VDS sodba Pdp 1161/2006

Jedro

Delodajalec v času podaje odpovedi sam presodi, ali razpolaga z zadostnimi dokazi za njeno utemeljitev, v sodnem postopku pa je odločilno, da dokaže utemeljenost odpovednega razloga - lahko tudi z dodatnimi dokazi, ki jih pridobi šele po odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dolžan navesti datumov očitanih nepravilnosti, niti se sklicevati na poročilo komisije za spremljanje delavčevega dela, zadošča, da na kratko povzame njene ugotovitve.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 7.3.2005 nezakonita, za poziv tožnika nazaj na delo na delovno mesto skladiščnika v podružnici tožene stranke Maribor oziroma na drugo delovno mesto v tej podružnici, ki ustreza vrsti in stopnji njegove izobrazbe ter znanjem in sposobnostim, za vpis delovne dobe za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v delovno knjižico ter za obračun nadomestila bruto plače, odvod vseh prispevkov in davkov in izplačilo neto zneskov za čas od 25.4.2005 do vrnitve tožnika nazaj na delo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec. Pod točko II. izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožil tožnik in pritožbenemu sodišču predlagal, da napadeno sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi v celoti oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je navedel, da je dne 7.3.2005 ob 9.30 uri na delovnem mestu prejel vabilo na zagovor, pri čemer mu tožena stranka ni omogočila primernega časa za pripravo obrambe, saj se je zagovor vršil istega dne ob 16.00 uri. Tako svoje pravice do zagovora glede očitkov, ki so bili obsežni, kompleksni in premalo specificirani, ni mogel izkoristiti. Tožena stranka nadalje odpovednega razloga ni zadostno pisno obrazložila ter navedla, na katero obdobje se očitki nanašajo, kar pomeni, da nadaljnji preizkus utemeljenosti odpovedi ni mogoč. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje ni navedlo, katere očitane kršitve je štelo za dokazane, ampak je zgolj pavšalno ugotovilo, da nepravilnosti potrjujejo izpovedbe zaslišanih prič ter da se nanašajo na obdobje znotraj šestmesečnega roka. Točnih datumov oziroma vsaj časovnega obdobja nepravilnosti pa sploh ni ugotavljalo in izpodbijane sodbe v tem delu posledično ni mogoče preizkusiti. Pisno poročilo komisije, ki naj bi spremljala njegovo delo, je bilo sestavljeno šele naknadno za potrebe pravde, sicer pa se tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi na poročilo ne sklicuje. Pred odpovedjo je tožnik prejel sklep o začasni razporeditvi na drugo delovno mesto z dne 22.2.2005, ki je bil kasneje preklican, kar dokazuje, da njegovega dela ni spremljala nobena komisija, pogodba o zaposlitvi pa mu je bila odpovedana, ko je tožena stranka ugotovila, da ga na drugo delovno mesto ne more prerazporediti s sklepom. Poleg tega je tožnik dodal, da je bil pri toženi stranki zaposlen kot skladiščnik od leta 1997 dalje, zaradi česar ni logično, da bi se šele v letu 2005 ugotovilo, da za to delo ni sposoben.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala tožnikove navedbe ter pritožbenemu sodišču predlagala, da njegovo pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Navedla je, da je sodišče tisto, ki glede na okoliščine primera presoja primeren čas za pripravo zagovora. V konkretnem primeru se je tožnik lahko pripravil, saj ni šlo za zapleteno dejansko stanje, sicer pa je bil tudi že pred prejemom vabila na zagovor seznanjen z očitanimi ravnanji. Njegova obramba ni bila utemeljena, saj se je zgolj skliceval na zaroto sodelavcev in mu tako sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo. Sicer pa bi tudi prekratek rok za pripravo zagovora predstavljal le relativno bistveno kršitev postopka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Nesposobnost tožnika je tožena stranka ugotovila po posebnem postopku, poleg tega pa je ta dokazana s predloženimi listinami. Glede roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je navedla, da gre pri nesposobnosti delavca za stanje in ne za historičen dogodek, kot odpovedni razlog pa nastane tedaj, ko komisija delodajalca to ugotovi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB2; Ur. l. RS, št. 36/04) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Tožena stranka je tožniku dne 7.3.2005 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki je tožnik ni sprejel. Sodišče prve stopnje je ob presoji zakonitosti njenega ravnanja ugotovilo, da je spoštovala formalne in vsebinske pogoje, ki jih v zvezi z redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti predpisuje Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) ter odločilo, da je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7.3.2005, za reintegracijo in reparacijo neutemeljen.

