VDS sodba in sklep Pdp 200/2007

Jedro

Za izračun stroškov v odškodninski pravdi je pravilna metoda proporcionalnega kriterija s pobotanjem, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno "po temelju" in "po višini", končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov.

 

Izrek

"Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča

prve stopnje.Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Revizija se ne dopusti."

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 504.995,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 500.000,00 SIT od 2.10.2004 dalje do plačila in od zneska 4.995,00 SIT od 30.11.2004 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. V presežku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za 858.801,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. S sklepom pa je sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 160.844,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2006 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožeči stranki prisodi tudi odškodnino za strah v višini 625,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.2004 dalje do plačila in naloži toženi stranki plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe dalje do plačila. Tožeča stranka je prepričana, da je sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je le to zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na strah, nepravilna. Strah, ki ga je ugotovil izvedenec je po mnenju tožeče stranke, glede na sodno prakso, takšne intenzitete, da bi moralo prvostopno sodišče prisoditi odškodnino za tovrstno škodo v celotnem zahtevanem znesku 150.000,00 SIT oz. 625,94 EUR.

Tožena stranka se je pritožila zoper sklep o stroških postopka vsebovan v sodbi in sklepu sodišča prve stopnje v celoti iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in ustrezno spremeni izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj je tolmačenje uspeha v pravdi, kot ga je obrazložilo sodišče prve stopnje, napačno. Uspeh stranke v postopku se vedno presoja po tem, koliko je stranka uspela z zahtevkom po višini.

Pritožbi sta neutemeljeni.

V skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od navedenih bistvenih kršitev pravil postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša s prejeto dokazno oceno in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Sodba sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, saj je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo odškodninski zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi pretrpljenega straha, kakor tudi pravilno upoštevalo v odstotkih ovrednoten delež uspeha vsake od strank pri odločitvi o stroških postopka.

Pri preizkusu pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče ugotovilo, da vse pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, zato se v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP v obrazložitvi svoje sodbe do njih tudi ni opredelilo, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča prve stopnje o priznanju odškodnine za negmotno škodo, v zvezi s pravno odločilnimi pritožbenimi navedbami tožene in tožeče stranke pa še dodaja.

K pritožbi tožeče stranke:

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožeča stranka zahteva odškodnino za pretrpljeni strah v višini 150.000,00 SIT v celoti zavrnilo, saj je ugotovilo, da izvedenec primarnega straha ni ugotovil, prav tako pa sekundarni strah oz. zaskrbljenost v zvezi z zdravljenjem pri tožeči stranki ni bil take stopnje, da bi bilo pri njej ustvarjeno posebno duševno stanje in bi porušilo duševno ravnovesje do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem individualnem delovnem sporu odmera odškodnine za strah ni imela podlage v določbi 179. člena Obligacijskega zakona (OZ - Ur. l. RS, št. 83/01). Strah je posebna oblika pravno priznane škode, za katero sme sodišče prve stopnje odmeriti odškodnino, če ugotovi tak poseg v duševnem ravnovesju oškodovanca, da je bilo to bistveno porušeno in posledično terja denarno nadomestilo za duševno trpljenje oškodovanca. Strah mora biti intenziven, načeloma mora trajati dalj časa. Iz mnenja izvedenca dr. M.Č., na katerega je oprlo sodišče prve stopnje svojo odločitev, izhaja ugotovitev, da tožeča stranka ni prestajala primarnega strahu, pojavil pa se je sekundarni strah v zmerni obliki zaradi bolečin in zbujanja neprijetnih občutkov pri tožeči stranki, da se lahko poškodba ponovi kljub maksimalni pozornosti. Iz danih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pri tožeči stranki ni šlo za tak strah, ki je pravno varovan. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da upoštevnega primarnega strahu pri tožeči stranki sploh ni bilo. Zaskrbljenost za izid zdravljenja pa se načeloma pojavi pri vsakem poškodovancu. Da bi sodišče smelo odmeriti odškodnino zaradi sekundarnega strahu (zaskrbljenost, izvid zdravljenja) pa morata biti take stopnje, da se pri oškodovancu ustvarja posebno duševno stanje in poruši duševno ravnovesje oškodovancu do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje. Pri tožeči stranki za tako doživljanje zaskrbljenosti ni šlo in zato tudi ne za pravno priznano škodo, ki bi opravičevala odmero odškodnine. Zato je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnilo.

