VDS sodba Pdp 497/2006

Jedro

Kršitev prepovedi konkurence je sankcionirana tako, da je zakon izrecno določil odškodninsko odgovornost delavca. Ker v konkretnem primeru niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava, zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen. Ker je škoda na podlagi tožnikovega ravnanja nastala družbi ustanoviteljici tožene stranke in ne toženi stranki, namreč ni mogoče govoriti o obstoju vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo.

Zahtevek tožene stranke za vrnitev izplačanih plač pa ni utemeljen tudi zato, ker te ne predstavljajo škode in ker niti ni dokazala, da jih je tožniku dejansko izplačala. Glede plačanih davkov in prispevkov iz naslova zavezančevih bruto plač pa je potrebno ugotoviti, da delodajalec teh sredstev ne nakazuje delavcu temveč pristojnim institucijam, kar pomeni, da ni pravne podlage, da se vrnitev le-teh v primeru neupravičenega nakazila, zahteva od delavca.

 

Izrek

I. Pritožbi toženca se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in 5. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi:

"1.) Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

"Toženec je dolžan tožeči stranki zaradi kršitve konkurenčne prepovedi plačati odškodnino v višini 15.676.012,80 SIT (oziroma 65.414,84 EUR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2006 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo, se zavrne.

5.) Tožeča stranka je dolžna tožencu plačati stroške postopka v višini 6.498,91 EUR (namesto 637.477,00 SIT oziroma 2.660,14 EUR) v 8 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo."

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna tožencu povrniti pritožbene stroške v višini 772,50 EUR v 15 dneh od izdaje te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo, svoje pritožbene stroške pa nosi sama.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožeči stranki odškodnino zaradi kršitve konkurenčne prepovedi v višini 15.676.012,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2006 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V 2. točki izreka je v presežku tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 6.195.613,20 SIT skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. V 3. točki izreka je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, na podlagi katerega naj bi ji bil toženec dolžan plačati odškodnino zaradi kršitve konkurenčne prepovedi v višini 4.498.147,50 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila in 218.189,00 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, po obrestni meri, po kateri se obrestujejo devizne hranilne vloge za EUR, vezane nad eno leto, pri poslovnih bankah v Republiki Sloveniji. V 4. točki izreka je ugodilo tožbenemu zahtevku toženca po nasprotni tožbi in naložilo tožeči stranki, da mu izplača znesek 1.476.538,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 506.825,70 SIT od 15.7.2004 do plačila, od zneska 503.753,20 SIT od 15.8.2004 do plačila in od zneska 465.959,10 SIT od 15.9.2004 do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo. V 5. točki izreka je naložilo tožeči stranki, da je dolžna tožencu plačati stroške postopka v znesku 637.477,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2006 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožeča stranka in toženec, oba iz vseh pritožbenih razlogov. Tožeča stranka se pritožuje zoper del sodbe, s katerim je bil del njenega tožbenega zahtevka zavrnjen, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku toženca, ki ga je podal kot tožnik v nasprotni tožbi in glede odločitve o pravdnih stroških ter predlaga pritožbenemu sodišču, da v tem delu izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo del vtoževane odškodnine v višini 6.195.613,20 SIT in sicer 1.697.102,20 SIT iz naslova pavšalne odškodnine po drugem odstavku 16. člena pogodbe o zaposlitvi in 4.498.147,50 SIT zaradi škode iz naslova izplačanih plač. Z ozirom na drugi odstavek 16. člena pogodbe o zaposlitvi znaša pavšalna odškodnina 17.373.115,00 SIT, kar predstavlja 18 plač tožnika ob upoštevanju njegove plače za december 2004, ki je zanašala 965.173,10 SIT. Tožeča stranka je v celoti dokazala tudi škodo iz naslova izplačanih plač. Tožeča stranka je dala tožencu sredstva plače na razpolago in ga o tem tudi obvestila, tako da bi plače lahko dvignil, prispevki in davki pa so bili nesporno plačani. To pomeni, da je toženi stranki nastala škoda vsaj v višini plačanih davkov in prispevkov. Sodišče prve stopnje je tožencu neutemeljeno prisodilo vtoževane zneske po nasprotni tožbi, saj mu je tožeča stranka plačo za julij, avgust in september 2004 izplačala. Prvi pripravljalni vlogi je priložila tudi plačilno listo za julij 2004. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je tožeča stranka uspela z 71,67 % zahtevka. Poleg tega so pravdni stroški nepravilno izračunani in nejasno obrazloženi.

