VDS sklep Pdp 996/2006

Jedro

Obstoj odpovednega razloga iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR se ne presoja z vidika, ali je delavec kaznivo dejanje izvršil ali pa je podan zgolj poskus kaznivega dejanja, pač pa z vidika, ali kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja vsebuje vse znake očitanega kaznivega dejanja. Bistveni znak kaznivega dejanja tatvine je premik premoženja iz sfere tožene stranke v sfero tožeče stranke tako, da je toženi stranki odvzeta neposredna dejanska oblast nad tem premoženjem ter onemogočeno nadaljnje razpolaganje z njim, ta znak pa v konkretni zadevi ni podan, saj je kaznivo dejanje ostalo zgolj pri poskusu.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se spremenjena glasi:

"Sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki jo je tožena stranka izdala tožeči stranki, se razveljavi.

Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, ki ga je opravljala do izredne odpovedi pogodbe za nedoločen čas in sicer viličarist, ji obračunati in izplačati prikrajšanje pri osebnem dohodku za ves čas nezakonitega prenehanja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega prikrajšanja do izplačila, vplačati prispevke in vpisati delovno dobo, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 550,80 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, v roku 8 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi".

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 165,24 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 8 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki je bila podana tožeči stranki. V posledici takšne odločitve je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo viličarista, ji za čas nezakonitega prenehanja obračunati in izplačati prikrajšanje pri osebnem dohodku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega prikrajšanja do izplačila, plačati prispevke in ji vpisati delovno dobo. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje ji ni dalo možnosti, da bi se izrekla o izpovedbah prič B.B., M.M. in L.D.. Tožeča stranka je zamudila narok za glavno obravnavo dne 9.3.2006 iz opravičenega razloga in sodišče prve stopnje ne bi postopalo v škodo strank, če bi ta narok preložilo za določen čas in tožeči stranki dalo možnost, da se izjasni o izvedenih dokazih. Prvostopenjsko sodišče se ni izjasnilo o predlaganem ogledu na kraju samem, v okviru katerega bi ugotovilo, da je prikaz dogodka, kot ga je podala tožeča stranka, verjetnejši od opisa dogodka s strani priče B.B.. Ta bi moral ukrepati prej in zadevo razjasniti, če bi vse potekalo tako, kot je izpovedal, ne pa čakati čisto do konca. Sodišče prve stopnje ravnanja s ključi ni v celoti razjasnilo, slednje pa bi lahko pojasnila tožeča stranka, če bi ji bila ta možnost dana. Glede neopravičenega izostanka z dela dne 3.10.2005 pritožba navaja, da je tožeča stranka odšla k zdravniku pred 6.00 uro zjutraj in ni mogla pridobiti dovolilnice, saj je pomoč nujno potrebovala. Tudi to bi tožeča stranka lahko pojasnila sodišču prve stopnje. Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno, zato je tovrstni pritožbeni očitek neutemeljen, sodišče druge stopnje pa na tem mestu povzema dejanske razloge iz izpodbijane sodbe. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju, glede na ugotovljena dejstva sprejelo materialnopravno napačno odločitev.

Tožeči stranki, zaposleni na delovnem mestu viličarista, je bila dne 24.10.2005 pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02). Skladno s 1. odstavkom 110. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Delavcu je mogoče na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, če krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, pri čemer je potrebno dokazati, da očitana kršitev vsebuje vse znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je v izredni odpovedi očitala tožeči stranki, da je dne 30.9.2005 okrog 20.00 ure z namenom odtujitve iz prostorov lokacije delodajalca na viličarju odpeljala paleto, na kateri so se nahajali aluminijasti bloki v količinski vrednosti 1.237 kilogramov, vendar je bila odtujitev pravočasno ugotovljena in s tem izvršitev kaznivega dejanja prekinjena. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka s tem dejanjem huje kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, in sicer prepoved škodljivega ravnanja (35. člena ZDR) ter obveznost vestnega opravljanja dela (31. člena ZDR). Tožeči stranki je v izredni odpovedi očitano kaznivo dejanje tatvine po 211/I členu Kazenskega zakonika RS (KZ - Ur. l. RS, št. 63/94 in nadaljnji), ki določa, da se kaznuje z zaporom do treh let, kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti. Prvostopenjsko sodišče je zaključek o utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, oprlo na ugotovitev, da navedeno dejanje tožeče stranke vsebuje znake poskusa kaznivega dejanja tatvine (na drugem mestu zaključuje drugače, češ da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja tatvine). Razlogovalo je, da je kazniv tudi poskus tatvine, saj 22. člen KZ določa, da se kaznuje za poskus, kdor je izvršitev naklepnega kaznivega dejanja začel, pa ga ni dokončal, če gre za kaznivo dejanje, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen.

