<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 1294/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.1294.2006
Evidenčna številka:VDS04033
Datum odločbe:25.05.2007
Področje:delovno pravo
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja

Jedro

Z obstoj odpovednega razloga po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR je potrebno, da ima kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kakšnega kaznivega dejanja, ne pa, ali je storilec take kršitve kazniv tudi s kazenskopravnega stališča, v smislu določb 14. člena KZ, ki opredeljuje dejanje majhnega pomena.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dala tožniku dne 28.3.2006, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak mu še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19.8.1991 in aneksa z dne 28.5.2003, zato je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu od 28.3.2006 dalje vpisati v delovno knjižico delovno dobo, ga prijaviti v socialna zavarovanja in mu za čas do vrnitve na delo plačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 250.000,00 SIT (po odvodu prispevkov in davka), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne v mesecu, od zneska za pretekli mesec. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS št. 36/2004 - ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni izreklo do tožbenih navedb tožnika, da je iztočil gorivo iz vozila tožene stranke zaradi tega, ker mu je zmanjkalo goriva v njegovem osebnem avtomobilu, tako da vozila ni mogel pripeljati do bencinske črpalke. V tej luči se pokaže dejanje tožnika kot dejanje majhnega pomena, to pa pomeni, da kot takšno nima elementov kaznivega dejanja, kar je pogoj za izredno odpoved v smislu določb ZDR. Izpodbijana sodba se prav tako ni opredelila do tožnikovih navedb v zvezi z dejansko možnostjo, da glede svojega dejanja poda zagovor. Tožnik je namreč zatrjeval, da mu je tožena stranka omogočila zagovor neposredno po vročitvi pisne obdolžitve, s tem pa mu ni bilo omogočeno, da se ustrezno seznani z razlogi za nameravano odpoved in se glede teh razlogov zagovarja. Zaradi navedenih pomanjkljivosti je podana bistvena kršitev pravil ZPP po 14. tč. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je nadalje pri odločanju glede kvalifikacije tožnikovega dejanja neutemeljeno posegalo v izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in obstoj razlogov za odpoved dodatno utemeljevalo s sklicevanjem na postopek pri Okrožnem državnem tožilstvu v Celju. Ni jasno, zakaj se je sodišče sklicevalo na kvalifikacijo kaznivega dejanja tatvine po 211. čl. KZ RS in pri tem na konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine, kot je navedeno v sklepu ODT v Celju o odložitvi pregona. Gre za arbitražno in samovoljno odločitev sodišča, kar predstavlja poseg v pravico tožnika do enakega varstva pravic. Podrejeno se pritožba sklicuje na stališče, ki ga je uveljavljala tožeča stranka že med postopkom in sicer, da očitano dejanje, ki ga je storil tožnik, ni kaznivo dejanje, ker gre za dejanje majhnega pomena, pri katerem je prav tako kot pri kaznivih dejanjih, storjenih v silobranu in skrajni sili, ki imajo sicer vse znake kaznivih dejanj, protipravnost izključena.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti, v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče dodaja naslednje:

Po določbi 1. odst. 110. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - ZDR) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Razlogi, zaradi katerih lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, so navedeni v 111. čl. ZDR. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (priloga A/5), iz razloga po 1. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR, kjer je kot odpovedni razlog navedena kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja. Kot je razvidno iz izredne odpovedi, je tožnik kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja tatvine, ko je 16.3.2006 odtujil gorivo iz avtobusa, last tožene stranke, z namenom, da si ga prilasti in uporabi za svoje potrebe. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je tožnik s svojim ravnanjem uresničil vse znake kaznivega dejanja tatvine po 211. čl. Kazenskega zakonika RS (Uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS št. 95/2004 - KZ). Po 1. odst. 211. čl. KZ stori kaznivo dejanje tatvine, kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti. V obravnavanem primeru je tožnik z odvzemom določene količine goriva iz avtobusa, last tožene stranke in z namenom, da gorivo pretoči v svoj osebni avtomobil, uresničil vse znake navedenega kaznivega dejanja, tako v objektivnem, kot v subjektivnem pogledu, kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče. Za obstoj razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee 111. čl. ZDR ni pomemben motiv storilca zaradi katerega je kršitev izvršil. Zato ni utemeljena pritožba v tistem delu, ko uveljavlja, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do tožnikove trditve, da je gorivo iz avtobusa vzel zaradi tega, ker mu je v njegovem osebnem avtomobilu goriva zmanjkalo. Za obstoj kršitve pogodbenih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja, namreč ta okoliščina ni pomembna.

