VDS sklep Pdp 815/2006

Jedro

Zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi se presoja po dnevu, ko je bila podana in ne po dnevu, ko je bila delavcu vročena, saj mora delodajalec ob podaji odpovedi ugotoviti, ali obstoji odpovedni razlog in ali so podani drugi pogoji za odpoved. Če delavec na dan podaje odpovedi ni imel statusa starejšega delavca, posebnega varstva pred odpovedjo ne uživa.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba ter 2. točka sklepa (odločitev o stroških postopka) razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1.12.2004 nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 1.11.2005, ampak še traja, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe, znanju in zmožnostim ter mu za čas od 1.11.2005 dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v zavarovanje in mu za ta čas obračunati bruto plačo v višini 684.734,00 SIT, od tega zneska plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter mu nato izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu, začenši s 5.12.2005 do plačila. S sklepom je zaradi delnega umika tožbe, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni in odpravnine v višini 9.969.704,00 SIT postopek ustavilo ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 244.432,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2006 do plačila.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje napačno ugotovilo, ker je verjelo tožniku, da se je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznanil šele 20.12.2004, ko je slučajno prišel na sedež toženke. Takrat je tožnik že užival položaj zaščitenega delavca po 114. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožena stranka zatrjuje, da je tožniku odpoved vročila pravilno in zakonito. Prav tako tudi obvestilo o nameravani odpovedi, ki ga je tožnik prejel 1.12.2004. Iz nobenega zakonskega določila ne sledi, da je treba pisno obvestilo iz 3. odstavka 83. člena ZDR delavcu vročiti po določilih pravdnega postopka, saj je osebno vročanje po določbah ZPP predvideno le za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bilo obvestilo o nameravani odpovedi tožniku pravilno vročeno, zato je izpodbijana sodba napačna že iz tega razloga. Tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka vročala pravilno. Ne more biti odgovorna za napačno vročanje pošte. Ker je tožnik prejel obvestilo o nameravani odpovedi, je lahko pričakoval tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni odgovorna za to, da je obe povratnici, tako tisto z dne 1.12.2004 kot tisto z dne 2.12.2004 podpisal poštar P. P., ne pa tožnik. Tožena stranka je pisanje vročala priporočeno in torej osebno. Zato za dejanje poštarja, ki je na povratnici podpisal tožnikovega očeta, ni odgovorna. Dejstvo je, da je pošiljko napačno vročala pošta, zato je treba šteti, da je bilo tožniku pisanje pravilno vročeno. Tožena stranka je prepričana, da gre za tožnikov domislek, kako bi zlorabil procesna pravila o vročanju ter na ta način prišel do zaščite pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Od dne 9.9.2004 je bil v bolniškem staležu in se je torej takrat nahajal doma. Trditev, da ni vedel za odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav je prejel obvestilo o nameravani odpovedi, je njegova izmišljotina. Ni jasno zakaj je za sprejemanje pisanj določil svojega očeta, ki naj bi bil senilna, napol gluha in slepa oseba. Napačno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker naj bi tožnik na dan, ko mu je bila vročena (20.12.2004) že dopolnil 55 let in užival zaščito pred odpovedjo na podlagi 114. člena ZDR (starejši delavci). Odpoved pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje z dnem, ko je vročena delavcu, ampak z dnem podaje odpovedi. To izhaja iz 5. odstavka 88. člena ZDR. Drugačna razlaga bi pomenila, da bi delavec lahko relativno kratek rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi vedno izigral z izmikanjem vročitvi. Sodbo pritožba izpodbija tudi v delu, ki se nanaša na plačilo bruto plače v znesku 684.734,00 SIT, saj je pri odločanju o tožnikovi plači sodišče prve stopnje prezrlo, da ni bila vsak mesec enaka, ampak se je spreminjala. Za osnovo je vzelo plačo za avgust 2004, ne da bi upoštevalo, da je bila pred tem nižja. Pritožba izpodbija tudi sklep o stroških postopka, ki je napačen glede na to, da je odločitev glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi napačna. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa o stroških postopka ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je bil z odpovedjo seznanjen 20.12.2004, pet dni po dopolnjenem 55 letu starosti. Izpodbijana sodba je pravilna, saj je odločilno dejstvo, da tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena osebno, kot to določa ZDR. Odpoved pogodbe o zaposlitvi začne učinkovati z dnem, ko jo delavec sprejeme. Šele takrat začne teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe. Ker je v spornem primeru začela učinkovati 20.12.2004, takrat pa je tožnik že imel status starejšega delavca, je bila nezakonita. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu ugotavlja, da bistvenih kršitev pravil postopka ni zagrešilo, napačno pa je uporabilo materialno pravo ter posledično dejanskega stanja ni popolno ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka tožniku odpovedi z dne 1.12.2004 ni vročila na način, ki ga predpisuje 87. člen ZDR. Redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu vročiti osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslovu prebivališča, s katerega delavec dnevno prihaja na delo. Redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča delodajalec delavcu po pravilih pravdnega postopka, razen če delavec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Osebno vročanje ureja 142. člen ZPP. Po 3. odstavku te določbe v primeru, če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi navedeni v 1. in 2. odstavku 140. člena ZPP pod pogoji, navedenimi v tem členu pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Če vročitev sporočila na ta način ni možna, ga pusti vročevalec v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih. Če vročevalec niti po tem ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, ravna po 140. členu oziroma 141. členu ZPP in velja, da je vročitev s tem opravljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vročitev na ta način ni bila opravljena in s tem se strinja tudi pritožbeno sodišče. V zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami o krivdi tožene stranke za napačno vročanje pritožbeno sodišče pripominja le, da krivda (bodisi poštarja, bodisi tožene stranke) pri tem ni pomembna, bistveno je ali je delavec odpoved pogodbe o zaposlitvi sprejel osebno ali ne. Vročitev obvestila o nameravani odpovedi ni bistvena okoliščina, o kateri bi se moralo sodišče prve stopnje posebej opredeljevati. Za obvestilo o nameravani odpovedi res ne veljajo pravila o osebnem vročanju. Vendar pa sprejem obvestila o nameravani odpovedi ne daje podlage za zaključek, da je tožnik za odpoved pogodbe o zaposlitvi izvedel pred 20.12.2004. Odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi napačne vročitve ni nezakonita, ne more pa se šteti (zaradi varovanja roka za vložitev tožbe), da je bila tožniku vročena takrat, ko jo je poštar vročil tožnikovemu očetu brez predhodnega obvestila iz 3. odstavka 142. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ob pomanjkanju dokazov o nasprotnem pravilno zaključilo, da je bil tožnik z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi osebno seznanjen 20.12.2004, ko se je zglasil na sedežu tožene stranke. Zato je njegovo tožbo utemeljeno štelo za pravočasno.

Napačno pa je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ker je na dan 20.12.2004 imel status starejšega delavca. Ni tudi pravilno stališče tožene stranke, da odpoved pogodbe učinkuje z dnem, ko je bila podana, saj začne učinkovati z vročitvijo delavcu. Vendar pa je potrebno ločevati med dnevom podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi in dnevom pričetka učinkovanja. Zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi se presoja po dnevu, ko je bila podana, saj mora delodajalec ob podaji odpovedi ugotoviti, ali obstoji odpovedni razlog in ali so podani drugi pogoji za odpoved. Na dan, ko je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana, ta še ni imel statusa starejšega delavca in zato varstva po 114. členu ZDR ni užival. Zato mu je tožena stranka ob obstoju utemeljenega razloga in v okviru objektivnega in subjektivnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR po tem, ko je preverila možnosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR, lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Po 30. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS -1, Ur. l. RS, št. 2 /2004) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka, sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava dejanskega stanja v smeri obstoja zgoraj navedenih pogojev za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi ni raziskalo, zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo in del sklepa (izrek o stroških postopka) razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne gre namreč zgolj za nepravilnost, ki bi jo bilo mogoče odpraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je bil podan resen in utemeljen odpovedni razlog, ali je bila odpoved podana v roku iz 5. odstavka 88. člena ZDR in ali je tožena stranka v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR preverila možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma možnost dokvalifikacije ali prekvalifikacije. V primeru, če bo ponovno ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, naj pri odločanju o reperacijskem zahtevku upošteva tudi pritožbene ugovore glede višine plače, o kateri se v izpodbijani sodbi ni opredelilo.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 243/2007
• VDS sodba Pdp 1043/2007
• VDS sodba Pdp 766/2006