<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 459/2007

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.459.2007
Evidenčna številka:VDS04078
Datum odločbe:19.04.2007
Področje:delovno pravo
Institut:sporazum med delodajalcem in sindikatom - razlaga sporazuma - odpoved sporazuma

Jedro

Glede na naravo sporazuma, sklenjenega med delodajalcem in stavkovnim odborom v zvezi z usklajevanjem plač, ki je akt kolektivnega dogovarjanja, se pravila civilnega prava uporabljajo le subsidiarno. Ker v sporazumu ni bil določen način, primeri in roki za njegovo odpoved, je tožena stranka s tem, ko je od sporazuma enostransko odstopila, ravnala na pravno nepravilen način, saj možnost enostranskega odstopa v sporazumu ni izrecno predvidena.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeče in tožena stranka sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da se tožbenemu zahtevku po plačilu razlike v plači med dejansko izplačanimi plačami tožnikov in plačami, obračunanimi po sporazumu z dne 14.8.2003, ugodi. S sklepom je umik tožbe tožnika V.R. vzelo na znanje in v tem delu postopek ustavilo. Odločitev o stroških je pridržalo za poznejšo sodbo.

Zoper vmesno sodbo se pritožuje tožena stranka po dveh pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožečih strank v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožečim strankam naloži pritožbene stroške s pripadki. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da potek roka za sklenitev podjetniške kolektivne pogodbe dne 29.2.2004, kot je zapisan v sporazumu, sam po sebi ne pomeni prenehanja veljavnosti sporazuma in da gre za trajno dolžniško razmerje z določenim rokom trajanja do sklenitve kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z določbo 2. odstavka 82. člena OZ ugotoviti pravo voljo in skupen namen pogodbenikov glede trajanja sporazuma, česar sodišče ni storilo. Ne gre za pravno, temveč dejansko vprašanje. Razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju, s čemer je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V kolikor bi sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotavljalo dejansko stanje, bi ugotovilo, da je bil skupni namen podpisnikov sporazuma, da velja do sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe oz. najkasneje do 29.2.2004, ki je bil v 3. členu sporazuma določen kot skrajni rok za sklenitev podjetniške kolektivne pogodbe. Stranke sporazuma so očitno sporazum z dne 14.8.2003 sklenile s skupnim namenom začasne ureditve nastale situacije zaradi stavke, ne pa dolgotrajno določiti pravice in obveznosti. To pa izhaja tudi iz besedila sporazuma. Obveznost tožene stranke usklajevati in izplačevati plače skladno z 2. f členom sporazuma je tako v vsakem primeru prenehala z dnem 29.2.2004, ko je sporazum zaradi preteka roka prenehal veljati. Napačen je zaključek sodišča, da naj bi imel sporazum, ker naj bi bil sklenjen do sklenitve kolektivne pogodbe, naravo trajnega dolžniškega razmerja z določenim rokom trajanja. Morebitna sklenitev podjetniške kolektivne pogodbe ne predstavlja roka v smislu določil 62. člena OZ in 332. člena OZ, saj ne gre za bodoče gotovo dejstvo. Stranke se v sporazumu niso zavezale skleniti podjetniške kolektivne pogodbe, temveč so se v 3. členu sporazuma zavezale prizadevati nadaljevati pogajanja s povečano intenziteto z namenom skleniti podjetniško kolektivno pogodbo. Ker gre torej za pravno razmerje za nedoločen čas, to pomeni, da ga skladno z določilom 1. odstavka 333. člena OZ vsaka stranka lahko prekine z odpovedjo. Sklicuje se na "mnenje" dr. prof. Z.V., podanega 8.9.2005, "da sporazum kot kolektivna pogodba vsebuje določila o delovnih pogojih zaposlenih in ima zgolj obligacijski del, ki je bil sklenjen za prehodno obdobje. Kot zadnji rok za sklenitev sta stranki določili 29.2.2004. V tem času kolektivna pogodba ni bila sklenjena, zato sta imeli stranki pravico, da sporazum ali njegove posamezne dele tudi enostransko odpovesta." Tožena stranka se je sklicevala na dodaten razlog za odstop, ki je bil v spremenjenih okoliščinah na strani tožene stranke, in sicer v slabi finančni situaciji, ker se je tožena stranka znašla na robu finančne likvidnosti. Pritožba navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z nazivom sodbe in z obrazložitvijo. Iz izreka ni razvidno, da je sodišče odločalo samo o temelju, saj je v izreku navedlo, da je tožbenemu zahtevku ugodeno, glede višine zahtevka sodba nima razlogov. Podano je tudi nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja o razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah in med samimi zapisniki. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti in jo je potrebno razveljaviti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeče stranke v odgovoru na pritožbo prerekajo pritožbene navedbe in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano vmesno sodbo.

