276. čl. ZPIZ-1. V 1. odst. tega člena je urejena odškodninska odgovornost po splošnih pravilih civilnega prava. V 2. odst., ki predstavlja glede na splošno ureditev specialno določbo, pa je določeno, da je zavod dolžan v primeru, da mora denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oz. vlagatelja, delodajalca ali druge osebe, upravičencu izplačati odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. V citirani določbi 2. odst. 276. čl. ZPIZ-1 je torej urejena odškodninska odgovornost zavoda za posledico - t.j. za izdajo neustrezne odločbe. Zavod je dolžan izplačati odškodnino ne glede na svojo krivdo; zadostuje dejstvo, da je bilo kasneje o pravici oziroma o višini dajatve odločeno drugače, za zavarovanca ugodneje. Zavod se svoje odgovornosti lahko razbremeni le, če dokaže, da je do neustrezne odločbe prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. Gre torej za objektivno odškodninsko odgovornost zavoda za škodo, ki je zavarovancu nastala zaradi izdaje neustrezne odločbe, pri čemer je odškodnina omejena na višino obračunanih zamudnih obresti od trenutka, ko bi posamezni znesek bil (moral biti) izplačan, če bi bila že prva odločba ustrezna, pa do izvršitve ustrezne odločbe.

S tem v zvezi je potrebno odgovoriti tudi na pritožbena izvajanja, da določbe 2. odst. 276. čl. v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, ker je bilo o pravici za nazaj odločeno z odločbo prve (in ne druge) stopnje. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Določba 2. odst. 276. čl. ZPIZ-1 sicer res ne ureja primera, ko je bil neustrezen nalog spremenjen z odločbo prve stopnje. Navidezno pravno praznino pa je mogoče zapolniti s splošnim pravnim načelom, da je potrebno enake situacije obravnavati enako in različne različno. Zgolj forma upravnega akta (odločba upravnega organa prve stopnje) in položaj organa (organ prve stopnje), ki je izdal ustrezno odločbo o pravici oziroma o višini dajatve, po prepričanju pritožbenega sodišča ni stvaren, razumen in na naravi stvari utemeljen razlog za drugačno obravnavanje upravičencev, ki jim je bila pravica oziroma višja dajatev priznana na podlagi odločbe upravnega organa druge stopnje oziroma odločbe sodišča, v primerjavi z upravičenci, ki jim je bila pravica oziroma višja dajatev priznana na podlagi odločbe upravnega organa prve stopnje. Dejanski položaj upravičencev je namreč glede bistvenih okoliščin enak. Torej, da je bila najprej izdana neustrezna, kasneje pa z učinkom za nazaj ustrezna odločba in da razlog za izdajo prve (neustrezne) odločbe ni izhajal iz njihove sfere. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevi opr. št. Psp 196/2006 z dne 25.4.2007 in Psp 408/2006 z dne 27.6.2006.

Glede na povedano je zadevo potrebno presojati po 2. odst. 276. čl. ZPIZ-1. Sodišče namreč ni vezano na pravno podlago zahtevka, tudi če jo stranka navede (3. odst. 180. čl. ZPP), kar seveda pomeni tudi, če navede napačno materialno pravno podlago. Sodišče pa je vezano na postavljen zahtevek in trditveno podlago (1. odst. 2. čl. in 1. odst. 180. čl. ZPP) tožbe. Tožnik mora postaviti zahtevek, ki ima podlago v materialnem pravu in navesti (in za utemeljenost zahtevka seveda tudi dokazati) dejstva, iz katerih izhaja posledica, ki je predmet zahtevka - sklepčnost.

Ne glede na dejstvo, da je tožbeni zahtevek temeljil na napačni materialnopravni podlagi, je tožnik denarni zahtevek postavil ustrezno in navedel tudi ustrezno trditveno podlago. Glede na določbo 2. odst. 276. čl. ZPIZ-1 mora tožnik navajati, da mu je bila z ustrezno kasnejšo odločbo za nazaj priznana pravica oziroma dajatev v višjem znesku, pa krivda za izdajo neustrezne odločbe ne izhaja iz njegove sfere ter obračunati (oz. opisno opredeliti) zamudne obresti - škodo. V konkretnem primeru je tožnik v III. tč. tožbe navedel, da je "toženec končno dne 6.11.2003 izdal odločbo, s katero je odmeril starostno pokojnino v višini 144.938,68 SIT na mesec od dne 8.3.2000". Navaja tudi, da je toženec že 8.3.2000 imel vse podatke za odmero pokojnine, iz česar je moč sklepati, da je bila pred tem izplačevana pokojnina (v tč. II. navaja namreč razlike med pripadajočimi pokojninami in akontacijami) neustrezna, krivda za tako postopanje pa je pri tožencu. Krivdno ravnanje toženca - neizdaja ustrezne odločbe, čeprav je za to imel vse potrebne podatke - tožnik podrobneje opisuje v II. tč. tožbe. Zahtevek je najprej opredelil opisno (tožba z dne 15.6.2004, list. št. 4), t.j. v višini zakonskih zamudnih obresti od razlik med obračunanimi in izplačanimi zneski pokojnin, upoštevaje vse uskladitve, od zapadlosti razlike pa do plačila, nato pa ga je naroku dne 9.2.2006 (zapisnik o glavni obravnavi z dne 9.2.2006, list. št. 16-18) specificiral po višini - 279.443,09 SIT - in pisno specifikacijo vložil v sodni spis (priloga A/2).