Razlog nesposobnosti kot eden izmed razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je opredeljen v 2. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR in pomeni nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno.

Delodajalec mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga glede na določilo 83. člena ZDR delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena istega zakona. Pri tem je potrebno upoštevati, da iz teh določb ne izhaja strogo formalni postopek z vsemi procesnimi zagotovili in roki, saj gre za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katero veljajo splošna pravila o odpovedi obligacijskih pogodb ter tiste dodatne zahteve oziroma pogoji, ki jih ZDR predpisuje zaradi varstva delavca. Citirana določba ZDR o pravici delavca do zagovora je namenjena njegovi obrambi in sicer tako, da lahko v "postopku" pred odpovedjo pogodbe zaposlitvi sodeluje ter delodajalca seznani s svojimi ugovori. Da pa bi se delavec lahko uspešno zagovarjal, mu mora biti predhodno jasno predočeno, katere so tiste nepravilnosti pri njegovem delu, ki utemeljujejo zaključek o nesposobnosti, ter omogočen primeren rok za pripravo obrambe.

ZDR nima posebnih določil glede časa, ki mora preteči od vabila delavca na zagovor do dejanskega zagovora, saj v 177. členu delodajalcu le nalaga, da delavcu vroči pisno obdolžitev in določi kraj in čas, kjer in ko se delavec lahko zagovarja. V konkretnem primeru iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka temu zadostila, saj je tožniku zagovor omogočila tako, da mu je dne 7.3.2005 ob 9.30 uri na delovnem mestu vročila pisno obdolžitev (priloga A4) skupaj z vabilom na zagovor ob 16.00 uri (priloga A5). Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da se v tem času na zagovor ni mogel pripraviti, saj se je zagovora brez pripomb oziroma zahtev po njegovi preložitvi udeležil in ocenil očitane nepravilnosti kot pavšalne. S tem je po mnenju pritožbenega sodišča svojo pravico do obrambe izkoristil. Sicer pa je iz zapisnika z dne 7.3.2005 (priloga A7) tudi razvidno, da tožnik konkretnih očitkov ni želel komentirati, kar pomeni, da je tožnik pravico do zagovora izkoristil na tak način.

Postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tudi ni nekakšen dokazni postopek. Delodajalec v času podaje odpovedi sam presodi, ali razpolaga z zadostnimi dokazi za utemeljitev razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je glede na določilo 1. odstavka 82. člena ZDR v primeru spora pred sodiščem dokazno breme na njegovi strani. Presoja tega, ali je tožena stranka ob odpovedi razpolagala z zadostnimi dokazi glede tožnikove nesposobnosti, je bila torej v njeni in ne tožnikovi domeni. V sodnem postopku pa je bilo odločilno, da tožena stranka dokaže utemeljenost odpovednega razloga - lahko tudi z dodatnimi dokazi, ki jih pridobi šele po odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Drži sicer pritožbeni očitek tožnika, da mora delodajalec skladno z določilom 2. odstavka 86. člena ZDR v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti, temu pa je v konkretnem primeru tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča zadostila. Pri tem ni odločilno, da v obrazložitvi ni navedla datumov očitanih nepravilnosti in da se ni sklicevala na poročilo komisije, ki je spremljala tožnikovo delo. Slednje niti ni bilo potrebno, saj so v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7.3.2005 na kratko povzete njene ugotovitve.