Sodišče druge stopnje je o pritožbi tožene stranke že odločalo in ji s sklepom opr. št. Pdp 496/2006 z dne 30.11.2006 ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je na podlagi prvega odstavka 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 - 10/2004) za popravo nepravilnosti mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje in popravo napak, ki niso obsežnejše. V konkretni zadevi ne gre za manjšo procesno napako, temveč za kršitev, ki jo je mogoče odpraviti le s ponovljenim postopkom pred sodiščem prve stopnje. Zaradi podane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje dejansko odločilo o zahtevku, ne samo o temelju, kar pomeni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne more preizkusiti, je izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pritožbi po dveh pooblaščencih. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. VIII Pri 32/2007 z dne 29.3.2007 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku pritožbeno sodišče, ob upoštevanju napotkov revizijskega sodišča, ugotavlja, da pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri ponovnem obravnavanju pritožbe tožene stranke je bilo pritožbeno sodišče vezano na stališče Vrhovnega sodišča RS glede značaja in oblikovanja izreka sodbe pri vmesni sodbi. Glede na jasno stališče, pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbe tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil izrek v nasprotju z nazivom sodbe in z obrazložitvijo.

V tem individualnem delovnem sporu so tožeče stranke zahtevale plačilo razlike med dejansko izplačanimi plačami in plačami, ki bi jo prejele, če bi tožena stranka upoštevala sklenjeni sporazum z dne 14.8.2003. Iz navedenega sporazuma izhaja, da se je tožena stranka med drugim zavezala (točka 2 f), da se plače delavcev od avgusta 2003 do sprejema podjetniške kolektivne pogodbe brezpogojno mesečno usklajujejo s 40 % stopnjo rasti plač v RS, kot je ta uradno objavljena, in sicer na izhodiščno vrednost točke meseca julija 2003. V 3. točki sporazuma je določeno, da si bodo stranke prizadevale nadaljevati pogajanja s povečano intenziteto z namenom sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe najkasneje do 29.2.2004. Tožena stranka je dne 4.2.2004 odstopila od dela sprejetih sporazumov (tudi v delu, ki se nanaša na plačo) in obenem ponudila nov sporazum. Od 29.2.2004 tožena stranka pri izplačilu plač ni več upoštevala določil sporazuma z dne 14.8.2003.

V konkretnem primeru se postavlja vprašanje, kakšna je narava sporazuma in na kakšen način lahko stranke odstopijo od sporazuma ter ali je sporazum veljal le do 29.2.2004. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je stavkovni odbor z upravo tožene stranke dne 14.8.2003 sklenil sporazum, ki je v točki 2 f določil način usklajevanja plač delavcem od avgusta 2003 do sprejema podjetniške kolektivne pogodbe ter da rok 29.2.2004, ki je zapisan v 3. točki sporazuma ne pomeni prenehanje veljavnosti sporazuma. Zavzelo je stališče, da je sporazum sklenjen do sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe, zato z navadno izjavo o odpovedi ne more prenehati. Zaključilo je, da je tožena stranka odstopila od sporazuma na pravno nepravilen način, zato je zahtevek tožnikov po temelju utemeljen.