Neutemeljena je pritožba v delu, ko navaja, da tožniku ni bila dana možnost zagovora, saj je zatrjeval, da mu je tožena stranka omogočila zagovor neposredno po vročitvi pisne obdolžitve (priloga A/4). Kot je razvidno iz njegovega zagovora z dne 20.3.2006 (A/3) in izpovedi na naroku glavne obravnave dne 31.8.2006 (list. št. 26 do 30 spisa), pa tudi iz uradnega zaznamka z dne 22.3.2006 (priloga B/9), je tožena stranka tožniku zagovor omogočila v skladu z 2. odst. 83. čl. ZDR, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je imel možnost zagovora istega dne, kot mu je bila izročena obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (A/4), možnost zagovora je imel tudi 22.3.2006, kot je izpovedal sam na že omenjenem zaslišanju. ZDR nima določbe glede roka, ki bi moral poteči med vročitvijo pisne obdolžitve in datumom zagovora. Zaradi tega je potrebno pravico do zagovora v smislu 3. odst. 83. čl. ZDR presojati v vsakem primeru posebej. V obravnavanem primeru je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku bilo omogočeno, da poda svoj zagovor, predvsem glede na dejstvo, da je bil pri dejanju tatvine zasačen in so bile torej okoliščine njegovega ravnanja v bistvenem ugotovljene.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, kjer uveljavlja, da tožniku očitano dejanje ni kaznivo dejanje zaradi majhnega pomena. Določba 14. čl. KZ namreč opredeljuje dejanje majhnega pomena in sicer, da ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki ima z zakonom določene znake kaznivega dejanja, je pa majhnega pomena. Dejanje je majhnega pomena, kadar je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja, ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve kazenske odgovornosti, ali zaradi njegovih osebnih okoliščin. Vendar pa za odločanje o tem, ali je podan odpovedni razlog iz 1. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR, uporaba tega določila KZ ni možna. Za obstoj tega odpovednega razloga je namreč potrebno, da ima kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kakšnega kaznivega dejanja, ne pa, ali je storilec take kršitve kazniv tudi s kazenskopravnega stališča. O tem pa ni pristojno odločati delovno sodišče v individualnem delovnem sporu, ampak pristojno Okrožno državno tožilstvo, ki po presoji vseh v 14. čl. KZ navedenih okoliščin oceni, ali gre za objektivno neznatnost nevarnosti storjenega dejanja in za nizko stopnjo storilčeve kazenske odgovornosti, oziroma njegovih osebnih okoliščin in da v takem primeru ne gre za kaznivo dejanje. Gre torej za odločitev pristojnega državnega organa, ali je v takem primeru potrebno uveljaviti kazenskopravno prisilo, ali pa zaradi okoliščin, opisanih v 14. čl. KZ to ni potrebno. Omenjena presoja in odločanje pa seveda nima nikakršnega vpliva na dejstvo, da ima obravnavana tožnikova kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja tatvine po čl. 211. KZ.

Glede na povedano je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bila tožniku dana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki zakonita, zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti navedene odpovedi, na reintegracijo in reparacijo. Pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi tega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v skladu s 353. čl. ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka po 2. odst. 165. čl. ZPP, v zvezi s 154. čl. ZPP. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo 5. odst. 41. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004, 10/2004 - ZDSS-1).

 


Zveza:

ZDR člen 111, 111/1, 111/1-1, 111, 111/1, 111/1-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDM4MA==