Toženec se pritožuje zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe, smiselno pa tudi zoper odločitev o pravdnih stroških in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke oziroma podredno, da prvo točko izreka razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi, da mu tožeča stranka povrne njegove pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju z izrekom, da sodba nima razlogov, da so razlogi neobrazloženi in med seboj nejasni. Sodišče prve stopnje je vstop v predmetno pravdo dopustilo družbi X d.d., ki ni pravdna stranka, čeprav je 100 % lastnik tožeče stranke. Dokumentacija, ki jo je v spis vložila tožeča stranka, je prirejena za potrebe te pravde. Gre za dokumentacijo tretje pravne osebe, ki ni niti stranka v postopku niti stranski intervenient na strani tožeče stranke. Tožeča stranka z listinami družbe X d.d. dokazuje, da je škoda nastala družbi X d.d.. Tožeči stranki škoda ni nastala niti direktno niti posredno. Kršitev konkurenčne prepovedi tožencu ni z ničemer dokazana. Priča M.Č. je nezanesljiva priča, zato bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, zakaj je dalo takšno težo njeni izpovedbi. Zaključnice, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo neposredno od M.Č., ni podpisal toženec. Toženec se o tem ni mogel izjaviti, ker na zadnji glavni obravnavi 16.1.2006 ni bil prisoten. Svoj izostanek s te obravnave je opravičil in predlagal preložitev, čemur pa sodišče prve stopnje ni ugodilo. S tem je bila kršena njegova pravica, da se izjasni o posameznih dokazih. Toženec z družbo Y Nemčija ni opravljal nikakršnih poslov niti v času delovnega razmerja niti po prenehanju delovnega razmerja. Edino, kar je toženec kot dolgoletni sodelavec družbe Y storil, je, da je enkrat peljal vozilo znamke Mercedes na letališče Brnik. Šlo je za čisto uslugo in nič drugega. S tem dejanjem toženec ni kršil konkurenčne prepovedi. Priča M.L., ki naj bi toženca videla v tem vozilu, je izpovedala tako, kot mu je naročila direktorica družbe X d.d., M.V.. Odprto ostaja vprašanje, če tožeča stranka opravlja dejavnost, ki je konkurenčna družbi Y. Iz dokaznega postopka izhaja, da tožeča stranka ne opravlja konkurenčne dejavnosti družbi Y. 3-mesečni rok za vložitev tožbe po 37. členu ZDR je pričel teči 7.7.2004 ali 8.7.2004, ko je M.V. izvedela, da naj bi toženec povzročil veliko poslovno škodo s tem, ko naj bi se dogovarjal za prezaposlitev v družbo Y, najkasneje pa takrat, ko je družba Y prenehala poslovno sodelovati z družbo X d.d.. To je bilo 16.8.2004, kar je razvidno iz dopisa družbe Y. Niti tožeča stranka niti družba X d.d. nista utrpeli nobene škode. Direktor tožeče stranke je sam izpovedal, da tožeča stranka ne opravlja konkurenčne dejavnosti družbi Y. Direktor tožeče stranke je izrecno povedal, da v letu 2004 ni prejel zahtevka matične firme družbe X d.d. za plačilo odškodnine. Zahtevek za povračilo škode z dne 22.11.2004 je antidatiran. Tožeča stranka na račun odškodninskega zahtevka družbe X d.d. ni plačala ničesar, zato ji škoda ni nastala, posledično pa je zato neuporabljiva določba 147. člena Obligacijskega zakonika. Ker tožeči stranki škoda ni nastala, ji je sodišče prve stopnje neutemeljeno prisodilo pavšalno odškodnino. Do prenehanja poslovnega sodelovanja med družbo X d.d. in družbo Y ni prišlo zaradi ravnanja toženca, temveč iz krivdnih razlogov na strani družbe X d.d.. Vzročne zveze med ravnanjem toženca ter ravnanjem družbe Y in družbe X d.d. ni. Poslovno sodelovanje med obema družbama je bilo prekinjeno, ker družba X d.d. družbi Y ni plačevala zapadlih računov. Iz dokaznega postopka je razvidno, da bi finančna služba družbe X d.d. lahko izdelala izračun škode, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo dosoditi pavšalne odškodnine po členu 16/2 pogodbe o zaposlitvi. Ker tožeči stranki škoda ni nastala, je z izpodbijano sodbo postala neupravičeno obogatena.