Iz prvostopne odločbe toženca z dne 6.11.2003 izhaja, da je tožniku od 8.3.2000 - torej od istega dne kot je učinkoval nalog o priznanju akontacije pokojnine z dne 3.3.2000 -, torej za nazaj, priznal pravico do starostne pokojnine v višini 144.948,68 SIT in ne 130.000,00 SIT, kot mu je priznal z nalogom z dne 3.3.2000. Toženec ni niti zatrjeval in zato seveda tudi ne dokazal, da bi bil razlog za izdajo neustrezne odločbe pri tožniku, njegovem delodajalcu oz. drugi osebi. Dejstvo, da se je glede vštevnosti plače, namenjene za notranji odkup delnic delodajalca tožnika v letih 1991 in 1992 pred Delovnim in socialnim sodiščem, kasneje pa tudi pred US RS vodil spor, pa ne predstavlja razloga za izključitev odgovornosti toženca po 2. odst. 276. čl. ZPIZ-1. Samo v tej določbi taksativno določeni primeri so namreč razlog za izključitev odgovornosti toženca. Iz specifikacije razlik med prejetimi plačili in pripadajočo starostno pokojnino in iz obračuna zakonskih zamudnih obresti (priloga A/2) izhaja, da je tožnik obračunal razlike med vsakomesečno zapadlo akontacijo pokojnine in pripadajočo starostno pokojnino, pri čemer je kot datum zapadlosti posameznih denarnih dajatev štel zadnji dan v mesecu. Od tako izračunanih razlik je za vsak mesec, torej od marca 2000 do oktobra 2003, s programom za izračun zakonskih zamudnih obresti izračunal znesek zakonskih zamudnih obresti, pri čemer so obresti za mesec marec 2000 pričele teči z 8.3.2000, t.j. z dnem, ko je bila priznana akontacija, kasneje pa z istim datomum pravica do starostne pokojnine. Od vsakokratne zapadle razlike pa je zakonske zamudne obresti obračunal do 6.11.2003, t.j. do dneva izdaje odločbe - in ne do dneva dejanskega izplačila (poračuna) pripadajočih razlik, kot bi jih bil, glede na določbo 2. odst. 276. čl. ZPIZ-1, upravičen. Na ta način je izračunal vtoževan znesek 279.443,09 SIT. Tožbeni zahtevek, da je toženec tožniku dolžan plačati navedeni znesek, je glede na vse obrazloženo - čeprav je sodišče zahtevek presojalo na napačni materialnopravni podlagi - utemeljen.

Pritožbeno sodišče je obširno obrazložilo, zakaj meni, da ima vtoževan denarni zahtevek dejanski in posledično tudi materialnopravni temelj v povzročeni škodi, ne pa v zamudi, zato je pritožbi delno ugodilo in na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v 3. tč. izreka delno spremenilo skladno z navedenim stališčem. Denarni znesek, ki ga je dolžan plačati toženec, namreč predstavlja odškodnino, katere (le) višina je omejena na znesek zamudnih obresti, ne pa (zneska) zamudnih obresti zaradi morebitne zamude.

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna (tudi) v delu, s katerim je odpravilo drugostopno odločbo toženca v delu, s katerim je le-ta zavrgel zahtevo za plačilo zakonskih zamudnih obresti (1. tč. izreka). Glede na zakonsko določbo 2. odst. 276. čl. ZPIZ-1 lahko zavarovanec uveljavlja plačilo odškodnine tako neposredno pri zavodu (tožencu), kot tudi neposredno pred sodiščem. V tem primeru torej ne gre za pristojnost toženca v smislu procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve pred sodiščem, kot to sicer velja za pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, temveč za dolžnost toženca, da v primeru, če je zahteva vložena pri njem, o zahtevku vsebinsko odloči. Dolžnost toženca izhaja tudi iz 4. odst. 276. čl. ZPIZ-1, kjer je določeno, da je zavod dolžan odškodnino iz 2. odst. 276. čl. izplačati v 60 dneh po plačilu denarnih dajatev. Ker je odškodnina pravica stranke in obenem obveznost zavoda, ki je kot javni zavod (1. odst. 10. čl. ZPIZ-1) oseba javnega prava in razpolaga z javni sredstvi, mora torej tudi toženec za izplačilo imeti glede višine in roka ustrezno podlago, ta pa je lahko le odločitev v upravnem postopku. Upravna zadeva je odločanje - seveda v upravnem postopku - o pravici, obveznosti ali pravni koristi, pri čemer se šteje, da gre za upravno zadevo, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (2. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. l. RS št. 80/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZUP). Odločanje o javnih sredstvih pa je nedvomno zadeva javnega interesa. Zaradi obrazloženega v primeru, da zavarovanec pravico, ki mu jo zagotavlja materialni predpis in posledico - priznanje katere je lahko izplačilo iz javnih sredstev, uveljavlja pri zavodu, le-ta takšne zahteve ne sme zavreči z utemeljitvijo, da ne gre za upravno stvar. Enako stališče je pritožbeno sodišča že zavzelo v zadevah opr. št. Psp 294/2006 z dne 25.4.2007, Psp 646/2006 z dne 17.5.2007, Psp 671/2006 z dne 24.5.2007 in Psp 408/2006 z dne 27.6.2007.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker tožnikove navedbe v odgovoru na pritožbo v ničemer niso pripomogle k rešitvi zadeve, pritožbeno sodišče šteje, da priglašeni stroški te vloge za socialnopravni spor v smislu 1. odst. 155. čl. ZPP niso bili potrebni. Zato je odločilo, da tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1574/98
• VSL sklep II Cp 4413/2005
• VSL sklep I Cpg 552/2003