VDS sodba in sklep Pdp 242/2007

Jedro

Ugotovitev, da Uredba o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela ni v skladu z ustavo, ne vpliva na ustavnost oziroma zakonitost uporabe tarifne priloge k SKPgd oziroma tarifne priloge k panožni KP, ki se glede višine povračila stroškov v zvezi z delom sklicujeta na uredbo. Ugotovitev neskladnosti uredbe z ustavo namreč ne vpliva na pravico strank kolektivne pogodbe, da v kolektivni pogodbi kot avtonomnem pravnem viru, kot merilo za določitev povračila stroškov v zvezi z delom, določita ta povračila v višini, kakršna je določena z uredbo. S tem je glede višine povračil stroškov v zvezi z delom uredba postala inkorporirana v tarifno prilogo k SKPgd oziroma k panožni KP in so jo bili delodajalci dolžni upoštevati tudi po ugotovitvi neustavnosti uredbe.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki izplača na račun premalo izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela mesečne zneske kot so razvidni iz izreka sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). Odločilo je tudi, da tožena stranka tožeči stranki na račun premalo izplačane plače obračuna razliko v plači za obdobje od septembra 2004 do aprila 2006 v bruto mesečnih zneskih, kot so navedeni v izreku sodbe in ji izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih, v izreku navedenih zneskov do plačila (drugi odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 140.900,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Pobotni ugovor tožene stranke je kot neutemeljen v celoti zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso v znesku 30.400,00 SIT, ki bi jo morala plačati tožeča stranka, če ne bi bila oproščena plačila sodne takse.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter ji naloži v plačilo stroške postopka. Prvostopenjsko sodišče je po mnenju pritožbe zmotno razsodilo, ko je ugodilo tožnikovemu zahtevku po izplačilu premalo izplačanih stroškov prevoza na delo, kakor tudi tožnikovemu zahtevku po izplačilu premalo izplačane plače. Glede stroškov prevoza na delo in z dela se je prvostopenjsko sodišče sicer postavilo na stališče, da ugotovitvene odločbe US RS opr. št. U-I-296/95 ni potrebno upoštevati, ker iz njene obrazložitve ne izhaja spornost same višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela, temveč zgolj spornost z davčnega vidika ter pristojnosti organa, ki je uredbo sprejel. S takšnim parcialnim tolmačenjem učinka odločb Ustavnega sodišča tožena stranka ne more soglašati. Ponovno poudarja, da kljub temu, da Zakon o ustavnem sodišču nima določb o pravnih učinkih ugotovitvenih odločb, to še ne pomeni, da taka odločba nima nobenih učinkov in to tudi ne pomeni, da si vsakdo lahko učinke ugotovitvene odločbe razlaga tako, kot mu v določenem primeru ustreza - torej iz davčnega vidika uredba po mnenju prvostopenjskega sodišča ne velja, z vidika višine stroškov prevoza, ki jih določa, pa velja. Po mnenju tožene stranke je potrebno vse odločitve Ustavnega sodišča upoštevati v celoti, saj predstavljajo obvezujoč splošni akt v skladu s 1. členom Zakona o ustavnem sodišču. V skladu z ustavnim načelom iz prvega odstavka 155. člena Ustave Republike Slovenije lahko takšna ugotovitvena odločba učinkuje le za naprej, kar pomeni, da učinkuje na posamična razmerja, o katerih ob uveljavitvi odločbe še ni bilo pravnomočno odločeno. Takšen pa je ravno obravnavani primer. Zato je tožena stranka tožniku stroške prevoza na delo in z dela izplačala v skladu z obstoječo pravno podlago (določilom 2. točke 52. člena SKPgd in 69. členom panožne kolektivne pogodbe) in mu iz tega naslova ne dolguje ničesar več. Tudi glede premalo izplačane plače tožena stranka v celoti prereka zaključke prvostopenjskega sodišča, saj so se pri toženi stranki plače v letu 2004, natančneje v maju 2004, sistemsko povečale. Pod izrazom sistemsko povečanje plač se razume, da so se plače pri toženi stranki povečale vsem zaposlenim, za katere velja kolektivna pogodba in sicer zaradi dviga vrednosti izhodiščnih plač po kolektivni pogodbi dejavnosti. Zaradi likvidnostnih težav je to sistemsko povečanje plač za mesec maj 2004 in nadaljnje mesece tožena stranka izvedla tako, da je izplačala razliko za nazaj v višini 18.428,00 SIT, od avgusta 2004 dalje pa izplačevalo povečano plačo. Pri povečanju plač je tožena stranka upravičeno sledila tretjemu odstavku 4. člena Dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju za obdobje 2004-2005, zato iz tega razloga tožena stranka tožniku iz naslova premalo izplačane plače ne dolguje ničesar in je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in 2/2004) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi (nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in zmotna uporaba materialnega prava), pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih navaja drugi odstavek 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v danem primeru nista podana uveljavljena pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, na katera je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna in ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna odločitev v tem individualnem delovnem sporu. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu utemeljenosti pritožbe tudi ugotovilo, da vse pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, zato se v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP v obrazložitvi sodbe do njih ni opredelilo, ker se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča prve stopnje. V zvezi s pravno odločilnimi pritožbenimi navedbami pa dodaja:

Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 - SKPgd), ki je veljala od 1.6.1997 do 31.12.2005 (odpoved SKPgd, Ur. l. RS, št. 90/2005), je v 2. točki 52. člena določala, da pripada delavcu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Višina povračila se določi s kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom podjetja oziroma delodajalca, vendar ne more biti manjša od 60 % stroškov javnega prevoza. Vsebinsko enako določbo je imela Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 9/98 in 4/2002; v nadaljevanju: panožna KP). Tarifna priloga k panožni KP je za čas od 1.5.2004 dalje določala v točki 4, kjer je govora o povračilu stroškov v zvezi z delom, da se ti stroški izplačujejo in usklajujejo v višini gornjega zneska, določenega z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznajo kot odhodek (Ur. l. RS, št. 72/1993; v nadaljevanju: uredba). Po 2. točki uredbe se povračila stroškov prevoza na delo in z dela ne vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov ter se priznajo kot odhodek največ do višine stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, če ni možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, pa kot kilometrina do višine 15 % cene super bencina.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki dosodilo vtoževano razliko med že izplačanim 60% ter polnim povračilom stroškov prevoza na delo in z dela v višini 100% stroškov javnega prevoza. Okoliščina, da je US RS z odločbo opr. št. U-I-296/95 z dne 22.12.1997 (Ur. l. RS, št. 82/97) že leta 1997 ugotovilo, da Uredba o višini povračila stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznajo kot odhodek (Ur. l. RS, št. 72/93 in 40/94, 62/94 in 7/95 - v nadaljevanju uredba) ni v skladu z Ustavo RS, ne pomeni, da tožeča stranka zaradi tega ni upravičena do polnega nadomestila prevoznih stroškov. Za čas od 1.1.2005 (sporno obdobje pa zajema tudi čas po 1.1.2005 do aprila 2006) pa sploh ne velja več uredba, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da ni v skladu z Ustavo RS, saj je z navedenim datumom pričela veljati Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Ur. l. RS, št. 142/2004, 7/2005, 60/2005, 26/2006 in 117/2006).

Razen tega ugotovitev, da uredba iz leta 1993 ni v skladu z ustavo, ne vpliva na ustavnost oziroma zakonitost uporabe tarifne priloge k SKPgd oziroma tarifne priloge k panožni kolektivni pogodbi, ki se glede višine povračila stroškov v zvezi z delom sklicujeta na uredbo. Ugotovitev neskladnosti uredbe z ustavo, ker je vlada in ne zakonodajalec določil pomemben del davčne osnove, ne vpliva na pravico strank kolektivne pogodbe, da v kolektivni pogodbi, kot avtonomnem pravnem viru, kot merilo za določitev povračila stroškov v zvezi z delom, določita višino teh povračil, kakršna je določena z uredbo. S točko 4 tarifne priloge k SKPgd so podpisniki te pogodbe določili, da se povračila stroškov v zvezi z delom (prevoz na delo in z dela, službena potovanja, terenski dodatek) izplačujejo in usklajujejo v višini zgornjega zneska, določenega z uredbo. Identična je tudi določba tarifne priloge k panožni kolektivni pogodbi, to je Kolektivni pogodbi za kemično in gumarsko industrijo (Ur. l. RS, št. 9/98, 4/2002). S tem je glede višine povračil stroškov v zvezi z delom uredba postala inkorporirana v tarifno prilogo k SKPgd oziroma tarifno prilogo k panožni kolektivni pogodbi in so jo delodajalci bili dolžni upoštevati tudi po tistem, ko je Ustavno sodišče ugotovilo, da uredba ni skladna z ustavo.

Da je delodajalec dolžan izplačevati prevozne stroške v skladu z tarifno prilogo k panožni kolektivni pogodbi, ki je glede povračila stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov odkazovala na uredbo, ki pa tudi ni več veljala, saj jo je Ustavno sodišče razveljavilo že leta 1997, izhaja tudi iz pravnomočno končanega kolektivnega spora, v katerem je Vrhovno sodišče zaradi neizpolnjevanja določil kolektivne pogodbe (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 190/2005 v zvezi z sodbo VDSS, opr. št. Kdp 7/2004 z dne 24.3.2005) zavzelo stališče, da mora nasprotni udeleženec iz kolektivnega delovnega spora delavcem obračunati in izplačati stroške za prevoz na delo in z dela v višini 100% stroškov javnega prevoza oziroma jim izplačati kilometrino v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov, če prevoz z javnimi sredstvi ni mogoč. V citirani zadevi je sicer šlo za spor v zvezi z uporabo določbe 4. točke tarifne priloge h kolektivni pogodbi gostinstva in turizma (KPGIT - Ur. l. RS, št. 83/87 - 87/2004), ki pa je identična citirani določbi 4. točke tarifne priloge, ki velja za konkreten primer.