Tožeča stranka je podala odgovor na toženčevo pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev njegove pritožbe in potrditev tistega dela izpodbijane sodbe, ki ga je toženec s svojo pritožbo izpodbijal.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

V zvezi s toženčevim ugovorom o nepravočasnosti tožbe je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka tožbo vložila v skladu z drugim odstavkom 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Kot datum seznanitve tožeče stranke s spornim toženčevim ravnanjem je štelo 22.9.2004, ko je tožeča stranka prejela fotografije, ki prikazujejo ravnanje toženca z dne 19.8.2004. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je bil toženec kot vodja profitnega centra za blagovni izvoz formalno zaposlen pri tožeči stranki, dejansko pa je delo opravljal po nalogu in v imenu družbe X d.d. in da je bil zadolžen za trženje in zastopanje nemškega partnerja družbe Y na slovenskem tržišču in trgih držav bivše Jugoslavije. Ugotovilo je, da je toženec kršil konkurenčno prepoved s tem, ko je 19.8.2004 pomagal družbi Y pri predstavitvi njene kolekcije v hotelu Union v Ljubljani. Dejstvo, da je toženec delal v imenu in za račun družbe Y, izhaja po stališču prvostopenjskega sodišča tudi iz tega, da so ga večkrat videli voziti avtomobil nemške registracije, ki je bil last družbe Y. Toženčevo dejanje, storjeno 19.8.2004, je bilo storjeno v času, ko je bil toženec še zaposlen pri tožeči stranki. Ugotovilo je tudi, da je toženec kršil določbo 3. alinee 15. člena pogodbe o zaposlitvi, ki je določala, da niti delavec niti njegov zakonec ne smeta skleniti delovnega razmerja, pogodbe o delu ali kakršnekoli druge pogodbe, če bi to za družbo pomenilo konkurenco, razen v primeru pisnega soglasja uprave družbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se je nanašal na vračilo konkretno ocenjene škode zato, ker je ugotovilo, da dejanske višine nastale škode ni mogoče ugotovitvi. Prav tako je v okviru odločitve o primarnem tožbenem zahtevku zavrnilo del tožbenega zahtevka tožeče stranke za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi izplačila plač tožencu, ker je ugotovilo, da tožeča stranka izplačila plač tožencu ni izkazala, niti ni izkazala plačila davkov in prispevkov. Z ozirom na določbo drugega odstavka 16. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1.4.2001 (A2) pa je tožeči stranki prisodilo pavšalno odškodnino v višini 18-ih toženčevih plač glede na podatke o višini njegove plače za mesec avgust 2004. Višji tožbeni zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine je zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka višjega tožbenega zahtevka ni uspela dokazati. Poleg tega je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženca), kjer je od tožene stranke stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeče stranke) vtoževal izplačilo neto plače za junij 2004, julij 2004 in avgust 2004. Ugotovilo je, da mu tožeča stranka teh plač ni izplačala. O pravdnih stroških obeh strank je odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP ob upoštevanju 26 % pravdnega uspeha tožeče stranke oziroma 74 % pravdnega uspeha toženca glede na vtoževani tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je neutemeljena pritožba toženca, s katero zatrjuje, da je tožeča stranka tožbo v tem individualnem sporu vložila prepozno. Iz drugega odstavka 37. člena ZDR izhaja, da lahko zahteva delodajalec od delavca povrnitev škode, nastale z delavčevim ravnanjem, v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zvedela za opravljanje spornih del toženca (sodelovanje pri predstavitvi kolekcije družbe Y v hotelu Union v Ljubljani dne 19.8.2004) takrat, ko je prejela fotografije (A12) od M.L.. To pa je bilo 22.9.2004, kar je razvidno iz izjave M.L. z dne 22.9.2004 (A11). Ker je iz spisovnih podatkov razvidno, da je tožeča stranka tožbo oddala na pošto s priporočeno pošiljko dne 2.12.2004, je potrebno ugotoviti, da je bila tožba vložena v 3-mesečnem roku od dneva, ko je tožeča stranka zvedela za sporno ravnanje toženca. Tožba je bila torej vložena v roku iz drugega odstavka 37. člena ZDR.