Obstoj odpovednega razloga iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR se ne presoja z vidika, ali je delavec kaznivo dejanje izvršil ali pa je podan zgolj poskus kaznivega dejanja, pač pa z vidika, ali kršitev pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja vsebuje vse znake očitanega kaznivega dejanja. V tem okviru je zato sodišče druge stopnje tudi preizkusilo izpodbijano sodbo ter na podlagi dejanskih ugotovitev na prvi stopnji izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da le-te ne utemeljujejo zaključka o obstoju dejanskega stanu iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Priča B.B., ki je bil dne 30.9.2005 kot obratovodja popoldanske izmene edini upravičen odrejati delo viličaristu, je izpovedal, da je tožečo stranko videl voziti viličarja zunaj območja tožene stranke, z zabojem na paleti. Ko je tožeča stranka opazila, da jo priča B.B. gleda, se je pričela pomikati z viličarjem nazaj in ko je priča nato ugotavljala, kam je tožeča stranka odložila naloženo paleto z zabojem, je slednjo našla na koncu objekta zunanjega skladišča "rdeča dvorana," kjer ni imela kaj iskati, v njej pa so se nahajali aluminijasti bloki. Kasneje, ob prihodu delavcev XY, palete ni bilo več na tem mestu, ampak so jo našli v rdeči dvorani, za zadnjimi vrati, kjer se prav tako ne bi smela nahajati, saj sta tam le embalaža in papir. Postopanje tožeče stranke, ki je dne 30.9.2005 sprva prevažala paleto zunaj območja tožene stranke, po srečanju z B.B pa jo odložila na mesto, kjer se po izjavi priče B.B. ne bi smela nahajati, je vsekakor sumljive narave, vendar slednje še ne zadošča za utemeljenost razloga izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR zaradi očitanega kaznivega dejanja tatvine. Bistveni znak kaznivega dejanja tatvine po 211/I členu KZ je namreč premik premoženja iz sfere tožene stranke v sfero tožeče stranke tako, da je toženi stranki odvzeta neposredna dejanska oblast nad tem premoženjem ter onemogočeno nadaljnje razpolaganje z njim. Obstoj tega znaka kaznivega dejanja pa v obravnavani zadevi ni izkazan, saj tožeča stranka spornih aluminijastih blokov dne 30.9.2005 toženi stranki ni odtujila na navedeni način. Kot je pojasnila priča B.B., so namreč skupaj z njemu nadrejenim F.F. in delavcema XY sporno paleto dne 30.9.2005 prepeljali iz "rdeče dvorane" v drugo skladišče, kjer so tudi aktivirali alarm - dne 30.9.2005 je torej s spornimi aluminijastimi bloki zadnja razpolagala prav tožena stranka. Na podlagi tako obrazloženega je prvostopenjsko sodišče materialnopravno napačno zaključilo, da so v obravnavani zadevi podani vsi znaki (poskusa) kaznivega dejanja tatvine in da je tožeči stranki pogodba o zaposlitvi utemeljeno izredno odpovedana po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Prvostopenjsko sodišče pa je tudi materialnopravno napačno zaključilo, da je zaradi naklepne hujše kršitve obveznosti vestnega opravljanja dela, upoštevanja navodil delodajalca (32. člen ZDR) in obveznosti obveščanja delodajalca (34. člen ZDR) v obravnavani zadevi podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Upoštevaje skladni izpovedbi prič L.D. in B.B. izpodbijana sodba resda pravilno ugotavlja, da je tožeča stranka dne 3.10.2005, ne da bi obvestila nadrejenega in brez ustreznega dovoljenja, kmalu po 6.00 uri zapustila svoje delovno mesto in odšla z dela, odsotnosti pa ni opravičila vse do dopoldanskih ur naslednjega dne. Vendar pa opisanega ravnanja tožeče stranke glede na njegovo težo oz. posledice ni mogoče kvalificirati kot naklepno hujšo kršitev pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere bi ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ne bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR). Priča L.D. je pojasnila, da je dne 4.10.2005 poklicala osebno zdravnico tožeče stranke, ki ji je povedala, da je tožeča stranka v staležu in da je bila pri njej na pregledu dne 3.10.2005 ob 10.00 uri. Kasneje dne 4.10.2005 pa je tožena stranka priči L.D. sporočila, da je tožeča stranka že javila bolniški stalež. Tožeča stranka bi za odhod z dela resda morala poprej dobiti dovoljenje tožene stranke, vendar pa na podlagi obravnavanega dejanskega stana ni mogoč zaključek, da delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka, še zlasti, ker je tožeča stranka odšla z dela zaradi obiska zdravnika, ki ji je tudi predpisal bolniški stalež.