K pritožbi tožene stranke:

Sodišče prve stopnje je odločalo o stroških postopka, ki so izdatki, ki nastanejo med postopkom in zaradi postopka na podlagi 151. člena ZPP. Glede odmere stroškov postopka je upoštevalo tudi določbo 154. člena ZPP o uspehu v pravdi in glede na 155. člen ZPP upoštevalo samo tiste stroške, ki so potrebni za pravdo. Ugotovilo je, da je tožeča stranka po temelju uspela 100 %, po višini pa le 37 %, zato je upoštevalo njen skupen uspeh v pravdi 68,5 %. Glede na dosežen uspeh je tožeča stranka upravičena do plačila 68,5 % pravdnih stroškov, tožena stranka pa do plačila 31, 5 % pravdnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03 - v OT). Tožena stranka se s takim načinom izračuna stroškov v obravnavani odškodninski pravdi ne strinja in navaja da je tolmačenje uspeha v pravdi s strani sodišča prve stopnje napačno, saj se uspeh strank v postopku presoja le glede na to, koliko je stranka uspela z zahtevkom po višini.

Pravilno sicer opozarja tožena stranka, da so se priznavali stroški postopka v odškodninskih pravdah le glede na uspeh po višini. Vendar pa mora biti pri uporabi načela uspeha normativno izhodišče v primerjavi z ZPP-jem iz leta 1977 nekoliko spremenjeno določilo 2. odstavka 154. člena ZPP, ki kot dodatno merilo za odločanje o povrnitvi pravdnih stroškov predpisuje "upoštevanje vseh okoliščin primera". Prav to dodatno merilo omogoča sodišču prve stopnje, da sprejme takšno odločitev o pravdnih stroških, ki ne bo zgolj rezultat matematične operacije, ampak razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Okoliščine primera so zato tisto merilo, ki sodišču prve stopnje narekuje izbor ustrezne metode pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov. Analiza sodne prakse v zvezi z načinom uporabe načela uspeha ob odločanju o povračilu pravdnih stroškov kaže, da sta v primerih delnega uspeha v uporabi dve metodi. Po prvi, ki temelji na proporcionalnem merilu s pobotanjem, sodišče upošteva v odstotkih ovrednoten delež uspeha vsake od strank in vsaki od njiju prizna pravico do povračila pravdnih stroškov v sorazmerju s tem deležem, na to pa po medsebojnem pobotu naloži plačilo pribitka stranki, katere stroški so manjši. Po drugi metodi sodišče stroške posamezni stranki prizna in odmeri glede na vrednost prisojenega zneska, temu pa spet sledi medsebojno pobotanje.

V odškodninskih pravdah je očitno prav zavestno hotenje po ne le na kvantitativni, temveč tudi kvantitativni stroškovni odločitvi v sodni praksi privedlo do tega, da se je izoblikovala metoda, ki je različica metode proporcionalnega kriterija s pobotanjem, po kateri sodišče in različice ovrednoti uspeh strank ločeno "po temelju" in "po višini", končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Prav to je v konkretnem primeru storilo sodišče prve stopnje in glede na spremenjeno določilo 2. odstavka 154. člena ZPP in sprejeto sodno prakso glede priznavanja stroškov v odškodninskih pravdah je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje o opredelitvi uspeha v pravdi pravilna. Zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep o stroških postopka.

Ker stranki v pritožbenem postopku nista bili uspešni, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbe.

Ker nepriznana denarna terjatev tožeče stranke (zaradi straha, v višini 150.000,00 SIT oz. 625,94 EUR) proti toženi stranki ne presega revizijskega minimuma (2. odst. 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odst. 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar pritožbeno sodišče revizije ni dopustilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1152/2003
• VSL sodba II Cp 1112/2004
• VSL sklep II Cp 1673/2003