<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Pdp 1348/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS..PDP.1348.2006
Evidenčna številka:VDS04061
Datum odločbe:12.07.2007
Področje:delovno pravo
Institut:regres za letni dopust - bolniški stalež

Jedro

Delavec ima pravico do regresa za letni dopust tudi v primeru, če letnega dopusta ne koristi, ker je v bolniškem staležu.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in sklep.

Revizija se dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je razsodilo, da je tožena stranka dolžna obračunati tožeči stranki iz naslova regresa za letni dopust bruto 280.117,00 SIT, od tega plačati akontacijo dohodnine ter tožeči stranki izplačati neto 232.497,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 114.418,00 SIT od 2.7.2004 dalje do plačila, od zneska 118.079,00 SIT od 1.11.2005 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna od zneska 118.079,00 SIT plačati zamudne obresti tudi za čas od 2.8.2005 do 1.11.2005. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 29.040,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2006 dalje do plačila, v 8. dneh, da ne bo izvršbe. Sklenilo je, da je tožena stranka po pravnomočnosti sodbe dolžna plačati sodišču sodno takso za tožbo in sodbo v skupnem znesku 26.600,00 SIT na račun sodnih taks.

Zoper zgoraj navedeno sodbo in sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Tožena stranka meni, da je sodišče napačno razlagalo 131. člen Zakona o delovnih razmerjih, kaj pomeni pravica do letnega dopusta. Tožena stranka meni, da ima pravico do letnega dopusta samo tisti, ki letni dopust lahko tudi izrabi in uveljavlja sankcije, če mu delodajalec tega ne omogoči, nima pa pravice do letnega dopusta tisti delavec, ki dopusta ne more izrabiti. Tožnik je bil v letih 2004 in 2005 nesposoben za delo in ni mogel izkoristiti letnega dopusta. Tudi iz narave prejemka - regresa je razvidno, da je povezan z izrabo letnega dopusta, saj četrti odstavek 131. člena govori o sorazmernem delu letnega dopusta in sorazmernem delu regresa. Regres za letni dopust pomeni plačilo stroškov dopusta z namenom obnove delavčevih moči in nadaljnjega dela pri delodajalcu, zato pa v primeru, če delavec iz razlogov na svoji strani ne more izkoristiti letnega dopusta mu tudi plačilo za ta dopust ne pripada.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in sklep v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere pavšalno uveljavlja pritožba.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da tožena stranka tožniku, svojemu delavcu za leto 2004 in leto 2005 ni izplačala regresa za letni dopust. Stališče tožene stranke, da ni bila dolžna plačati regresa za letni dopust iz razloga, ker je bil tožnik v tem času v bolniškem staležu in ni koristil letnega dopusta je zmotno. Tožnik je namreč v tem času imel pravico do celotnega letnega dopusta na podlagi določbe 161. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), saj je imel nepretrgano delovno razmerje že dalj kot šest mesecev. Dejstvo, da je bil tožnik v bolniškem staležu pa ne pomeni, da ni imel pravice do letnega dopusta na podlagi 161. člena ZDR. Zakon ne veže izplačila regresa za letni dopust na dejansko izrabo letnega dopusta, temveč le na pravico do letnega dopusta. To pravico pa je tožnik imel, zato je bil upravičen tudi do izplačila regresa za letni dopust, ki pa po določbi drugega odstavka 131. člena zapade 1.7. tekočega koledarskega leta in sicer znaša, po določbi prvega odstavka navedenega člena, regres najmanj v višini minimalne plače. Zakon omejuje pravico do regresa na sorazmerni del regresa le v primeru, če ima delavec pravico le do sorazmernega dela letnega dopusta, kar pa se zgodi v primeru, če delavec ne izpolni pogojev iz 161. člena ZDR in so izpolnjeni pogoji določeni v 162. členu ZDR. Ker pa je bil tožnik zaposlen nepretrgano že več kot šest mesecev v letu 2004, je pravico do izrabe celotnega letnega dopusta imel in tako tudi pravico do celotnega izplačila regresa, enako tudi za leto 2005.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper sodbo v ugodenem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo, da je dolžna plačati sodno takso za tožbo in sodbo, v zvezi s tem sicer ni navedla pritožbenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo preizkus po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je odločitev sodišča pravilna in sicer je bil tožnik s sklepom sodišča z dne 5.12.2005 oproščen plačila sodnih taks, zato je na podlagi določbe 17. člena Zakona o sodnih taksah (ZST - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 20/2004) sodišče pravilno naložilo plačilo sodne takse za tožbo in sodbo toženi stranki, ki v sporu ni uspela. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 2. točke 365. člena ZPP.

Zahtevek iz naslovov regresov za letni dopust ne presega revizijskega zneska po določbah ZPP (drugi odstavek 367. člena ZPP), zato je moralo pritožbeno sodišče odločati ali revizijo dopusti, kot je to določeno v 5. točki 31. člena v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Glede na to, da gre v primeru vprašanja upravičenosti do regresa za letni dopust vedno za zneske, ki ne dosegajo revizijske vrednosti, vrhovno sodišče o tem vprašanju še ni odločalo, prav tako o tem vprašanju še ni sodne prakse višjega sodišča, glede na to, da gre za nove določbe Zakona o delovnih razmerjih, zato je pritožbeno sodišče zaključilo, da gre za pomembno pravno vprašanje po 1. alinei prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 in odločilo, da revizijo v tem individualnem delovnem sporu dopusti, da bo vrhovno sodišče lahko o tem vprašanju zavzelo stališče.

 


Zveza:

ZDR člen 131, 131/1, 131/2, 161, 131, 131/1, 131/2, 161.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDM4OA==