<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sklep Pdp 251/2007

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.251.2007
Evidenčna številka:VDS04064
Datum odločbe:25.05.2007
Področje:delovno pravo
Institut:dodatek za posebne pogoje dela - razlaga kolektivne pogodbe - uporaba kolektivne pogodbe - ugotovitveni zahtevek - dajatveni zahtevek - zapadlost terjatve

Jedro

Če so pogoji, pod katerimi je delavec upravičen do dodatka za posebne pogoje dela in višina tega dodatka v kolektivni pogodbi jasno določeni, so določbe kolektivne pogodbe neposredno uporabljive kljub drugačni (napačni) razlagi komisije za razlago kolektivnih pogodb, ki je v konkretnem primeru brez podlage v kolektivni pogodbi ali v zakonu izplačilo dodatka za posebne pogoje dela pogojevala še s sprejemom posebnega navodila o (dodatnih) pogojih za izplačilo dodatka.

Ker se ugotovitveni del zahtevka glede pravice do dodatka in dajatveni del zahtevka nanašata na isto časovno obdobje, sodno varstvo glede ugotovitvenega dela tožbe ni dopustno. Dajatvena sodba v zvezi z določeno pravico vsebuje tudi ugotovitev o obstoju te pravice.

Po 1. odstavku 311. člena ZPP je mogoče izdati dajatveno sodbo le za obveznosti, ki so zapadle do konca glavne obravnave, zato je odločitev, da je tožena stranka dolžna plačati dodatek k plači za čas po zaključku glavne obravnave, napačna.

 

Izrek

Pritožba tožene stranke zoper popravni sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se:

- tožba v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ima tožeča stranka pravico do dodatka po 14. alineji 2. točke Priloge 5 KPDŽP od 1.5.2002 dalje, zavrže,

- v preostalem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Revizija zoper odločitev o zavrženju tožbe se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, popravljeno s popravnim sklepom z dne 12.1.2007, zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ima tožeča stranka pravico do posebnega dodatka za delo na mejnih postajah in progah sosednjih železnic, v zvezi s katerim se zahteva poznavanje in uporaba predpisov sosednjih železnic po 14. alinei 2. točke Priloge 5 KPDŽP v višini 65 SIT na uro za obdobje od 1.5.2002 dalje, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 1.5.2002 do 31.12.2005 za čas dejanskega dela v posebnih delovnih pogojih obračunati dodatek po 14. alineji 2. točke Priloge 5 KPDŽP v znesku 395.460,00 SIT bruto ter ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto znesek dodatka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega zneska v plačilo dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo ter ji obračunati in izplačati tudi vse nadaljnje zneske dodatka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega zneska v plačilo do plačila (1. odstavek izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 133.275,00 SIT, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (2. odstavek izreka).

S popravnim sklepom je sodišče prve stopnje popravilo napako v izreku 2. odstavka sodbe tako, da je besedi ''tožena stranka'' nadomestilo z besedama ''tožeča stranka'', besedi ''tožeči stranki'' pa z besedama ''toženi stranki', tako da se ta del izreka pravilno glasi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 133.275,00 SIT, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožnik je vložil posebej pritožbo zoper sodbo in nato še pritožbo zoper popravni sklep, obe iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi zoper sodbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo njegove pravdne stroške. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi zoper popravni sklep predlaga, da pritožbeno sodišče popravni sklep razveljavi in naloži toženi stranki v plačilo vse njegove pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča do plačila.

V pritožbi zoper sodbo navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je v celoti sprejelo razlago Komisije za razlago KPDŽP. Sodišče ne more in ne sme biti vezano na razlago KPDŽP, ki je nepravilna. Odločiti bi moralo neposredno na podlagi določb KPDŽP, saj je določilo o posebnem dodatku za delo na mejnih postajah in progah sosednjih železnic, v zvezi s katerim se zahteva poznavanje in uporaba predpisov sosednjih železnic (1. alinea 2. točke priloge 5 KPDŽP), neposredno uporabljivo. Sporna določila iz priloge 5 KPDŽP so jasna in tudi ne potrebujejo posebne razlage. Tožnik periodično opravlja izpit iz poznavanja predpisov tujih železnic, nedvomno je delavec, od katerega se to znanje zahteva. Razlaga Komisije za razlago kolektivne pogodbe, da 14. alinea 2. točke priloge 5 KPDŽP ni neposredno uporabljiva, ker ne določa delovnih mest oz. vrste in števila delavcev, od katerih se zahteva poznavanje in uporaba predpisov sosednjih železnic, o tem pa tudi ni sprejeto navodilo, tožniku odreka pravico, ki mu gre po KPDŽP. Tožena stranka je tožniku ta sporni dodatek izplačevala do maja 2002, čeprav o tem ni obstajalo posebno navodilo. Toženi stranki je jasno, kateri so tisti delavci, ki so upravičeni do tega dodatka. Do zapletov pri sprejemanju navodila je prišlo le zato, ker je bilo glede nekih drugih delovnih mest, ne glede tožnikovega, sporno, ali bi delavcem na teh delovnih mestih dodatek pripadal ali ne. Tudi iz listin, ki jih je predložila tožena stranka, izhaja, da ni bilo nikdar sporno, da dodatek pripada delavcem, ki opravljajo delo na delovnem mestu ''vlakovni odpravnik I'' na mejni postaji Jesenice, med katerimi je tožnik. Sprejem posebnega navodila ne more biti pogoj za izplačilo dodatka. KPDŽP niti ne predvideva, da naj bi bila s posebnim navodilom predpisana delovna mesta oz. vrsta in število delavcev, ki bi bili upravičeni do tega dodatka, ampak predpisuje le, da se s posebnim navodilom uredijo podrobnejši pogoji in način izplačila posebnega dodatka. Tudi sprejeto navodilo v zvezi z ostalimi dodatki, opredeljenimi v 2. točki priloge 5 KPDŽP, ne predpisuje delovnih mest, na katerih so delavci upravičeni do ostalih dodatkov. Sodišče prve stopnje se do številnih navedb tožnika sploh ni opredelilo, ampak je odločilo zgolj na podlagi 14. člena KPDŽP.