V skladu z vsem zgoraj navedenim je sodišče prve stopnje, ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, materialnopravno napačno zaključilo, da sta bila v obravnavani zadevi podana razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Ker sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava, je zaradi tožeči stranki nezakonito izredno odpovedane pogodbe o zaposlitvi na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka uveljavljala razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijski zahtevek na delovno mesto viličarista, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja reparacijski zahtevek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter vpis delovne dobe v delovno knjižico.

K posameznim pritožbenim navedbam pa sodišče druge stopnje daje naslednja pojasnila. Pritožba neutemeljeno očita, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo o predlaganem dokazu ogleda na kraju samem. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (med njimi tudi ogleda), ampak je po vpogledu v listinsko dokumentacijo in po zaslišanju prič L.D., B.B. in M.M. štelo, da izvedeni dokazi zadoščajo za odločitev. Sodišče druge stopnje soglaša, da je bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi raziskano pravilno in popolno in ga je zato sodišče prve stopnje upravičeno povzelo v dejansko podlago svoje odločitve. Prav tako je ob upoštevanju načela proste presoje dokazov podrobno izpovedbo priče B.B. utemeljeno štelo za verodostojno, saj ta ni bila v nasprotju z nobenim od izvedenih dokazov, priča pa je bila pred zaslišanjem tudi opozorjena na posledice krivega pričanja in na dolžnost govoriti resnico. Ker razlogi izpodbijane sodbe (sicer materialnopravno napačni) niso neposredno oprti na to, kako je tožeča stranka prišla do ključev skladišča ter z njimi postopala, je neutemeljen tudi nadaljnji pritožbeni očitek, češ da ravnanje s ključi ni v celoti pojasnjeno. Sploh pa je priča M.M., ki je zaposlen na delovnem mestu sprejem in izdaja blaga v skladišču izpovedal, da so ključi obešeni na žeblju, blizu vrat skladišča in v bistvu dostopni vsakomur, torej je nedvomno imela dostop do njih tudi tožeča stranka.

Pritožba zmotno uveljavlja, da tožeči stranki ni bila dana možnost izjasniti se o izvedenih dokazih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana takrat, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožeča stranka se prvega naroka za glavno obravnavo ni udeležila, čeprav je na zapisniku poravnalnega naroka s podpisom potrdila seznanitev z njegovim datumom in uro, odpovedujoč se posebnemu pisnemu vabilu, na njeno željo pa ji je bila tudi vročena kopija tega zapisnika. Izostanka ni opravičila, njeni pooblaščenki, ki je na narok pristopila, pa tudi ni bil znan razlog, zakaj tožeča stranka ni prišla na prvi narok za glavno obravnavo. Tožeča stranka v pritožbi sicer navaja, da je za to imela opravičene razloge, a je ta navedba zgolj pavšalne narave. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi raziskalo pravilno in popolno, tudi glede neopravičenega izostanka z dela dne 3.10.2005, zato bi se tožeča stranka lahko uspešno sklicevala na kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP le, če bi sodišče prve stopnje v postopku zaslišalo toženo stranko ter zadevo zaključilo, ne da bi bila zaslišana tudi tožeča stranka. Vendar pa v obravnavani zadevi ni bila zaslišana nobena od strank.

Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbe spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo, je moralo na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP odločiti tudi o stroških prvostopenjskega postopka. Ker je tožeča stranka v sporu v celoti uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka na prvi stopnji (1. odstavek 154. člena ZPP). V skladu z določili Odvetniške tarife (OT - Ur. l. RS, št. 67/03 in nadaljnji) ter Zakona o sodnih taksah (ZST - Ur. l. SRS, št. 30/78 in nadaljnji) je tožeča stranka upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 300 odvetniških točk za sestavo tožbe, 150 odvetniških točk za narok za glavno obravnavo dne 9.3.2006 in 250 odvetniških točk za urnino, 300 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 13.1.2006 ter 20 % DDV. Upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 550,80 EUR stroškov postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V skladu z vsem zgoraj obrazloženim je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te drugostopenjske odločbe. Bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo.

Ker je tožeča stranka uspela s pritožbo, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 2. odstavkom 165. člena ZPP). Tožeča stranka je upravičena do povrnitve priglašenih 300 odvetniških točk za sestavo pritožbe in 20 % DDV. Upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR, je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 165,24 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 1030/99
• VSM sodba Kp 660/99
• VSL sodba I Kp 1335/99