Dejstvo, da je komisija pri toženi stranki obstajala, je - kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje - dokazano na podlagi sklepa o imenovanju komisije z dne 9.11.2004, njenega poročila z dne 1.3.2005 in zapisnika pogovora z dne 12.11.2004 (vse v prilogi B3), nadalje pa so temu pritrdile tudi zaslišane priče A.H., B.P., A.V. in M.P.. Nadalje iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi izhaja, da ne more biti dvoma o tem, da je bil tožnik z dejstvom, da bo njegovo delo spremljano, predhodno seznanjen. Sodišče prve stopnje njegovim nasprotnim navedbam, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, utemeljeno ni sledilo.

Prav tako neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj so se očitane nepravilnosti zgodile. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe, enako kot iz poročila komisije z dne 1.3.2005, je razvidno, da se le ena očitana napaka pri delu tožnika (negospodarno naročanje delov na zalogo) nanaša na čas pred šestimi meseci glede na podano odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede te nepravilnosti je tako tožena stranka zamudila šestmesečni objektivni rok iz 5. odstavka 88. člena ZDR, glede ostalih pa ta rok dne 7.3.2005 še ni potekel. Prav tako je bil spoštovan tridesetdnevni subjektivni rok iz istega določila ZDR, ki teče od seznanitve delodajalca z razlogi za redno odpoved. Za konkretni primer to pomeni od trenutka, ko je komisija direktorja tožene stranke seznanila s svojimi ugotovitvami, torej dne 1.3.2005.

Poleg tega je iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi razvidno, da je sodišče prve stopnje očitane nepravilnosti presodilo po vsebini in tako zaključilo, da ustrezajo resnemu in utemeljenemu razlogu za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. odstavka 88. člena ZDR. Ugotovilo je, da so se pri tožniku pojavljale napake pri vračilu obnovljenih delov, vračilu napačno naročenih delov, naročanju materiala, kar je vodilo v nezadovoljstvo strank ter pritožbe s strani uvoznika. Tožena stranka je tožnika tudi večkrat opozarjala na nepravilno delo in mu omogočala šolanje, kar so potrdile vse zaslišanje priče. Tako mu je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Pri tem je skladno z določilom 3. odstavka istega člena ZPP preverila možnosti za zaposlitev na drugem delovnem mestu ter mu hkrati z odpovedjo ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, ki pa je tožnik ni sprejel.

Ob koncu pritožbeno sodišče glede na očitano kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo naj bi sodišče prve stopnje storilo s premalo podrobno in izčrpno obrazložitvijo, dodaja, da le-ta ni podana. Izpodbijana sodba namreč vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, prav tako pa je sodišče prve stopnje navedlo, kako je prišlo do zaključka o utemeljenosti razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je namreč upoštevalo skladne izpovedbe vseh zaslišanih prič (razen tožnika) in jim sledilo. Sicer pa je bila njihova izpovedba skladna tudi s predloženimi listinami in sicer z ugotovitvijo komisije za spremljanje tožnikovega dela. Dejstva, na katero se sklicuje v pritožbi, in sicer, da je bilo to poročilo izdelano šele za potrebe pravde, pa tožnik ni dokazal.

Utemeljeno pa pritožba opozarja na dejstvo, da po uveljavitvi ZDR delodajalec o razporeditvah delavcev ni mogel več odločati z enostranskimi sklepi. Slednje pa je tožena stranka po izdaji sklepa z dne 22.2.2005 tudi upoštevala, saj ga je preklicala in nato skladno z zakonskimi zahtevami izpeljala postopek odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. V sodnem sporu je tako predmet presoje zgolj odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7.3.2005 in se pritožbeno sodišče do tožnikovih nadaljnjih navedb v zvezi s sklepom o razporeditvi ne opredeljuje.

Tako niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zaradi česar je bilo potrebno po določilu 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena istega zakona. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi predmetnega spora. Sicer pa gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 96/2007
• VDS sodba Pdp 1282/2006
• VDS sklep Pdp 1547/2006