Tožnik v pritožbi zoper popravni sklep navaja, da je sodišče z izpodbijanim sklepom popravilo sodbo v delu, kjer je odločilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti stroške predmetnega postopka. Glede na to, da je s sodbo tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, je s popravnim sklepom sodbo v 2. točki spremenilo tako, da je po popravi tožeča stranka tista, ki je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka. Ker je potrebno tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi, je potrebno odločiti, da je tožena stranka tista, ki je dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Zato se tožnik pritožuje zoper popravni sklep oz. zoper odločitev sodišča o stroških postopka.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper popravni sklep ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pri izdaji sodbe sodišča prve stopnje je v izreku o stroških prišlo do pisne pomote pri opredelitvi obeh strank - tožeča stranka je bila napačno zapisana kot tožena stranka, tožena stranka pa kot tožeča stranka. Po 1. odstavku 328. členu ZPP lahko predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. Glede na to, da je sodišče prve stopnje izdalo zavrnilno sodbo in v obrazložitvi sodbe navedlo, da mora tožnik zaradi neuspeha v pravdi toženi stranki povrniti stroške postopka, je s popravnim sklepom utemeljeno popravilo očitno pisno pomoto v izreku sodbe. Zato tožnikova pritožba zoper popravni sklep ni utemeljena, s tem da v okvir presoje zakonitosti izdaje tega popravnega sklepa ne sodi tudi pravilnost vsebine izreka o stroških postopka. Pravilnost odločitve o stroških postopka je del presoje zakonitosti izpodbijane sodbe - četudi je ta popravljena s popravnim sklepom.

Pri odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje izhajalo iz razlage Komisije za razlago Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP, Ur. l. RS, št. 69/294 s sprem.) z dne 18.4.2006, po kateri 14. alinee 2. odstavka priloge 5 KPDŽP ni mogoče uporabljati neposredno, ker iz nje ne izhajajo delovna mesta oz. vrsta in število delavcev, od katerih se zahteva poznavanje in uporaba predpisov sosednjih železnic. Posebni dodatek za delo na mejnih postajah in progah sosednjih železnic lahko delodajalec v skladu s točko 3 priloge 5 KPDŽP izplača na podlagi posebnega navodila, v katerem mora opredeliti podrobnejše pogoje in način izplačila, navodilo pa mora sprejeti v soglasju s sindikati. Glede na dejstvo, da delodajalec do 18.4.2006 soglasja sindikatov k posebnemu navodilu za izplačilo navedenih dodatkov ni pridobil, po navedeni razlagi neposredna uporaba 14. alinee 2. odstavka priloge 5 h KPDŽP ni možna. Prvostopenjsko sodišče se je pri upoštevanju te razlage sklicevalo na 14. člen iste kolektivne pogodbe, ki določa, da razlage komisije pomenijo obvezen način uporabe določb te pogodbe ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalca, ki izvirajo iz te pogodbe in se objavijo v Uradnih objavah S. Ž. Ker je zmotno štelo, da je navedena razlaga tudi za sodišče obvezujoča, je tožbeni zahtevek že po temelju v celoti napačno zavrnilo. Iz navedenega stališča prvostopenjskega sodišča namreč izhaja, da je sodišče v vsakem primeru vezano na razlage komisij za razlago kolektivnih pogodb - tudi v primeru, če oceni, da je razlaga nepravilna. Takšno stališče ni pravilno.