Tožeča stranka je od toženca v tem individualnem delovnem sporu vtoževala odškodnino zato, ker naj bi toženec kršil konkurenčno prepoved oziroma zakonsko prepoved konkurenčne dejavnosti. Prvi odstavek 37. člena ZDR prepoveduje delavcu, da bi med trajanjem delovnega razmerja smel brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati dela ali sklepati posle, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. S to določbo je ZDR opredelil prepoved konkurence v času trajanja pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja. Kršitev prepovedi konkurence pa je sankcionirana v drugem odstavku 37. člena ZDR (poleg tega, da ima delodajalec v primeru te kršitve možnost sprožiti postopek bodisi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, bodisi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bodisi disciplinski postopek, vse ob upoštevanju zakonsko določenih pogojev za te postopke), tako da je zakon izrecno določil odškodninsko odgovornost delavca za kršitev konkurenčne prepovedi. Delavec je za to kršitev odškodninsko odgovoren, če so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava, ki izhajajo iz določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01). Prvi odstavek 131. člena OZ določa, da je tisti, kdor drugemu povzroči škodo, to škodo dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti tako izpolnjene štiri predpostavke in sicer: obstajati mora protipravno ravnanje (ali opustitev), nastati mora škoda, obstajati mora vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, obstajati pa mora tudi krivda na stranki povzročitelja škode (oziroma osebe, ki je odgovorna za nastalo škodo). Na oškodovancu je dokazno breme, da mu je nastala škoda in da ta škoda izvira iz škodnega (protipravnega) ravnanja povzročitelja škode, krivda povzročitelja škode pa se domneva, kar pomeni, da se povzročitelj škode razbremeni odškodninske odgovornosti, če dokaže, da za nastalo škodo ni kriv.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso bili podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženca za zatrjevano škodo, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka. Drugi odstavek 37. člena ZDR govori o škodi, ki jo delavec s svojim ravnanjem, opredeljenim v prvem odstavku 37. člena ZDR, povzroči svojemu delodajalcu. Stranki tovrstnega odškodninskega spora sta delodajalec kot tožeča stranka, ki je utrpela škodo in delavec kot toženec in povzročitelj te škode. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bil toženec zaposlen pri tožeči stranki M d.o.o. (A2, A6, A10, A14 - A16,...). Pogoj za odškodninsko odgovornost toženca v zvezi z drugim odstavkom 37. člena je, da je škoda, do katere naj bi prišlo zaradi ravnanja toženca, nastala prav tožeči stranki (in ne morda tretji pravni osebi). Dokazno breme, da ji je ta škoda nastala, je bilo na tožeči stranki. Tožeča stranka je torej morala dokazati, da ji je škoda dejansko nastala in v kakšni višini. Edino v primeru, če višine škode ob ugotovitvi, da je ta nastala, ni mogoče natančno opredeliti, je bil z ozirom na določbo drugega odstavka 16. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1.4.2001 (A2) toženec dolžan plačati tožeči stranki odškodnino v višini 18-ih njegovih plač zadnjega meseca pred prenehanjem delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka nastanka vtoževane škode ni dokazala niti po temelju, saj je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala z listinami, ki se niso nanašale nanjo, temveč na družbo X d.d. (A17, A18, A19), ki ni bila toženčev delodajalec, ampak le ustanovitelj tožeče stranke (A43, A44, A46). Obstoj škode, ki naj bi jo zaradi ravnanja toženca utrpela tožeča stranka, ni izkazan niti z zahtevkom za povzročeno škodo, ki ga je na tožečo stranko dne 22.11.2004 naslovila družba X d.d. (A57). Niti iz tega dopisa niti iz preostalih izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožeči stranki nastala škoda. Škoda, ki naj bi zaradi toženčevega ravnanja nastala družbi X d.d., pa ne vpliva na obstoj odškodninske odgovornosti toženca, ki jo tožeča stranka zatrjuje ob upoštevanju določb drugega odstavka 37. člena ZDR. Ob tem ne gre prezreti tudi izpovedbe L.P., člana uprave družbe X d.d., ki je izrecno pojasnil, da prekinitev poslovnega sodelovanja med družbo X d.d. in družbo Y na poslovanje tožeče stranke ni imela vpliva. Ob upoštevanju navedenega že iz tega razloga ni podana odškodninska odgovornost toženca do tožeče stranke glede na drugi odstavek 37. člena ZDR.