Čeprav Zakon o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94) nima izrecne zakonske določbe o pravnih učinkih ugotovitvenih odločb, pa iz odločb ustavnega sodišča izhaja jasno implicitno stališče, da se predpis, nad katerim visi odložena sankcija razveljavitve, še naprej uporablja v celoti in brez rezerve, čeprav je bilo ugotovljeno, da je (že) protiustaven (več o pravnih posledicah gole ugotovitve protiustavnosti ustavnega sodišča - glej Franc Testen: Razveljavitev z rokom in gola ugotovitev protiustavnosti - podlage za izrek..., Podjetje in delo št. 6/2000). Razlogovanje sodišča prve stopnje glede uporabe razveljavljene uredbe je tudi iz navedenega razloga pravno pravilno.

Prav tako ni utemeljena pritožba glede argumentov prvostopenjskega sodišča, zakaj je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati tudi razliko v plači iz naslova premalo izplačanih plač. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno razlagalo tretji odstavek 4. člena Dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju za obdobje 2004-2005 (Ur. l. RS, št. 55/2004). Citirana določba dogovora je dejansko dopuščala možnost, da lahko delodajalci, če so bruto plače v letu 2004 do avgusta že povečali, ob izplačilu plače za mesec avgust izplačajo le razlike. Vendar pa to ne pomeni, da niso bili delodajalci dolžni vnaprej plačati usklajevalnih zneskov določenih v prvem členu Aneksa h kolektivni pogodbi za kemično in gumarsko industrijo (Ur. l. RS; št. 91/2004). Ker so se stranke kolektivne pogodbe s citiranim aneksom dogovorile, da se usklajevalni zneski izplačujejo kot poseben dodatek k izplačanim plačam, prvo izplačilo se izvede pri plači za mesec avgust 2004, usklajevalni znesek pa mora biti posebej prikazan v pisnem obračunu plače posameznega zaposlenega in se izplačuje vse dokler se v kolektivni pogodbi dejavnosti ne vključi v sistem plač, bi morala tožena stranka usklajevani znesek posebej prikazati v pisnem obračunu plače, česar ni storila. Z izplačili, s katerimi sedaj tožena stranka v tem in v ostalih individualnih delovnih sporih dokazuje, da je izplačala usklajevane zneske, je izpolnila le svojo obveznost iz tarifne priloge k panožni kolektivni pogodbi do izplačila najnižjih osnovnih plač, ki so bile enake izhodiščnim plačam za posamezne plačilne razrede ustreznega tarifnega razreda. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki v mesecih maj, junij, julij 2004 izplačala premajhno plačo. Zato ji je bila razlika do tožnikove osnovne plače plačana za nazaj v pavšalnem znesku 20.766,00 SIT bruto na mesec. To pa v danem primeru primeru ne pomeni, da je šlo za izplačilo usklajevalnih zneskov, temveč kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je šlo zgolj za izplačilo razlike do tožnikove osnovne plače v višini izhodiščne plače za 11. plačilni razred VI. tarifnega razreda. S tem je tožena stranka izpolnila le svojo obveznost iz priloge h panožni kolektivni pogodbi št. II/3. Navedeni zneski so bili tožniku izplačani le na račun plač v mesecih maj, junij in julij 2004, plača za avgust 2004 pa je bila že obračunana glede na osnovno plačo v pravilni višini, to je 152.221,00 SIT mesečno, kar izhaja iz predloženih obračunskih listov (priloga A6). Sicer pa je tudi na samih obračunskih listih za navedena tri izplačila (20.766,00 SIT) popolnoma določno navedeno, da gre za poplačilo razlike za nazaj, ne pa za usklajevalni dodatek. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri tožnikovi osnovni plači za sporno obdobje ni bil upoštevan usklajevalni dodatek v višini 9.600,00 SIT v skladu s 1. členom Aneksa h kolektivni pogodbi za kemično in gumarsko industrijo Slovenije in utemeljeno tudi v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da krije stroške pritožbenega postopka sama.

Ker denarna terjatev tožeče stranke proti toženi stranki ne presega revizijskega minimuma (2. odstavek. 367. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odstavkom. 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 660/2015
• VDSS sodba in sklep Pdp 60/2008
• VDSS sodba Pdp 880/2011