KPDŽP v 14. alinei 2. točke priloge 5 določa, da se posebni dodatki za težje delovne razmere obračunavajo le za dejansko opravljene ure dela delavcem za delo na mejnih postajah in progah sosednjih železnic, v zvezi s katerimi se zahteva poznavanje in uporaba predpisov sosednjih železnic v višini 65,00 SIT na uro, v 3. točki iste priloge pa določa, da se podrobnejši pogoji in način izplačil posebnega dodatka iz prejšnje točke uredijo s posebnim navodilom, ki ga sprejme delodajalec v soglasju s sindikati. Bistveno vprašanje je, ali je določba 14. alinee 2. točke priloge 5 KPDŽP neposredno uporabljiva ali pa mora biti za njeno uporabo izpolnjen pogoj - sprejem posebnega navodila, v katerem bodo določena delovna mesta, v zvezi s katerimi so delavci tožene stranke lahko upravičeni do dodatka iz 14. alinee 2. točke priloge 5 KPDŽP. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je določilo 14. alinee 2. točke priloge 5 KPDŽP jasno, zaradi česar ne potrebuje posebne razlage s strani Komisije za razlago KPDŽP. Sporno določilo je tudi neposredno uporabljivo, saj kot pogoj za njegovo uporabo ni predpisano nikakršno navodilo o določitvi delovnih mest oz. o vrsti in številu delavcev, od katerih se zahteva poznavanje in uporaba predpisov sosednjih železnic, kot izhaja iz razlage Komisije za razlago KPDŽP. Niti točka 3 priloge 5 KPDŽP niti katerakoli druga določba te kolektivne pogodbe niti zakonske določbe ne predpisujejo posebnega navodila z navedeno vsebino, prav tako tudi ne določajo, da bi bil sprejem kakršnegakoli navodila pogoj za izplačilo dodatka. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) v 3. odstavku 127. člena določa, da se lahko dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, ki niso vsebovani v zahtevnosti dela (glede na zahtevnost dela se po 1. odstavku 127. člena ZDR določi osnovna plača), določijo s kolektivno pogodbo. Tudi prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 s sprem.) je v 1. odstavku 1. člena na splošno predvideval možnost ureditve delovnih razmerij s kolektivnimi pogodbami. Glede na to, da je vtoževani dodatek v KPDŽP zakonito ter jasno predviden in je predvidena tudi njegova višina v fiksnem znesku, je sodišče prve stopnje tožniku zgolj s sklicevanjem na sporno razlago KPDŽP neutemeljeno odreklo pravico do zahtevanega dodatka.

S tem, ko je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na napačno razlago KPDŽP, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično je ostalo dejansko stanje glede tožnikove upravičenosti do dodatka nepopolno ugotovljeno. Odločitev o zavrnitvi ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev pravice do posebnega dodatka za obdobje od 1.5.2002 dalje, pa je napačna zato, ker se lahko po 2. odstavku 181. člena ZPP ugotovitvena tožba vloži le, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, preden zapade dajatveni zahtevek iz takšnega razmerja. Ker se v konkretnem primeru preostali dajatveni del tožbenega zahtevka nanaša ravno na obračun in izplačilo spornega dodatka, sodno varstvo glede ugotovitvenega dela tožbe (v zvezi s 1. točko tožbenega zahtevka) ni dopustno. Dajatvena sodba v zvezi z določeno pravico vsebuje namreč tudi ugotovitveni del o obstoju te pravice. Sodišče prve stopnje naj pri odločitvi o dajatvenem zahtevku, glede na to, da tožnik poleg obračuna in izplačila dodatka za čas od 1.5.2002 do 31.12.2005 zahteva tudi obračun in izplačilo vseh nadaljnjih zneskov dodatka s pp, upošteva, da je mogoče izdati dajatveno sodbo le za obveznosti, ki so zapadle do konca glavne obravnave (1. odstavek 311. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zoper popravni sklep na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Pritožbi zoper sodbo je v celoti ugodilo, sodbo razveljavilo in tožbo glede 1. točke tožbenega zahtevka zavrglo (2. odstavek 354. člena ZPP), v preostalem delu pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek že po temelju zavrnilo, izpodbijana sodba ne vsebuje nikakršnih konkretnih dokaznih zaključkov v zvezi s tem, ali je tožnik upravičen do vtoževanega dodatka ali ne. Zato mora sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti, ali mora tožnik v zvezi pri svojem delu na delovnem mestu vlakovni odpravnik I poznati in uporabljati predpise sosednjih železnic. Če bo ugotovilo, da tožnikove dosedanje trditve o tem, da je do dodatka upravičen, držijo, bo moralo odločati še o višini tožbenega zahtevka. Po 1. odstavku 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) pritožbeno sodišče ne sme vrniti zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, če je ugotovljene nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ker ni v skladu s citirano določbo ZDSS-1 in tudi ne z načelom smotrnosti, da bi se izvedba praktično celotnega dokaznega postopka prenesla na sodišče druge stopnje, pritožbeno sodišče zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, da samo dopolni dokazani postopek in oceni izvedene dokaze.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP).

Ker zoper odločitev o zavrženju tožbe za ugotovitev pravice do dodatka po KPDŽP revizija ni že po zakonu dovoljena (384. člen v zvezi s 367. členom ZPP in 31. člen ZDSS-1), je bilo potrebno v skladu z 32. členom ZDSS-1 odločiti, ali se revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča dopusti ali ne. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Ker v konkretnem primeru ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, pritožbeno sodišče revizije ni dopustilo.

 


Zveza:

ZPP člen 311, 311/1, 311, 311/1. ZDR člen 127, 127/3, 127, 127/3. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa člen 14.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDM5MQ==