Po stališču pritožbenega sodišča prav tako ni podane vzročne zveze med toženčevim ravnanjem in zatrjevano škodo, ki naj bi nastala družbi X d.d. zaradi prekinitve poslovnega sodelovanja z družbo Y. Tožeča stranka je tožencu očitala, da je kršil konkurenčno prepoved s tem, da je v imenu družbe Y tržil artikle te družbe, to pa je med drugim dokazovala s fotografijami z dne 19.8.2004, iz katerih izhaja, da naj bi toženec sodeloval s predstavnico družbe Y pri trženju kolekcije te družbe in da naj bi ga videli voziti avtomobil nemške registracije z okrajšavo za mesto, kjer ima družba Y svoj sedež. Po stališču tožeče stranke naj bi zaradi toženčevega ravnanja prišlo do prekinitve poslovnega sodelovanja med družbama X d.d. in Y. Izvedeni dokazi po stališču pritožbenega sodišča ne nudijo opore ugotovitvi, da je prišlo do prekinitve poslovnega sodelovanja med navedenima družbama zaradi ravnanja toženca, še posebej ob tem, da iz izpovedbe toženca in listinskih dokazov (B16, B34 - B39) izhaja, da družba X d.d. družbi Y ni sproti poravnavala zapadlih obveznosti, oziroma da se družbi nista uspeli dogovoriti o znižanju že dogovorjene premije za opravljanje posla iz naslova poslovnega sodelovanja.

Pritožbeno sodišče pa se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, iz katere izhaja, da tožeča stranka ni uspela dokazati vtoževane škode v zvezi z zatrjevanimi izplačanimi plačami tožencu, saj je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da tožeča stranka izplačila teh plač tožencu ni dokazala. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem tožeče stranke, da je nesporno upravičena vsaj do povrnitve plačanih davkov in prispevkov iz naslova toženčevih bruto plač, je potrebno ugotoviti, da delodajalec teh sredstev ne nakazuje delavcu, temveč pristojnim institucijam, kar pomeni, da ni pravne podlage, da bi delodajalec v primeru neupravičenega nakazila teh sredstev pristojnim institucijam, vrnitev le-teh zahteval od delavca.

Iz spisovnih podatkov je nadalje razvidno, da je toženec podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 16.9.2004 (A6) na podlagi določbe 112. člena ZDR, kar pomeni, da mu je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo z vročitvijo te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne z iztekom odpovednega roka iz 13. člena pogodbe o zaposlitvi (A2), kot je to zmotno zatrjevala tožeča stranka. Iz navedb toženca, podanih v odgovoru na tožbo, izhaja, da je tožeča stranka njegovo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela 18.9.2004. Iz tega razloga tudi po višini ni bil utemeljen podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke za izplačilo pavšalne odškodnine ob upoštevanju tožnikove plače za december 2004. Z ozirom na to je bila pritožba tožeče stranke v zvezi z drugim odstavkom izreka izpodbijane sodbe neutemeljena.