Sporazum z dne 14.8.2003 je po svoji naravi akt kolektivnega dogovarjanja, ki pa ne ureja vseh medsebojnih pravic in obveznosti, saj je bil sklenjen kot posledica kompromisa pri odpravljanju nevarnosti stavke in vsebuje le obligacijski del. Torej gre le za začasno ureditev do tedaj, ko bo sklenjena podjetniška kolektivna pogodba. V skladu z določbo 2. odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/01 in naslednji) je pri razlagi spornih določil potrebno ugotoviti pravo voljo in skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena z zakonikom. Pravilno je izhodišče, da je treba pri razlagi pogodbe najprej izhajati iz narave same pogodbe, to je njene kavze. Namen sporazuma kot akta kolektivnega dogovarjanja je bil, da za določen čas do sprejema podjetniške kolektivne pogodbe uredi sporna razmerja med strankama. V zvezi s trajanjem sporazuma po oceni pritožbenega sodišča ni bistveno, kakšen je bil skupni namen podpisnikov sporazuma o časovni veljavnosti sporazuma. Bistveno je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da do roka za sklenitev podjetniške kolektivne pogodbe, t.j. do 29.2.2004, pogodba ni bila sklenjena. Ob razlagi določbe 3. točke sporazuma ("da si bodo stranke prizadevale nadaljevati pogajanja s povečano intenziteto z namenom sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe najkasneje do 29.2.2004"), in 2. točke sporazuma, je sodišče z jezikovno razlago ocenilo, da potek roka, kot je zapisan, sam po sebi ne pomeni prenehanja veljavnosti sporazuma. Kadar se ugotavlja volja strank, je treba ugotavljati, kakšen je njihov resnični namen. Pomen besed je potrebno razlagati glede na vse okoliščine, ki spremljajo nastanek pravnega razmerja. Treba je torej upoštevati namen pogodbe, logična metoda, sistematična in historična pridejo v poštev šele podrejeno. Ob upoštevanju, da gre v konkretnem primeru za kolektivno dogovarjanje, striktne uporabe določb OZ ne pridejo v poštev, glede na stranki medsebojnega dogovarjanja. Tudi v primeru kolektivnih pogodb, ki so sklenjene za določen čas, se njihova veljavnost podaljša, če je pogodbeni stranki ne odpovesta, vendar mora ta določiti način, postopek in primere, ko se lahko zahteva njena sprememba ter pogoje, roke in način za njeno odpoved. Razlogovanje pritožbe o veljavnosti sporazuma, da se je trajanje sporazuma vezalo na sklenitev podjetniške kolektivne pogodbe, zaradi česar je bilo pričakovati, da bo sklenjena pred 29.2.2004, ne more biti upoštevno. Dejstvo, da do 29.2.2004 ni prišlo do sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe, ne pomeni, da lahko tožena stranka, ne da bi se postopek odstopa v primeru, da do sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe ne bo prišlo, uredilo v samem sporazumu, enostransko odstopi od pogodbe - sporazuma. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da v kolikor se šteje, da je bilo dogovorjeno trajanje sporazuma tudi po 29.2.2004, to pomeni, da gre v takem primeru za pravno razmerje za nedoločen čas, zato ga lahko vsaka stranka v skladu z določbo 1. odstavka 333. člena OZ prekine z odpovedjo. Glede na naravo sporazuma, ki je akt kolektivnega dogovarjanja, se pravila civilnega prava uporabljajo le subsidiarno. Ker v sporazumu, kot aktu kolektivnega dogovarjanja, ni bil določen način, primeri in roki za njegovo odpoved, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka od sporazuma odstopila na pravno nepravilen način.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožeče stranke pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve.

 


Zveza:

OZ člen 82, 82/2, 333, 333/1, 82, 82/2, 333, 333/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDQwNg==