<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 1311/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.1311.2006
Evidenčna številka:VDS04010
Datum odločbe:25.05.2007
Področje:delovno pravo
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - rok za podajo odpovedi

Jedro

Tožena stranka se je najkasneje ob izdaji obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga seznanila z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato bi morala to pogodbo odpovedati v roku 30 dni od izdaje obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tega roka tožena stranka ni mogla podaljševati s tem, da je kot datum seznanitve z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga štela kasnejši datum sprejema sklepa uprave o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijanega dela sodbe ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5.5.2004, po kateri tožniku preneha delovno razmerje pri toženi stranki po izteku 150-dnevnega odpovednega roka, nezakonita. Kar je zahteval tožnik drugače (ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi brez pravnega učinka), je zavrnilo. V 2. točki izreka je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki traja tudi po izteku odpovednega roka, zaradi česar mu je dolžna tožena stranka od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 21.8.1992, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ga pozvati nazaj na delo ter ga prijaviti v zavarovanje, vse v 8 dneh in pod izvršbo. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestilo plače po pogodbi o zaposlitvi ter mu izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska v plačilo do plačila ter mu priznati in izplačati tudi druge pravice in prejemke iz delovnega razmerja s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, vse v 8 dneh in pod izvršbo. V 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v višini 204.835,00 SIT, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika in mu naloži v plačilo pravdne stroške, oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v 30 dnevnem roku, ki je določen v 5. odstavku 88. člena ZDR. Šele 20.4.2004 je bil namreč sprejet sklep o ukinitvi delovnega mesta "referent za splošne zadeve", tako da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5.5.2004 pravočasna. V obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2.2.2004 je bilo zgolj navedeno, da bo prenehala potreba po delu tožnika zaradi nujne reorganizacije družbe, ki pa takrat še ni bila izvedena. Ta reorganizacija je nastala šele s sklepom z dne 20.4.2004. Ne drži niti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila določbo 2. alinee prvega odstavka 113. člena ZDR. Tožena stranka namreč ni imela nobenih podatkov, da naj bi bil tožnik po letu 2002 še sindikalni zaupnik oziroma sploh ni imela informacij o nadaljnjem obstoju sindikata RGD v času po pripojitvi družbe. Tožena stranka si je prizadevala ugotoviti, če ima tožnik status sindikalnega zaupnika. Ker tožnik dokazov o tem ni predložil, je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Sodišče prve stopnje pa je nepravilno odločilo tudi o obsegu pravic, ki pripadajo tožniku, saj ni upoštevalo, da je tožnik prejemal denarno nadomestilo za primer brezposelnosti v času od 4.10.2004 do 28.2.2003 in da je bil od 1.3.2006 vključen v program javnih del.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12., in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5.5.2004, posledično pa tudi njegovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku, na podlagi ugotovitve, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita zato, ker jo je tožena stranka podala po izteku roka iz petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in ker ni upoštevala, da je tožnik kot sindikalni zaupnik užival posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi določbe 113. člena ZDR. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. V izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo vse relevantne dokaze in ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka tožniku nezakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Peti odstavek 88. člena ZDR med drugim določa, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožniku že 2.2.2004 podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A4). Iz tega obvestila, ki je bilo izdano na podlagi tretjega odstavka 83. člena ZDR, izhaja, da tožena stranka tožnika obvešča, da bo zaradi nujne reorganizacije tožene stranke prenehala potreba po njegovem delu po določbah njegove pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka že ob izdaji omenjenega obvestila z dne 2.2.2004 seznanjena z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ker je tožena stranka izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala tožniku šele 5.5.2004, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku 30 dnevnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da bi bilo potrebno kot datum seznanitve delodajalca z razlogi za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga šteti datum sprejema sklepa o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta (ta sklep je bil sprejet na 12. seji kolegija tožene stranke dne 20.4.2004 - B14). Tožena stranka se je najkasneje ob izdaji obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga seznanila z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato bi morala to pogodbo odpovedati v roku 30 dni od izdaje obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR, ki je po svoji naravi materialni prekluzivni rok, tožena stranka ni mogla podaljševati s tem, da je kot datum seznanitve z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga štela datum formalne ukinitve tožnikovega delovnega mesta. Formalna odločitev delodajalca o ukinitvi določenega delovnega mesta ni nujni pogoj za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. To odpoved lahko delavcu poda delodajalec tudi v primeru, če delavčevega delovnega mesta ne ukine. Bistvena za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je delodajalčeva ugotovitev o prenehanju potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, iz razlogov, navedenih v 1. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR. Ker je bila torej izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana po izteku 30 dnevnega roka, je ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka v postopku podajanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga ni spoštovala določbe 113. člena ZDR, ki predstavnikom delavcev nudi posebno pravno varstvo pred odpovedjo. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, temelječe na dejstvih, ugotovljenih v dokaznem postopku, da je tožnik kot sindikalni zaupnik užival posebno pravno varstvo pred odpovedjo po določbi 113. člena ZDR, saj sindikat ni dal soglasja v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. To jasno izhaja iz odgovora sindikata toženi stranki z dne 25.2.2004 (A6), ki ga je podal po prejetem obvestilu o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga z dne 2.2.2004 (A4). Glede na odgovor sindikata z dne 25.2.2004 (A6) so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da ni imela nobenih podatkov o tem, da naj bi bil tožnik po letu 2002 še vedno sindikalni zaupnik. Poleg tega je iz sklepov izvršnega odbora sindikata družbe RGD z dne 30.8.2003 (A12) jasno razvidno, da je izvršni odbor sindikata kot sindikalnega zaupnika imenoval tudi tožnika. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da ni imela nikakršnih informacij o nadaljnjem obstoju sindikata RGD v času po pripojitvi družbe. Iz spisovnih podatkov (A11, A12, A13,...) in navedb strank izhaja, da je prišlo do pripojitve družbe RGD, kjer je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "referent za splošne zadeve - sindikalni zaupnik" (A20,) k toženi stranki konec leta 2002. Tako je iz sklepa tožnikovega prejšnjega delodajalca RGD z dne 30.12.2002 (A34) razvidno, da je tožnik, ki je zaposlen na delovnem mestu "referent za splošne zadeve - sindikalni zaupnik" za nedoločen čas, z 31.12.2002 oziroma z dnem dokončnosti sklepa prešel na delo k toženi stranki in pri njej sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Iz listinskih dokazov (A11, A12, A13, A14,...) je razvidno, da je sindikat RGD tudi v času po pripojitvi komuniciral z upravo tožene stranke, na podlagi česar je potrebno zaključiti, da ne drži pritožbena trditev tožene stranke, da ni imela nikakršnih informacij o nadaljnjem obstoju sindikata RGD tudi po pripojitvi. Ob upoštevanju vsega navedenega, zaslišanja priče M.M., D.V. in F.D., je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila tožena stranka seznanjena s tem, da ima tožnik status sindikalnega zaupnika, zato so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem neutemeljene. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem tožene stranke, da se je trudila, da bi od tožnika pridobila ustrezne podatke o tem, da je imel tožnik status sindikalnega zaupnika, pa je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka dne 12.3.2004 tožnika pozvala na dostavo podatkov o mandatu predsednika sindikata družbe RGD d.d. (B7) ne pa glede statusa tožnika kot sindikalnega zaupnika, čeprav je tožena stranka v dopisu z dne 30.3.2004 (B10) ugotovila, da tožnik ni dostavil dokumentacije v zvezi z njegovim imenovanjem na funkcijo sindikalnega zaupnika.

Pritožbene trditve tožene stranke o denarnem nadomestilu za primer brezposelnosti, ki naj bi ga prejemal tožnik, in o javnih delih, ki naj bi jih opravljal tožnik, pa so dejstva (za katera sicer tožena stranka ni predložila nobenih dokazov), ki jih je tožena stranka prvič navedla šele v pritožbi. Ker ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo, oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 286/2 člena ZPP, pritožbeno sodišče teh dejstev z ozirom na določbo člena 337/1 ZPP ni moglo upoštevati pri presoji utemeljenosti pritožbe tožene stranke.

Ker je ob upoštevanju vsega navedenega potrebno ugotoviti, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v nasprotju z določbami ZDR, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnika za razveljavitev te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi v zvezi z vtoževano reintegracijo in reparacijo, utemeljeno ugodilo, toženi stranki pa naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožnika.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker spada predmetni individualni delovni spor med spore o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka z ozirom na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije svoje pritožbene stroške.

 


Zveza:

ZDR člen 88, 88/5, 88, 88/5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDM1Nw==