Ob upoštevanju navedenega je potrebno ugotoviti, da niso bili podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženca. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo, 1. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP), pritožbo tožeče stranke v zvezi z zavrnitvijo njenega primarnega tožbenega zahtevka oziroma v zvezi z zavrnitvijo preostalega dela podrednega tožbenega zahtevka pa zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo, saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, kjer je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe za izplačilo plače za obdobje junij 2004 - avgust 2004. Ob ugotovitvi, da tožeča stranka tožencu teh plač ni izplačala in da višina vtoževanih zneskov iz naslova neizplačanih plač med strankama niti ni bila sporna, kot tudi ni bil sporen datum zapadlosti posamezne vtoževane neto plače v plačilo, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka tožencu plače izplačevati na način, kot je bilo to običajno pred 15.7.2004, torej z izplačilom na toženčev tekoči račun. Dejstvo, da tožencu vtoževana plača ni bila izplačevana, izhaja tudi iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke, podane na naroku za glavno obravnavo dne 24.10.2005, ki je izrecno pojasnil, da so se toženčevi neto zneski plač hranili na posebnem računu tožeče stranke. To izhaja tudi iz izpovedbe M.V., ki je bila zaslišana kot priča istega dne kot zakoniti zastopnik tožeče stranke in ki je pojasnila, da je ona dala nalog, da se tožencu preneha izplačevanje plače za junij, julij in avgust 2004 in da so se te plače hranile na posebnem računu v gotovinski blagajni. Ob upoštevanju navedenega se tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi dejstvo, da je toženec prejel plačo za vtoževano obdobje, izhajalo tudi iz tega, da mu je tožeča stranka izdala plačilno listo za julij 2004. Izdaja plačilne liste še ne pomeni, da je delodajalec delavcu plačo dejansko tudi nakazal na njegov transakcijski račun. Razen tega tudi iz blagajniških prejemkov, ki jih je v spis vložila tožeča stranka (A35 - A41) ne izhaja, da bi toženec prejel od tožeče stranke plačo za sporno obdobje. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v zvezi s tem zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo ta del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, saj niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da toženec pravilno opozarja na to, da je tudi uporaba tretjega odstavka 147. člena OZ vezana na nastanek škode. Na podlagi citirane določbe ima tisti, kdor je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je povzročil delavec namenoma ali iz hude malomarnosti, pravico zahtevati od delavca povrnitev plačanega zneska, torej zneska, ki ga je povrnil oškodovancu iz naslova nastale škode.

Odločitev o pravdnih stroških tega individualnega delovnega spora temelji na določbi 165. člena ZPP. Ker se je zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem postopku, je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških obeh pravdnih strank. Ker tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu ni uspela, je dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovljenimi pravdnimi stroški toženca, kot jih je priznalo in odmerilo sodišče prve stopnje in ki znašajo skupaj s takso za odgovor na tožbo, za nasprotno tožbo in za sodbo 1.557.400,00 SIT oziroma ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Ur. l. RS, št. 114/2006) 6.498,91 EUR. Te stroške je dolžna tožeča stranka povrniti tožencu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude do plačila. Ker je toženec s pritožbo uspel, mu je dolžna tožeča stranka povrniti tudi njegove pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tožencu od priglašenih pritožbenih stroškov glede na vrednost spornega predmeta v zvezi z delom sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je izpodbijal s pritožbo, priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 1375 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.; tarifna št. 15/4), 2% materialnih stroškov in 20 % DDV, kar skupaj znaša 1683 odvetniških točk. Z ozirom na vrednost odvetniške točke v času odločanja pred pritožbenim sodiščem (0,459 EUR) je dolžna tožeča stranka tožencu povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 772,50 EUR. Pritožbeno sodišče tožencu ni priznalo višjih stroškov za sestavo pritožbe, ker niso bili priglašeni v skladu z OT, niti stroškov za pregled sodbe sodišča prve stopnje, za razgovor s stranko in za poročilo stranki, ker so ti stroški že vključeni v priznane stroške za sestavo pritožbe. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo toženca pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške in stroške odgovora na pritožbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1068/2002
• VDS sodba Pdp 1078/2002
• VDSS sodba Pdp 566/2007