VDS sodba Pdp 1060/2006

Jedro

Prokurist ni zakoniti zastopnik delodajalca, saj se za zakonitega zastopnika štejejo le osebe, ki so kot takšne določene z zakonom za posamezno obliko družbe. Lahko pa družba podeli prokuro eni ali več osebam po postopku, določenem v aktu o ustanovitvi, vendar je prokurist statutarni zastopnik oz. pooblaščenec družbe, zakon pa določa le obseg njegovih pooblastil.

V postopku pred okrožnim sodiščem je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Prokurist lahko delodajalca v postopku pred delovnim sodiščem prve stopnje zastopa le, če ima opravljen pravniški državni izpit. Ker je na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo za delodajalca pristopil prokurist, ki ni imel opravljenega pravniškega državnega izpita, se šteje, da tožena stranka na narok ni prišla, zato so nastopili pogoji za izdajo zamudne sodbe po 1. odst. 28. člena ZDSS-1.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas in da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 31.12.2005 ni prenehalo, ampak še vedno traja; toženi stranki je zato naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo (1. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zapadlih dohodkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska za čas od 1.1.2006 dalje do plačila (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 113.652,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper zamudno sodbo sodišča prve stopnje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka pritožuje tožena stranka. Zastopnik tožene stranke, ki se je udeležil obravnave dne 22.6.2006, je sodišču prve stopnje predložil sklep Okrožnega sodišča sodišča v Novi Gorici, št. Srg 99/00443 z dne 12.7.1999, v katerem ni nikjer omenjen pooblaščenec, kot je zastopnika ves čas obravnave nazivalo sodišče prve stopnje. ZGD-1 ureja zastopanje v 32. - 38. členu, pri čemer prokurista uvršča med zakonite zastopnike in ne pooblaščence, prav tako pa ne določa, da bi moral imeti prokurist za zastopanje pred okrožnim sodiščem posebno pooblastilo in opravljen pravosodni izpit, kot to zmotno zatrjuje izpodbijana zamudna sodba. Toženi stranki je bilo zaradi nezakonitega postopka onemogočeno obravnavanje pred sodiščem, kar predstavlja kršitev 8. točke 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno uporabilo 237. člen Zakona o delovnih razmerjih v povezavi s 2. odstavkom 53. člena istega zakona. Tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oz. podrejeno, da izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje drugemu senatu prvostopenjskega sodišča.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da prokurist ni zakoniti zastopnik pravne osebe. Glede zastopanja pred sodiščem zato zanj veljajo iste omejitve, kot za vse druge pooblaščence. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno izdalo zamudno sodbo, saj so bila izkazana vsa odločilna dejstva za ugoditev tožbenemu zahtevku. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbo (pravilno: pritožbo) zavrne in potrdi izpodbijano zamudno sodbo, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, in sicer v tistem delu, v katerem je tožeča stranka uspela, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

Na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo je dne 22.6.2006 za toženo stranko pristopil njen prokurist. Pritožba zmotno uveljavlja, da je prokurist zakoniti zastopnik tožene stranke. Za zakonitega zastopnika se namreč štejejo le osebe, ki so kot takšne določene z zakonom za posamezno obliko družbe (delniško družbo na podlagi 1. odstavka 248. člena Zakona o gospodarskih družbah, ZGD - Ur. l. RS, št. 30/93 in nadaljnji, zastopa in predstavlja uprava). V skladu s 1. odstavkom 33. člena ZGD pa družba lahko podeli prokuro eni ali več osebam po postopku, določenem v aktu o ustanovitvi. Iz slednjega izhaja, da je prokurist statutarni zastopnik oz. pooblaščenec družbe, zakon pa določa le obseg njegovih pooblastil. Upoštevaje 1. odstavka 35. člena ZGD tako prokura upravičuje vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da prokurist v obravnavani zadevi ni izpolnjeval pogojev za zastopanje tožene stranke. Na podlagi 3. odstavka 87. člena ZPP je lahko v postopku pred okrožnim sodiščem (za katerega se šteje tudi delovno sodišče prve stopnje) pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Prokurist bi lahko toženo stranko v postopku pred delovnim sodiščem prve stopnje uspešno zastopal le, če bi imel opravljen pravniški državni izpit, a tega pogoja, kot je to sam pojasnil na poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo, ni izpolnjeval. Brez opravljenega pravniškega državnega izpita prokurist lahko zastopa družbo le v sodnih postopkih pred okrajnimi sodišči. Če tožena stranka pred okrožnim sodiščem opravlja pravdna dejanja po pooblaščencu, ki ni oseba iz 3. odstavka 87. člena ZPP, se po 3. odstavku 90. člena ZPP šteje, da ta dejanja niso bila opravljena. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno štelo, da so v obravnavani zadevi nastopili pogoji za izdajo zamudne sodbe po 1. odstavku 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/04 in nadaljnji), v skladu s katerim v primeru, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ne pride tožena stranka, izda sodišče zamudno sodbo pod pogoji, ki jih določa ZPP, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, v pozivu pa je bila tudi poučena, da mora biti v primeru, če bo opravljala pravdna dejanja po pooblaščencu, ta odvetnik ali pa oseba z opravljenim pravniškim državnim izpitom, saj se bo sicer štelo, da pravdna dejanja niso opravljena. Prav tako je bila tožena stranka pravilno vabljena na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, ter poučena o posledicah, ki nastopijo zaradi izostanka z naroka (1. odstavek 28. člena ZDSS-1). Toženi stranki torej v ničemer ni bila kršena pravica obravnavanja pred sodiščem, pač pa je zamudna sodba posledica dejstva, da je v postopku ni zastopal pooblaščenec skladno z določili ZPP.

V primeru nastopa dejanskega stanu iz 1. odstavka 28. člena ZDSS-1, izda sodišče zamudno sodbo pod pogoji, ki jih določa ZPP. Ta v 1. odstavku 318. člena določa naslednje pogoje: da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijanega ugodilnega dela zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost 1. točke tožbenega zahtevka. Dejstvo večkratnega podaljševanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki so bile vse sklenjene iz razloga začasnega povečanega obsega dela, namreč utemeljuje zaključek, da je v obravnavani zadevi šlo za stalno, ne pa začasno potrebo po delu na delovnem mestu tožeče stranke. Ker se upoštevaje 54. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), ki ureja posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na navedeni člen materialnopravno pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da med strankama obstoja delovno razmerje za nedoločen čas ter da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo. Pravilni pa sta tudi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati in pa da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka oz. splošno znanimi dejstvi.

Pritožba zmotno očita, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 237. člen v zvezi s 2. odstavkom 53. člena ZDR. Skladno s citiranima določiloma delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, pri čemer se dveletna časovna omejitev začne uporabljati šele 1.1.2007, do tedaj pa velja, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot tri leta. Odločitve v izpodbijani zamudni sodbi prvostopenjsko sodišče sploh ni oprlo na citirani določili ZDR, pač pa na 54. člen ZDR. Ker temu ustrezno izpodbijana zamudna sodba tudi nima razlogov v zvezi z časovno omejitvijo sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, se omenjeni pritožbeni očitek v bistvu nanaša na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 338. člena ZPP).

V skladu z vsem obrazloženim je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in, vključno z odločitvijo o stroških postopka, potrdilo ugodilni del izpodbijane zamudne sodbe. Bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijanega dela zamudne sodbe ni ugotovilo.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi v tej zadevi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1579/2007
• VSL sklep II Cp 73/2015
• VDSS Sklep Pdp 659/2021